Ah, morje, ah, razgledi!

Najprej sem moral kupit kopalke. V Pulju je to manj preprosto kot se sliši. Ni več stojnic s ceneno robo, na katerih so v časih naše mladosti prodajali vse, od kopalk in sončnih očal do otroških plastičnih fotoaparatov – ko si gledal skozi okular so se s pritiski na sprožilec menjavale sličice z motivi plaž in lokalnih znamenitosti – ter namiznega okrasja iz kamnov, školjk in plastike. V Pulju lahko danes kopalke poceni kupiš v neki kitajski trgovini, veliki kot je na primer ljubljanska Nama, ali v prodajalnah, kjer vse stane petdeset kun oziroma sedem evrov.

Kitajec odpade, ker iz protekcionističnih vzgibov ne kupujem kitajske robe, ponaredki za sedem evrov pa se zgledujejo po pozerskih surferskih kopalkah z ogromnimi logotipi, ki so predvidene za nošenje s spodnjicami, seveda tako, da rob pisanih gat kuka iznad pasu kopalk. Ampak jaz tega ne bom nosil, tako kot nikoli ne bom nosil tistih oglatih očal z živobarvnimi okvirji, s katerimi ste vsi videti ne samo kot identični povprečneži, ampak kot identični tepci. Glede na to, da živim tudi od drobtin, ki jih za oglaševanje namenja Adidas, sem kljub petkrat višji ceni brez pomislekov izbral konservativen karirast izdelek z diskretnim, skoraj nevidnim logotipom. Menda so to kopalke za stare strice. Ni pa mi dovolila kupiti Adidasovih modrih natikačev z belimi črtami. Naročil jih bom, ko mi propadejo japanke.

Potem sem lahko končno omočil ustnice. Najbolj me je skrbelo, da bom obsojen na karlovško, Ožujsko, Heinekenovo ali laško scalnino, a se je pivska ponudba izkazala za zgledno. Če ni ravno beznica, skoraj gotovo ponujajo Amstel, sam pa bi v senci najraje do večera srebal svetlo San Servolo iz Bujske pivovare. Ampak ob pivu v senci posedajo samo dolgočasni ljudje, ki ne znajo uživat. Tisti, ki niso dolgočasni in znajo uživat, poležavajo na plaži. Tja sem šel prvič po, kaj vem, petih letih.

V Istri imaš za poležavanje na plaži dve možnosti in manj udobna je seveda bistveno boljša. Z avtom se dvajset minut voziš po obupnem makadamu in potem še deset minut hodiš do rajske plaže, kjer z nekaj sreče tabora še ni postavila skupina desetih ali petnajstih pripadnikov vzhodnoevropskega naroda. Z nekaj sreče tudi ne bo smeti, skoraj gotovo pa bodo morski ježi in neraven teren. Zato se pa reče divja plaža. Možnosti za uživanje v peklenski vročini in skorajšnjem brezvetrju ob prijetno topli ustekleničeni vodi so neizmerne! Je pa res, da toliko bral in spal nisem že dolgo. In tudi tako utrujen nisem bil že dolgo.

IMG_20150719_114149

IMG_20150717_194823Kdor ne pozna terena oziroma poznavalca terena ali se mu ne ljubi raziskovat, pa se bo po urejeni cesti pripeljal do premajhnega parkirišča, od koder do plaže z nekaj sreče ni več kot dvesto metrov hoda, dostop v vodo je v pasu nekaj metrov očiščen morskih ježev in zraven je gostinski lokal. Ampak kako naj uživam lepote morja, če se počutim kot sredi ciganskega tabora? Ljudje ležijo na vsakem kvadratnem metru sence, najpametnejši imajo s seboj viseče mreže, spet drugi stolčke ali ležalnike, mazohisti poležavajo na brisačah, s kamni pod hrbti. Tisti, ki so na hierarhični lestvici egoističnih tepcev pri dnu, otroke s sončnimi kremami mažejo točno na dostopu v morje. Tisti, ki so na hierarhični lestvici egoističnih tepcev pri vrhu, pa ročno dvignejo rampo in se z avtomobili pripeljejo tako rekoč med kopalce. Miru ni, oglašajo se čisto vsi. Gostinska ponudba v baru je na najnižji možni ravni: gemišt je resnično odvraten, vino je namreč hkrati sladko, kislo in trpko, kava si ne zasluži tega naziva in ima okus po trikrat prepraženi pšenici, hrano strežejo ohlajeno na sobno temperaturo, kar je glede na temperaturo zraka skoraj neverjetno, natakarji pa goste večinoma nadirajo.

Tudi kdor poležava daleč od bara, še vedno sliši debilno muziko, melodično in ritmično prilagojeno intelektu in okusu narcisov, ki smisel življenja vidijo v poziranju na plaži. Saj zato so garali na štangah! Je pa res, da narcisov tam ni. 90 % ljudi, starih in mladih, je odločno predebelih (ITM > 30), tako da situacija na skalah tik morja še najbolj spominja na prizore kolonij mrožev, ki lovijo prve pomladne žarke.

Razgled na morje? Seveda!

IMG_20150719_143434

Prejšnja objava Naslednja objava

13 komentarjev

  • Odgovori filmoljub 22. 7. 2015 at 20:10

    Ha ha 😆 ne bi se mogel bolj strinjati glede debilnih očal, pa še marsičesa. V glavnem pa vse skupaj potrjuje mojo nedavno tezo o turizmu na Balkanu (kamor seveda sodimo tudi Slovenceljni). Tole tvoje poročanje z morja je sila zabavno; največja ironija pa je seveda ta, da je vse res.

  • Odgovori Aleš2 22. 7. 2015 at 21:08

    In za tole naj bi človek še plačal??

    Po dolgih letih sem zopet samski in prvič mi ni treba preživeti “letnega” 14-dnevnega dopusta na morju, kjer četrti dan komaj čakam, da grem nazaj v službo, kjer se vsaj kaj dogaja.

    Podaljšani vikendi za en dan, torej štiri dni, po tem se itak že naveličam. Doživiš en kup zadev, od hribov, športa, žuranja, itd., lahko tudi morje, samo brez plaže, prosim. Porabiš ful manj dopusta, dogaja ti pa skos…

    Se mi zdi veliko bolj izkoriščeno poletje, je pa res, da moraš bit samski… 😉

  • Odgovori Iztok 22. 7. 2015 at 22:27

    Najlepši del dopusta….jasno….odhod domov.

  • Odgovori filmoljub 23. 7. 2015 at 7:35

    http://www.rtvslo.si/kolumne/milijon-slovencev-na-dopustu/370217
    (Milijon slovencev na dopustu; kolumna, Marko Radmilovič)

  • Odgovori Waldo 23. 7. 2015 at 8:17

    Manjka le kaj o pavšalistih v avtokampih (prikolico imajo skupaj s starši, tja zahajajo že od otroštva), pa bi bil opis slovenceljskega “morja” popoln.
    Nikoli nam ni bil ves svet tako odprt in dostopen, mi pa (v povprečju) po istih vzorcih še vedno rinemo na iste plaže kot že naši stari.

  • Odgovori NatasaPr 23. 7. 2015 at 9:25

    Načeloma se srečujem s podobnimi občutki, če že grem na morje, ampak to je običajno enkrat do dvakrat letno za največ tri dni in takrat poskusim dat možgane na off, se ne obremenjevat z ostalimi, pa uživat v brezdelju.
    Moram pa povedat, da so mi skoraj bolj moteči kot člani “kolonij mrožev” kot si se slikovito izrazil, tipi, ki imajo kontrolo nad dogajanjem na plaži, mi buljijo v rit in joške in se ne brigajo zase.

  • Odgovori Tana 23. 7. 2015 at 10:15

    Že iz fotke vidno, da je ta kava “nikakva”, deluje fuj, fuj.

    Denarnica pa je tipično ženska.

    Kopalke pa so mi všeč, čeprav je to model iz kakšnih par let nazaj.

    Skratka uživaj na polno, drži se v senčki, da te preveč ne opeče. 🙂

  • Odgovori Seamus 23. 7. 2015 at 14:01

    Že en čas iščem film Dopust (1987), ki odlično ponazori, to kar opisuješ. S tem, da je več poudarka na sedanjih “pavšalistih” (največji poden osebkov, ki je sposoben priti na morje), ki so bili včasih, v socialističnih časih, v prikolicah od firme, sedaj pa so v ravno istih (pomeni, da so povečini stare 40+), samo da so jih vmes kupili 😆
    Skratka na morje je treba it junija (to vedo tudi tujci), ker potem postane vse skupaj eno sranje.

  • Odgovori Matej Zalar 23. 7. 2015 at 14:17

    @Filmoljub: Zanimiva bi bila predvsem debata, ali je odhod na vikend sploh dopust ali je šele vikendiranje trdo delo? Meni, na primer, se zdi skoraj neverjetno, da je generaciji pred menoj uspelo ne samo kupit stanovanje, ampak tudi postavit vikend na morju, tudi na izvrstnih, praktično elitnih lokacijah, pri čemer so bili po poklicu monterji in tajnice, pripadniki srednjega razreda pa samo zato, ker ni bilo drugega razreda.

    Danes so to ljudje, ki trdijo, da nimajo denarja za dopust.

    Skratka, danes si tridesetletni par z visokošolsko izobrazbo ne more privoščit niti stanovanja, razen prek socialnega sklada, njuni starši pa imajo še vikend na obali. Kar je po svoje dobro: tako lahko vsaj dopustujejo zastonj. Je pa res, da tega verjetno ne razumejo kot dopust, ampak so samo zamenjali okolje in sosede.

    @Aleš2: Indeed. In potem, ko si ledig že deset let, začneš hodit na Tajsko 🙂

    @Waldo: O pavšalistih bi lahko napisal knjigo. Na morju sicer z njimi nimam izkušenj, sem pa imel priložnost druženja z njimi v nekem kampu v notranjosti Slovenije. Grozljivo, sploh zato, ker mislijo, da so šefi območja. Soljenej pameti lastniku kampa? Kein problem. “Če boš težil, bomo pa šli in se jebi.” Težil jim je naprej – naslednje leto so bili spet tam.

    @Nataša: Ja kaj naj pa drugega počnejo, benti?

    @Tana: Super, torej so me nategnili s staro robo za ceno nove.

    @seamus: Junija se gre na morje ne samo zaradi gneče, ampak tudi zato, ker takrat še ni vroče. Skrajno bizarno se mi zdi v najbolj vročem delu leta rinit točno tja, kjer je najbolj vroče, potem pa cel dan iskat način kako ti ne bi bilo.

  • Odgovori filmoljub 23. 7. 2015 at 14:52

    @Matej: No, seveda, to so pač relikvije socializma, ko je bilo vseh “od vseh” in so se stvari dogajale po državno-arbitrarnih (tj. nerealnih) cenah, po sistemu “jaz tebi, ti meni”. Ampak bolj zaskrbljujoče je to, da sistem ne deluje niti danes (oz. deluje še slabše). Zakaj ne bi lastnik takega vikenda prodal? Prvič, ker itak nima urejenih pravno-administrativno-zemljiških dokumentov, in drugič, ker ga itak nihče ne bi kupil po teh cenah. In tretjič, če je danes 72-letni upokojeni monter Lojze že toliko vložil v svoj vikend, potem bo že raje prej crknil, kakor ga komurkoli dal za (po svojem mnenju) premajhen denar. Slovenistan, moja dežela.

  • Odgovori Matej Zalar 23. 7. 2015 at 20:18

    Točno tako. Bizarna pa je njegova trditev, da je revež – z dvema nepremičninama. Če me spomin ne vara, je politika pred časom predlagala, da bi podoporo dodeljevali samo tistim, ki res ničesar nimajo in da bi morali dediči dolg umrlega pač poplačat s tistim, kar je umrli imel. Cel cirkus je bil!

    Medtem pa nekateri delajo pridno, zaslužijo rahlo nadpovprečno, komaj spacajo za najemnino, potem pa jih ta država tretira kot premožne.

    In to je solidarnost po slovensko! Solidarnost do reliktov socializma. Medgeneracijska solidarnost do starčkov.

  • Odgovori Seamus 23. 7. 2015 at 23:36

    Pa sj to je sedaj v veljavi. Če dobiš od države pomoč se ti država usede na premoženje. Sj vem, da se strinjaš samo vseeno še enkrat – komu tu kaj ni jasno???

  • Odgovori Matej Zalar 24. 7. 2015 at 15:25

    Skoraj neverjetno, da jim je to uspelo uveljavit.

  • Komentiraj