Augsburg

Augsburg je po velikosti primerljiv z Ljubljano tako po površini kot po številu prebivalcev, a se zdi tretje največje bavarsko mesto precej večje. Bo že držalo, da ima tujec takšen občutek v vsakem mestu. Zvečer smo imeli samo dva opravka: kupovanje suknjiča in popivanje v pivnici pivovarne Riegele. Nefiltrirani Riegele Kellerbier nas je tako navdušil, da sem naslednji dan prišel po celo gajbo in še danes mi je žal, da nisem vzel dveh. Ali treh.

Augsburg je drugo najstarejše nemško mesto.1 Ime dolguje cesarju Avgustu – leta 15 pr. Kr. so ga imenovali Augusta Vindelicorum. Do nastanka Kraljevine Bavarske je dobrih petsto let uživalo svobodo. Osvobojeni klerikalne oblasti niso povzročali težav protestantom, ampak menda celo narobe: protestanti naj bi grenili življenje katoličanom in med reformacijo naj bi izginilo tudi nekaj umetniških del v katedrali.

02_Augsburg_DSC_7513

Svobodnjaštvo je simpatično tudi z gospodarskega vidika in tako ni nenavadno, da sta se v mestu, ki je slovelo predvsem po tekstilni obrti, med najbogatejše evropske družine vzpeli družini Fugger in Welser. Trgovanje s kovinami jim je prineslo toliko denarja, da so se začeli ukvarjati z bančnimi posli in na tem področju nasledili Medičejce. Kasneje sem si ogledal Fuggerei, najstarejše še delujoče socialno naselje, ki so ga zasnovali in financirali Fuggerji. Dejstvo, da to še vedno funkcionira praktično enako kot pred petsto leti, me je tako navdušilo, da boste o tem brali poseben prispevek. Fuggerjeva palača na Maximilianstrasse, dasiravno ogromna, ni videti nič posebnega.

03_Augsburg_DSC_7587

Kjer je veliko kovine, tam je tudi vojaška industrija. V Augsburgu je imel svoj obrat Messerschmitt, v različnih tovarnah orožja pa je med drugo svetovno vojno delalo okoli 1300 taboriščnikov iz augsburške izpostave Dachaua. To je bil razlog, da so zavezniki Augsburg, nekoč je slovel kot središče rokokoja, leta 1945 domala izravnali z zemljo.

Prvo uro sem zapravil za vzpostavitev zveze s transportno enoto, potem pa sem se podal po Maximilianstrasse …

04_Augsburg_DSC_7585

Weberhaus, nekoč center tkalskega ceha, pred njo pa Merkurjev vodnjak, eden od trojice, druga dva sta Herkulov in Avgustov.

05_Augsburg_DSC_7594

Na južnem koncu sta nad Ulrikovim trgom kar dve cerkvi sv. Ulrika: manjša, skoraj neopazna, je protestantska, večja za njo pa katoliška.

06_Augsburg_DSC_7567

Pod cerkvijo …

07_Augsburg_DSC_7568

… in za ovinkom …

08_Augsburg_DSC_7566

Mesto je bilo seveda obzidano in če sem prav štel, je imelo šest vrat. Vsaj za dvoje vem, da še stojijo in na jugu so Rdeča vrata.

09_Augsburg_DSC_7538

Zraven so v 15. stoletju postavili tri vodne stolpe, dva stojita tesno skupaj, tretji za polnjenje zgoraj omenjenih Merkurjeve, Herkulove in Avgustove fontane pa le malo stran. Mestni vodovod naj bi imel v 18. stoletju že sedem vodnih črpalk in več kot 35 kilometrov vodovodnih cevi.

10_Augsburg_DSC_7542

Tam je tudi lutkovno gledališče in špital z domom za ostarele.

11_Augsburg_DSC_7548

Zadaj je Zeliščni vrt pri Rdečih vratih.

12_Augsburg_DSC_7550

Prehod pod vodnim stolpom:

13_Augsburg_DSC_7556

Mestna hiša naj bi bila najveličastnejša renesančna posvetna zgradba severno od Alp. Za kar precej evrov si lahko v njej ogledate zlato salo, ampak to me ni zanimalo. Raje sem se po 260 stopnicah povzpel na Perlachturm, sedemdeset metrov visoko. Seveda tudi na Perlachturm podirajo rekorde, vsako leto oktobra. Nekaj najboljših časov drži Roland Wegner, ki je znan kot odličen vzvratni tekač – ali kakorkoli se temu reče –, in je gor najhitreje pritekel v dobrih 47 sekundah.

14_Augsburg_DSC_7602

Razgled mimo mestne hiše na Maximilienstrasse, cerkev sv. Ane in obe cerkvi sv. Ulrika na koncu.

15_Augsburg_DSC_7718

Pa še sever z mestnimi vrati, ki jim ne poznam imena.

01_Augsburg_DSC_7713

Če bi ostal cel vikend, bi šel naslednji dan morda v živalski ali botanični vrt, še bolj verjetno pa v Ulm. Vožnja do tja vzame eno uro, z vlakom, ki prikladno odpelje izpred pivovarne Riegele, pa še četrt ure manj.

  1. Najstarejše je Trier. []
Prejšnja objava Naslednja objava

5 komentarjev

  • Odgovori Seamus 29. 7. 2015 at 9:33

    Lepo. Vsaj stari del. In kdo bi si mislil, imajo tramvaj…

  • Odgovori Matej Zalar 29. 7. 2015 at 14:27

    Jap. Štiri linije.

  • Odgovori darja 31. 7. 2015 at 3:42

    Ti tako zanimivo vse opišeš (od kje ti vse to?) – jasno se moraš potrudit. In še več.
    S tabo ‘potovat’ je en sam užitek.

  • Odgovori darja 31. 7. 2015 at 4:06

    In kako lepo zelenje imajo v ozkih uličicah. Pa nikoli ne vidiš domačinov.

    Najlepši pa je park, oz. Zeliščni park pri Rdečih vratih.
    Da sem jaz Župan/ja, bi obvezno zaposlila dva vrtnarja. Profija! Da ustvarjata in res naredita tak pravljični vrt. Ali pa dva 🙂 , tri!
    Pa nič jamrat, da se ne da. Namesto da javni delavci pometjo listje in se s karjolo sprehajajo gor pa dol, bi ustvarjali!
    In ne bi vsako leto sadili neke enoletnice (mačehe) po rondojih, v korita pred štacunami in postajališči – ampak bi res naredili tak park!

  • Odgovori Matej Zalar 2. 8. 2015 at 18:35

    To se da, če so ljudje pravi. Ne če je pravi župan, ampak če so pravi tisti, ki župana izvolijo.

  • Komentiraj