Avanturisti (uvodnik v reviji NaProstem)

Po pravici povedano tudi mene pogosto zagrabi, da bi vse poslal nekam in odpotoval okoli sveta. Čedalje težje razumem ta svet preobilja. Čedalje manj potrebujem. Manj stvari, manj težav. Če ne bi imel punce in psice, bi se mi verjetno že odpeljalo. In bi se odpeljal. In pisal pravi popotniški blog. Ne bi pa pametoval, da sem pametnejši od ostalih – čeprav bi si najverjetneje mislil prav to. V bistvu si že, zleknjen v pisarniški stol, mislim, da so avanturisti pametnejši. Da le ne pametujejo kako so pametnejši. Ker v tem primeru niso nič boljši od zagrizencev 21. stoletja, ki mislijo, da je biznis bistvo vsega. Ki pametujejo, da se dobra priprava na prihajajoči teden začne v nedeljo zvečer. Ki se hvalijo, ker ob sedmih zvečer še vedno visijo v pisarni. Ki mislijo, da morajo zaradi tega gnjaviti še vse ostale.

NaProstem, avanturisti

Avanturisti

Ni nenavadno, da v tem podivjanem svetu čedalje več ljudi išče nove izzive v popotništvu na dolge proge ali v ekstremnih, ne nujno tekmovalno naravnanih preizkušnjah. In verjetno ni naključje, da se takšnih podvigov lotevajo na svojih področjih izjemno talentirani in uspešni posamezniki, ki bi lahko v miru opravljali svojo službo ali uživali sadove preteklega dela. A to so drugačni ljudje. Lagodno življenje jih dolgočasi. Zato naredijo nekaj, kar si želimo vsi, a si ne upamo ali ne želimo dovolj. Nič hudega! To samo pomeni, da smo normalni smrtniki.

Ivica Kostelić, eden najuspešnejših smučarjev vseh časov, in Miha Podgornik, vzdržljivostni športnik in trener slovenske biatlonske reprezentance, sta v ekstremnih razmerah prečkala Grenlandijo. V teh časih morda celo še bolj ekstremno izkušnjo si je privoščil Jan Konečnik: malo jih je, ki bi pustili dobro službo zato, da bi potovali po svetu. Ni odšel za tri tedne ali mesec dni. Odšel je brez načrta, kdaj se vrne.

Mediji, pa tudi sami popotniki in avanturisti te izkušnje pogosto romantizirajo kot nekakšno vrnitev k svojemu bistvu, k naravi, in marsikdo bi to, morda ne čisto po krivem, označil za egoizem, lahko tudi neprilagojenost. Intervju z Ivico Kostelićem in Miho Podgornikom navduši, ker ne olepšujeta svojega ekstremnega podviga. Seveda so v zasneženi pokrajini tudi lepi trenutki, a nobene posebne romantike ni v hoji čez neobljudeno pokrajino, ko jo biča orkanski veter, ali pri postavljanju šotora s pomrznjenimi prsti pri temperaturi manj kot –30 stopinj Celzija. To je izkušnja, ki izkleše človekovo osebnost in je vsekakor vredna občudovanja, ni pa nekaj, kar bi veljalo olepševati.

Tudi Jan Konečnik svoje popotniške žilice ne opravičuje s teorijami o človeku kot v svojem bistvu nomadskem bitju, ampak razmišlja, da večina ljudi najbolje funkcionira v rutini, ki jo prinesejo stanovanje, redna služba, družina, ožji krog prijateljev in redni letni dopust. Priznava, da tudi popotništvo – ki je neke vrste dopust – ni nenaporna dejavnost: nenehno menjavanje postelj in pakiranje v nahrbtnik človeka utrudita in kadar koli pride v nov kraj, se mora spoznati s povsem banalnimi rečmi: na primer, kje kupiti živež. Zato tudi popotništva ne gre olepševati ali tovrstni avanturizem celo opisovati kot večvrednega v primerjavi z običajnim turizmom.

Avanturisti, ekstremisti in popotniki okoli sveta so redki patroni, ki bodo gotovo videli in doživeli več od povprečnih ljudi. A najpomembneje je biti na prostem, odprtih oči in ušes za spoznavanje novih krajev, najsibo daleč na severu poloble, v Latinski Ameriki, v Gruziji, na Polhograjski Grmadi ali na tedenskem smučarskem aranžmaju.

Uvodnik v reviji NaProstem.si (3/2017)

Prejšnja objava Naslednja objava

4 komentarji

  • Odgovori Dejan N. 30. 11. 2017 at 18:15

    Danes 30.11.2017 sem dal odpoved v službi, kjer sem životaril 20 let. Kaj me čaka v prihodnosti niti ne vem, ampak nekako se bom znašel, saj sem povprečno inteligenten homo sapiens. Avantura zagotovljena.

  • Odgovori Antietatist 1. 12. 2017 at 8:26

    http://www.naprostem.si/novice/17861/_avan_turisti_03_2017_naprostem.html

    “Naročite novo revijo v SVOJ nabiralnik.” – Grammar Nazi gor ali dol, boli, ko povratni svojilni zaimek pod vplivom tujih jezikov tone v pozabo.

  • Odgovori Matej Zalar 1. 12. 2017 at 11:32

    @Dejan N.: Pravilno! Zdaj bodo videli hudiča, ko te ni več 🙂

    @Antietatist: Mene take stvari tako razpidijo, da nikoli ne bi pritisnil na ta gumb … in to je tisto, ko me prime, da bi res odpotoval okoli sveta.

    • Odgovori Dejan N. 1. 12. 2017 at 12:57

      Ni bojazni. Vsak je nadomestljiv. Res jih bo nekaj koštalo, ampak denarja je dovolj. Svobode pač ne 😀

    Komentiraj