Končno na albanskem morju

Prijatelji so mi za Albanijo obljubljali samotne plaže. V resnici je povsod svinjarija, dostopi so obupni, pred plažo smrdi po odpadu in obala je ne samo zasvinjana, ampak tudi nabito polna, pri čemer je na spodnji fotografiji stanje še vzdržno. Drač se je v zadnjih letih razvil v letoviško središče, kjer menda vsako sezono letuje 600 tisoč ljudi. Zdaj si pa predstavljajte toliko Šiptarjev na kupu in vam bo jasno, zakaj sva bežala proti jugu, kjer sva si vseeno obetala nekaj več miru za zaslužen počitek.

01

Ampak le malo naprej naju je smerokaz v kraju Kavajë usmeril v kamp. Čeprav se s tem ukvarjamo, mi je bil v Albaniji znan samo eden, ki je v bližini Skadra. Nekaj novega, torej. Takoj ko v Albaniji zaviješ z glavne ceste, se začne veselica, tako da sva za nekaj kilometrov porabila kakšne pol ure, zdelo se mi je pa še več.

02

Tik pred koncem iz kabine nisem bil prepričan, če bom tu vmes sploh zvozil.

03

Pred kampom sva se skoraj vkopala v mivko, a so ljudje k sreči nekaj vpili, tako da sva slednjič zrikvercala nekaj metrov in jedva premagala približno 25-odstotni makadamski klanec do kampa Pa Emer. To je za naše razmere kamp le pogojno. Urejen je v tri terase, a je le zgornja, najmanjša, primerna za avtodome, za prikolice pa nobena. Kampirala sva tako rekoč v garaži.

04

Zato pa je čudovit razgled iz restavracije nekaj stopnic više. Ob obali je vse sivo, ker je veter razburkal morje, tako da se je v plitvini dvignila mivka.

05

Pred večerom sva se na hitro vrgla v vodo …

06

… in skočila na pir v oštarijo, kjer sva ugotovila, da znajo tudi kuhat.

Stregla je simpatična punca v zgodnjih dvajsetih letih, ki je znala morda deset angleških besed. Zato pa je šefe tekoče govoril francosko, tako da sem najprej mislil, da je tudi on Žabar. Ampak ne, kolikor smo se uspeli kasneje sporazumet, je bil novinar v Italiji in/ali v Franciji in je očitno na stara leta prišel spet dol. Večerja, neke grozovito pikantne testenine, je bila super, tako da sva kar zgodaj zadremala.

08

Zjutraj so naju v brunarici presenetili z gratis kavo tvrdke Illy! Idealen oddih!

09

Dasiravno nekoliko vetroven, da ne rečem celo hladen! Po več kot štirinajstih dneh sva se prvič malo umirila in še takrat začne pihat veter! Mislim, da v celem dnevu sploh nisva skočila v vodo, ki je bila prav nemarno siva.

10

Sredi dneva sva skočila do avtodoma …

11

… in na celi poti sama kuhala šele prvič … in zadnjič. Imela sva makarone Fidelinka, ki so tako zanič, da se mi pol vrečke še vedno valja doma. Po tem edinem naporu v celem dnevu sva dan do konca zabila ob branju, reševanju križank in dremanju. Poglejte tega frajerja.

12

Zapletlo se je zvečer.

Gor sva šla na pivo in spet je stregla tamala. Saj ne rečem, bila je fletna, ampak tudi če me nič drugega ne bi oviralo, sem še vedno dovolj pameten, da se v Albanko ne bi vtikal za nobeno ceno. Tam še vedno tolerirajo krvno maščevanje, v takšnih prvinskih družbah pa tudi neradi vidijo, da se kdo dotika njihovih hčera. Zato sva bila seveda oba jako previdna, čeprav se je res vedno bolj radoživo nasmihala. Jaz sem si še kar mislil, da je samo neumna.

Ko sva imela že kakšnega v riti, se je pojavil mlajši možakar in mi v roke (že v trdi temi) porinil daljnogled. Ta je znal angleško nekaj besed in ko sva se z njim začela pogovarjat, sem se počutil kot raziskovalci novih potovanj, ko so prvič navezali stike z domorodci – preden so jih poklali. Vljudnostno sem z daljnogledom strmel v temo in celo odkril nekaj zanimivega malo nižje ob obali: policijsko stražarnico, obljudeno. Beseda je dala besedo, spili smo skupaj en kozarček, pa še enega, tip je celo vztrajal, naj pokadim kakšno cigareto. Potem je prisedla mala in izkazalo se je, da sta sestra in brat.

To je bilo bolj ali manj vse, čeprav si zdaj ne upam več trditi, da naju punca ni gledala vedno bolj zaljubljeno, da ne rečem hotno. Izmenjali smo si kontakte, čeprav jaz to sila nerad počnem, ker že tako poznam preveč ljudi – oziroma oni poznajo mene. Oba skupaj imata kakšnih šest različnih telefonskih številk, poleg tega pa obrajtata vse mogoče spletne klepetalnice in podobne fore, ki jih jaz prav zaradi takih ljudi ne uporabljam. Ker ju je povsod dosti, raje tudi ne objavim fotografije, ker me lahko še najdeta.

No, naslednje jutro krenila naprej. Ko sva čez dve noči že prenočevala v Črni gori, je Florjanu celo noč zvonil telefon. Zjutraj mi je povedal, da ga je gnjavila Albanka. Seveda ni dvignil. Prižgal sem telefon, kjer sem imel samo en SMS, in ta je bil od šefa, ki je ves paničen (in z zvrhano mero privoščljivega veselja) pisal, da ga je sredi noči v pisarno klical Albanec, za njim pa še Albanka, češ da bi rada govorila z menoj. Ko mi je 20. avgusta poslala zadnji sms, je pisalo (dobeseden prepis):

Hi i am bruna,please jou can
callme on this number,because i
now dont have many in mobile
phone ok!(jou can back
answer!).

Kaj sploh hočeta, nama ni jasno – ne Florjanu, ne meni. Verjetno sva jo še zadnjič čas odkurila.

Prejšnja objava Naslednja objava

18 komentarjev

  • Odgovori fehim 5. 2. 2010 at 9:51

    Mogoče od tebe bi semenske tekočine hotla rada, če se mene upraša

  • Odgovori mustang 5. 2. 2010 at 9:53

    Kokr si kao avanturist, pa tut hitr pobegneš od avanture??

  • Odgovori don barkL 5. 2. 2010 at 10:02

    Verjetno se je Albanka hotela pretihotapit v Slovenijo 🙂

    Btw, Chef, verjetno obstaja še kakšna alternativna stran, kamor lahko uploadaš slike. Te se namreč loadajo obupno počasi!

  • Odgovori miranART 5. 2. 2010 at 10:36

    nikoli ne boš vedu kaj sta hotla! Mogu bi počakat in se predat avanturi.

  • Odgovori Biba 5. 2. 2010 at 10:41

    Tko je to, če imaš doma resno punco, okrog pa talaš svoje telefonske… Potem pa ni cele noči miru.

  • Odgovori El Brujo 5. 2. 2010 at 10:44

    hudiča, to je pa špas!

  • Odgovori chef 5. 2. 2010 at 10:50

    Take avanture se lahko hitro spremenijo v tragedije, pri čemer je smrtni izid po mojem še vedno boljši, kot če za vedno obtičiš v neki familiji, kjer je kakšnih deset bratov in sester, tako da se jaz s tem ne bi zajebaval niti če bi bil samski.
    Avanturizem, to že, ampak na pameten način. Po mojem so take albanske avanture bolj nevarne kot Ultimate Survival, ki ga lahko gledamo na Discoveryju.

  • Odgovori KILER 5. 2. 2010 at 10:54

    STARA NAVADA PAČ!?

  • Odgovori mustang 5. 2. 2010 at 10:57

    Maš prou, valda. Dobr da sploh greš tja dol. Ka sm biu jest tvojih let, si tja nisi upal niti z diplomatskim pasošem… No, vidm pa, da se je mal že spremenil na bolš.

  • Odgovori amirator 5. 2. 2010 at 11:32

    dobro sta jo odnesla,razen če onadva nimata v podalpski deželici sorodstva,ne veselita se prehitro.

  • Odgovori Štefan 5. 2. 2010 at 15:06

    Chef to pa če si pameten hitro zbriši tole objavo ali pa vsaj imena, pa tistole sporočilo! Pa ja veš kolko mamo teh pri nas, ni vrag da jih en ne pozna, te bosta našla potem si pa pečen!!

  • Odgovori Štefan 5. 2. 2010 at 15:11

    No je pa po drugi strani, res da taki verjetno nimajo interneta, ali, pa ga ne znajo uporabljat tako da kakor sam veš.

  • Odgovori siggi 5. 2. 2010 at 16:10

    Verjetno uporabljajo net, ampak dvomim da vejo kaj so to blogi in jih celo berejo 🙂 V prvi vrsti bo to facebook pa kaj podobnega

  • Odgovori anka 5. 2. 2010 at 21:30

    ..”v podalpski deželici sorodstva..” ha, ha, ha

    boljše, da za nekaj časa ponikneš, da te pozabita.:-))

    Sicer sva pa midva šla do morja malo višje od Tirane proti ČG. Od glavne ceste kakih 6-7 km po mivki. Na morju pa samo bunker, en čoban in prazna obala km in km. Glede na to, da imajo po zahodnem delu skoz morje, ga bodo težko tako hitro napolnili z gužvo. Prelepo.
    Drugače pa Albanija res lepa. Na eni strani hribi, lučaj stran pa peščena obala. Bila sva res presenečena. Čudovita narava. V primerjavi z Jugoslavijo in Makedonijo pravi mali pozitivni šok.

  • Odgovori chef 5. 2. 2010 at 22:35

    Po mojem je Albanija destinacija vsaj za 14 dni.

  • Odgovori Whiskey 6. 2. 2010 at 11:29

    Makarone skuhaj, zraven vrži še eno staro omako in daj kakemu psu za jest.

  • Odgovori Nergač » Përshëndetje, EU! (Pozdravljena, EU!) 16. 12. 2010 at 18:00

    […] obtoževala nestrpnosti in hujskaštva, ampak jaz vam nekaj povem: ko sem bil v Albaniji, sem se imel z Albanci prav dobro, tam sem se tudi prilagodil načinu njihove […]

  • Odgovori Anonimno 8. 5. 2012 at 17:10

    kreten…

  • Komentiraj