Asfaltni poljub

Na kolesu sem voznikom za seboj včasih redno nakazoval priložnost, da me prehitijo, potem pa sem ugotovil, da lahko z uvidevno kretnjo povzročim nesrečo s smrtnim izidom, saj marsikdo ne razume koncepta odločnega prehitevanja, ker so mu glavo oprali z medijsko kampanjo, da varčno = varno, kar je sicer res, a pač ne drži kot pribito. Potem, ko nekaj let nisem redno kolesaril, me je v zadnjem času presenetilo predvsem bistveno poslabšanje stanja cest in dejstvo, da ljudje sploh ne znajo več prehitevat na primerni bočni razdalji – ne govorim samo o tistih, ki kolesarje rinejo na bankino, ampak tudi o tistih, ki jih obidejo tako daleč naokoli, da utegnejo povzročiti čelno trčenje z nasproti vozečim avtomobilom.

Po cesti sem v zadnjih petnajstih letih prekolesaril kar nekaj deset tisoč kilometrov in redno reševal situacije, iz katerih sem se izvlekel brez praske. Padce s cestnim kolesom lahko preštejem na prste ene roke, pravzaprav se spomnim samo dveh, obakrat med vožnjo v skupini. Zadnjič pa se mi je zgodilo tretjič.

Rutinirano sem se spuščal po Cesti na Brdo, od Lesnine proti Viču, kjer gre po moji oceni ravno okoli 50 km/h. Ko se cesta zravna, me je začel prehitevat avto, šofiralo je nekaj dolgolasega in sivolasega, premikalo se je komaj malo hitreje od mene. Potem se je odločilo, da je na prazni cesti čas, da zapelje skrajno desno ob robnik, a spregledalo – ali pozabilo – da je ob njem nekaj z dobro vidno belo-rdečo čelado. Ne spomnim se, ali sem se naslonil tudi na avto, vem samo, da sem s kolesi dvakrat zapel pločnik, potem me je dvignilo čez robnik, testno kolo sem z levo roko držal v zrak, da ga ja ne bi preveč opraskal, ter z ritjo in dlanjo treščil na pločnik.

Dolgolaso sivolaso bitje v srebrnem voziluje odpeljalo naprej, ker verjetno sploh ni ničesar opazilo. Nesrečo je videlo kakšnih pet voznikov, ki so cijazili za nama, a se niti njim ni zdelo vredno ustaviti. Nekdo je sicer buljil skozi okno, toda ko je videl, da sem se pobral, je odpeljal naprej. Da sta na kolesu opraskani samo obe feltni in rob sedeža, je pravi čudež, je pa tudi res, da taki obročniki stanejo okoli dva tisoč evrov. Povzročitelj/ica je pobegnil/a s kraja nesreče, ostali pa mi niso nudili pomoči, tako da bi mi prijava pomagala prav malo oziroma nič. Natančno ne bi mogel določit niti znamke avtomobila, ker sem imel med padanjem preveč dela z reševanjem svoje kože.

In koža jo je glede na hitrost, ocenjujem, da je šlo v trenutku, ko sem zapel, okoli 50 km/h, odnesla kar solidno. Desno zapestje boli, vendar je verjetno samo udarjeno, , na gluteusu maximusu pa imam odrgnino premera približno 15 centimetrov.

Kasneje sem od nekoga slišal, da bi moral biti bolj previden, kar je skoraj enako debilen nasvet kot ta, da bi moral kolesarit po manj prometnih cestah oziroma z gorskim kolesom izven cest – kar se, prvič, v tej državi ne sme, in drugič, ko grem kolesarit izven cest, se skoraj vedno vračam po točno tem klancu. Zakaj? Ker pač tam živim in ker imam pravico voziti se s kolesom. In ja, seveda bi se lahko zgodilo kaj dosti hujšega, kot so paberkovali tretji in četrti – lahko bi z glavo udaril ob robnik ali v drog in umrl ali se, pohabljen na vozičku, učil šteti do deset.

Povzročiteljica pa v dobri veri, da je varna voznica, šofira tudi danes.

Prejšnja objava Naslednja objava

15 komentarjev

  • Odgovori katarina 9. 6. 2015 at 18:11

    fak! samo da si dobro…ljudje že avtov ne znajo prehitevat, kolesarjev pa sploh ne opazijo…dolgolaso in sivolaso bitje je pa verjetno eno izmed tistih, ki imajo dosmrtno vozniško dovoljenje in sploh ne registrirajo kaj se dogaja okoli njih….očitno bi moral met na čeladi gor kamero, sicer zgleda debilno, ampak v takšnih situacijah bi pa prišla prav…

  • Odgovori miran 9. 6. 2015 at 19:26

    Podobna situacija ravno danes. Stara baba je zapeljala točno pred mene, ko je zavijala desno. Do nesreče ni prišlo samo zato, ker sem jaz že zdavnaj prej videl točno kaj se bo zgodilo. Potem je malo naprej ustavila in parkirala, tako da sem jo lahko lepo kulturno nahrulil. Seveda ni imela pojma, kaj jo je doletelo, ker da sploh ni ničesar videla. Mimogrede, takrat sem na sedežu zadaj ravno peljal tamalo iz vrtca.

  • Odgovori Soseda 9. 6. 2015 at 19:54

    Evo, mene je pa v petek zbil voznik, ki je za prehodom železnice zavil desno na Fajfarjevo, čeprav je to prepovedano. Je sicer ustavil, ampak ne vem, ali je preverjal škodo na meni ali na svojem avtu 🙂

  • Odgovori Jaka 9. 6. 2015 at 23:01

    Zato moraš pa biti na kolesu bolj “agresiven” in ob takšnih situacijah dati vozniku vedeti, da veš da je tam in da ni šans, da mu pustiš prehitevanje. Vožnja po sredini pasu uredi svoje, ob robu ceste tam s takšno hitrostjo se je pa sploh samomorilsko vozit. Seveda ko je potrebno pa po predpisih in tako, da ne oviraš prometa.

    Pač je treba ocenjevat promet in predvidevat (in kdaj preprečevati) dejanja voznikov, predvsem zaradi lastne varnosti. Pa jim dat jasno vedeti, da s tabo ni heca.

    Problemi so pač, ker kolesarji rinejo preveč na rob (ko ni treba), vozniki brez občutka pa rinejo naprej, čeprav dostikrat ali ni prostora ali mislijo da je desno od njih še veliko prostora.

  • Odgovori filmoljub 10. 6. 2015 at 8:23

    Ja, teb pa skoz ful dogaja. Če te že ne nategnejo ali nahrulijo, te pa povozijo.

    @Jaka: Biti na kolesu bolj agresiven proti avtomobilom? Ne vem, če je to pameten nasvet. Zdi se mi, da kolesar v boju s pločevino pač vselej potegne kratko.

    Sicer pa je v državi, kjer NIČ ne funkcionira in so slabše ceste kot v Uzbekistanu, verjetno zaman pričakovati, da bo deloval sistem izločanja voznikov, ki so varne vožnje dejansko nezmožni (četudi formalno zadoščajo pogojem vozniškega dovoljenja). Še najvarneje se jim je izogibati, pa če se razpočiš. Samo kako vedeti, kdo je popoln vozniški debil in kdo vsaj približno upošteva druge udeležence v prometu?

  • Odgovori Anja 10. 6. 2015 at 8:41

    Glede na to kakšne imamo ceste v okolici Kamnika, se cestni kolesarji lahko vozijo le po sredini pasa, ker so robovi cest nekje tako luknjasti, da bi bilo bolje če bi se vozil kar po travniku. In glede na ceno cestnih koles, vem da se jim para srce, ko se morajo umikati in voziti po vseh tistih flikah na cesti. Normalni voznik jih bo prehitel brez problema, tudi po drugem pasu. Drugi pa lahko hupajo ali pa pač izsilijo svoj prav, ki to ni. In ja kolesar vedno potegne kratko. To da je una teta odpeljala je naravnost grdo, še bolj pa je grdo da so ostali samo gledali. Situacija je enaka kot v avtu, samo bolj delikatna, kajti lahko si še tako previden, proti debilom nimaš moči. Upam da se praske zacelijo in da se teti zataknejo lasje v fen. LP

  • Odgovori Matej Zalar 10. 6. 2015 at 8:58

    @Katarina: Meni se najhuje zdi to, da ona misli, da vozi varno. Ker pač vozi po omejitvah.

    @Miran: Uf, ta je lepa, izsilit fotra z otrokom v kolesarskem sedežu 🙂

    @Soseda: No, takega bi jaz brez nadaljnjega prijavil. Ali naj mi da pa na licu mesta 500 evrov v žep 🙂

    @Jaka: Seveda, vozit bi moral še bolj po sredini, ampak dejansko sem bil pomaknjen recimo na prvo tretjino svojega pasu, ker pri visoki hitrosti pač ne pelješ ob robniku. Ko me je začela prehitevat, sem se pa po mojem umaknil bolj na notranjo stran, ampak očitno bi moral kar zabremzat in jo spustit naprej. Seveda je pa lahko bit pameten potem, ko je že vsega konec.

    @Filmoljub: Če pride od zadaj, tega ne moreš vedeti. Mi je bilo pa jasno, da je zmešana, ko sem videl, da me prehiteva s hitrostjo, koaj kaj višjo od moje. Ker je bila cesta daleč naprej prazna, seveda nisem pričakoval, da bo kar zavila vame. Pa bi moral pričakovat tudi to 🙂 Ampak potem je bolje, da se sploh več ne pojavim na cesti. Kakorkoli, sploh nisem tako siten, ker sem vedel, da se bo slej ko prej zgodilo.

    @Anja: Seveda smo se prisiljeni peljat po sredini ceste, ker se ob robu sploh ne da. Medtem določena politična opcija, ki ji zdaj menda celo najbolje kaže, trdi, da je denarja v tej državi več kot dovolj.

    Praska se celi prekleto počasi, ampak pravkar sme vsaj dobil ustrezne obliže, kar je bil sicer cel podvig.

  • Odgovori ana 10. 6. 2015 at 9:30

    Po drugi strani obstajajo pa kolesarji, ki se jim slika za cestnoprometna pravila … Zadnjič peljem od Polhovega Gradca do Ljubljane in malo pred krožnim na Dobrovi za mano pripelje kolesar. Ko odpeljem mimo krožnega, gledam v vzvratno ogledalo in kolesarja nikjer. Me je prehitel po nasprotni strani krožnega in prišel na levi bok. Potem naj jih pa z radarjem iščem okrog sebe …

  • Odgovori Matej Zalar 10. 6. 2015 at 9:41

    Hehe, ja, v tistem trapastem križišču pri Dobrovi se vedno zavije na levo 🙂 Seveda pa normalen človek izvaja samo na prazni cesti.
    Za tako pošastno debiloidnost kot je to križišče, bi moral nekdo odgovarjat, ker ljudi dobesedno sili v prekrške.

  • Odgovori Iztok 10. 6. 2015 at 12:20

    Važno da si kolikor toliko v redu. Praske izginejo, strah v glavi pa ostane.
    Sam že po načinu, kako voznik pripelje za menoj, v kateri prestavi ima in koliko je od mene oddaljen ocenim, kakšen voznik sedi za volanom.
    Mi je prav zanimivo pogledati in oceniti, ali imam prav, ali ne.
    Najbolj se bojim voznikov v tretjem življenskem obdobju, čeprav so najmanj agresivni. Pripelje, predaleč za mano upočasni, čaka, da se cesta max sprazni, potem pa s prvo do 6000 vrtljajev po nasprotnem pasu mimo mene.
    Vmes se za njim obvezno naredi kolona in ta predstavlja pravo nevarnost. Živčno prehitevanje teh leasingonajemnikov meji na blaznost, pogledi ubijajo in ko prehitijo mene, takoj obvezno prehitevajo še voznika pred seboj….in tako naprej do naslednjega kolesarja čez 100-200 metrov.

  • Odgovori Gregec 10. 6. 2015 at 13:01

    Jeklene balance s spicami a la Ben Hur, da vsaj na avtu pustis sled…
    Glede “agresivnejsega” nastopa kolesarja se pa strinjam, morda bi rekel “asertivno”, da pokazes, da si jemljes prostor, ki ti pripada. To avtomobilist potem avtomatsko vzame na znanje…

  • Odgovori kv_mozart 10. 6. 2015 at 13:25

    Pred leti sem se na kolesarski stezi na Drenikovi umikal peški, ki je stopila na stezo. Zapeljal sem v grmovje, počil okvir karbonskega kolesa in se dodobra opraskal. Gospa pa je samo dejala: “Oprostite.”

  • Odgovori Jimi Root 10. 6. 2015 at 14:50

    Menda proti prehitevanju pomaga tudi, da se vedno peljes vsaj 20 km/h nad omejitvijo…

  • Odgovori Matej Zalar 10. 6. 2015 at 20:02

    @Iztok: Komunikacija z voznikom je ključnega pomena. AMpak če voznik ne opazi, da ga gledaš, nimaš kaj. Zdaj vem, da bi moral po avtu usekat z roko dokler je bil še čas, slabše pač ne bi moglo biti. Ampak seveda, potem sem spet jaz kreten, ker tolčem po avtu.

    @Gregec: Ko si vzameš prostor, ki ti pripada, marsikdo totalno popizdi. Sam me nim, da mi pripada tudi prostor globoko proti sredini pasu, če upravljavec cest, ki jih plačujemo, ni poskrbel za to, da je cesta ob robu vozna. Ampak po gostilnah potem vedno poslušam o “tistih prfuknenih kolesarjih, ki mislijo, da so profesionalci in se vozijo po sredini ceste”. Jebat ga, z 8 bari v zračnici ni simpl vozit čez luknje. “Se pa spelji s ceste.” Aha. Ali se pa spelji ti.

    @kv_mozart: Hehe, kaj pa naj drugega? Jaz sem zadnjič – saj to je zgodba za poseben zapis – prehiteval kolesarko na kolesarski stezi. Pogledala je levo nazaj in me videla, da sem na levi strani. Potem se mi je umaknila na levo in me zrinila v travo. Nekaj sem bentil in izjavila je: “Mislila sem, da boš prehitel po desni.”

    Kako zabito je še lahko človeško bitje?

    @Jimi Root: Prav imaš. Z avtom imam redko težave s tistimi, ki me prehitevajo 🙂 Že zdavnaj sem ugotovil, da je manj stresno vozit prehitro kot prepočasi.

  • Odgovori Gregec 11. 6. 2015 at 11:26

    “Ko si vzameš prostor, ki ti pripada, marsikdo totalno popizdi.” – bolje to, kot da gre prehitevat v skarje, etc. Lazje prezivis verbalo in trobljenje kot karambol 😉
    @jimi: hehe, jepjep.

  • Komentiraj