10.000 duš v Gorjanskem

V zvezi z židovskim pokopališčem v Rožni dolini v Novi Gorici sem pred časom pisal o kičastih slovenskih britofih in kasneje sem imel namen predstaviti nekaj različnih mrliških vežic, ki so po mojem mnenju med najgršimi slovenskimi arhitekturnimi stvaritvami sodobnega časa. Na to sem pozabil, pa saj jih – mrliških vežic – niti nisem fotografiral, tako da je moja fotozbirka s temi motivi zastopana precej slabo. Zelo rad pa se ustavim na avstro-ogrskih pokopališčih iz prve svetovne vojne. V zaledju soške fronte, v dolini Soče in na Krasu jih mrgoli … Največje je v Gorjanskem, kraški vasici blizu Komna.

Na Komenskem Krasu je osem vojaških pokopališč iz prve svetovne vojne, to pa je največje – ne samo na Krasu, ampak na soški fronti nasploh.

Tu počiva več kot deset tisoč vojakov različnih narodnosti, ki so se bojevali za ne nujno svojo domovino.

Za turiste učeno napišejo, da je pokopališče »ohranilo avtentično zasnovo, ki je prilagojena značilni izoblikovanosti kraške krajine.« Res mi je všeč kako se delajo pametne. Je pa res, da so naša pokopališča ponavadi na ravnem terenu.

Deset tisoč. Nepredstavljiva številka.

 

Prejšnja objava Naslednja objava

10 komentarjev

  • Odgovori miran 6. 1. 2013 at 19:45

    Res zanimivi britofi. V naših koncih nimamo nič podobnega, vsaj ne da bi jaz vedel.

  • Odgovori TeNeja 6. 1. 2013 at 22:07

    Mene je enkrat cisto presunila “bolecina” zgodovine, ko smo v muzeju v Kobaridu 2 Slovenca in 2 Italijana ugotovili, da so se 3 nasi pradedki na razlicnih straneh borili na Soski fronti… Za KAJ!? Da smo zdaj vsi skupaj v zdruzeni Evropi… Res me kar srce boli ob takih nesmislih…

  • Odgovori Rosina 6. 1. 2013 at 22:20

    Pokopališče, ki me nekako in na poseben način poživi in umiri, je Angleško pokopališče.
    Angleška trava, kamor seže oko oz. do meja pokopališča, za vse enaka, plošča z napisi pokojnikov.Pred ploščo majhen podstavek kamor lahko položiš vazo ali svečko.
    To je to.
    Po smrti vsi enaki, vsi isti.
    Žale so nekaj najbolj kičastega, neuravnovešenega, nemogočega, kar moremo misliti.
    Žale so smrt, so slika našega naroda.

  • Odgovori darja 6. 1. 2013 at 22:28

    Je pa na teh britofih vedno neka spokojnost – Prav čutiš trpljenje, prelite solze, bolečino, brezup.
    Koliko mladih! Nič krivih!

    In nihče si ne upa posegat v ta zemljišča. Vzdržuje pa jih nekdo. Že leta in leta…

  • Odgovori darja 7. 1. 2013 at 5:22

    In nikjer niti ene sveče! Niti enega cveta!
    Vsi že davno pozabljeni!
    Si kdo od nas želi tak grob?

  • Odgovori Rok-11 7. 1. 2013 at 8:52

    @ Darja: Raje takega, kot nekaj novodobno preseratorskega.
    Pri tem lahko upoštevaš še to, da se nas osebno spomnijo le eno do dve generaciji za nami – potem je pa čisto vseeno.

  • Odgovori darja 7. 1. 2013 at 11:13

    @ Rok-11 😀 Moraš kaj takega ustvarit, da se te bodo spominjale generacije…. zato pa živimo, kajne?

  • Odgovori Samo 7. 1. 2013 at 17:16

    Meni najljubše pokopališče je tisto v Bratislavi: http://youtu.be/Ckaqy7bNHOE

    Ali pa celjsko na Golovcu: http://www.omrtvicenja.net/2012/11/25-slovensko-pokopalisce-golovec-celje.html

  • Odgovori cheyenne 7. 1. 2013 at 19:12

    to pokopališče (in še kopico ostalih vojaških pokopališč iz I. sv. vojne) so pred leti precej šlampasto in nestrokovno obnovili (veliko dobro ohranjenih nagrobnikov so pometali ven in na njihova mesta postavili nove in povsem drugačne nagrobnike)! še huje pa so obnovili pokopališče v dutovljah, kjer so kmalu po obnovi, po prvem dežju, začele na plano gledati kosti vojakov…da jih ni sram! 🙁

  • Odgovori mojcej 9. 1. 2013 at 19:26

    OOO, “moje” Gorjansko!
    Ko sem bila majhna, smo se pogosto igrali na tem pokopališču.
    Ko pa grem zdaj kdaj v Gorjansko, se nikoli ne spomnim, da bi šla še tja. Hvala, da si me spomnil, Chef.

  • Komentiraj