Balkan za telebane

Načrtoval sem potovanje po Turčiji, vse do sirske meje. Z načrti sem bil že pri kraju, posvetoval sem se s prijateljem, poznavalcem Turčije, se opremil z zemljevidom, vodnikom in celo testnim GPS sistemom z menda vrhunsko kartografijo za Turčijo. Seveda mi gre vedno kaj narobe in tako sem le nekaj dni pred odhodom izvedel, da bom moral zaradi logističnih zapletov z vozili potovat v dveh delih, zato sva se s Florjanom na vrat na nos odpravila po Balkanu – brez vodičev, brez zemljevidov, brez pojma v kaj se podajava, skratka, brez načrta, a v želji, da pokukava v vse države.

V prvem delu sva naredila krog po Bosni: v Sarajevo in po dolini Neretve (s skokom k Boračkemu jezeru) v Mostar, pa na Vrelo Bune in na romanje v Međugorje. Iz središča klerikalcev pa čez brda po poteh Avnoja v Jajce. V Banji Luki sva se čudila babnicam – res, takšne promenade ne najdete nikjer! Pijanica z banjaluškim čobanom nama ni bila usojena, zaman sva ga iskala po brdih nad Banjo Luko – po mojem se je skril, ker je prejšnji večer o pečeni ovci, rakiji in devicah, ki da nama jih bo zrihtal, preprosto nakladal. Jeboga! Zato sva ob Sani in Uni zamutila v Bihać, policajem spet nisem plačal kazni (niti podkupnine, je ne jemljejo!). In naslednji dan, po osmih dneh, že domov.

V Ljubljani sem se moral poslovit od Californie. Za vedno. Slabih 40 tisoč kilometrov sva naklepala, med 40 in 50 noči sem prespal v njej, zdaj pa jo že ima nov lastnik. Kramo sva premetala v drug avtodom – proper avtodom – dolg, širok, visok in seveda počasen. Malo manj udobno, a kakovostnejšo in okretnejšo Californio sem pogrešal do konca dopusta. Računal sem, da bova odrinila prej, a sva se v Ljubljani zadržala več kot osem ur.

Drugi del poti je bil pestrejši. Prvo noč sva skočila do daljnih sorodnikov v mamin rojstni kraj Kneževi Vinogradi, ki so že skoraj na meji s Srbijo. Potem pa kar po vrsti vse države. Iz Leskovca sva skočila celo v Prištino. Kosovska meja je zgodba zase, prečkanje priporočam le tistim z železnimi živci in boli me kurac odnosom. Govorim o nadiranju, pametovanju, pobiranju piva iz hladilnika, pregledovanju fotografij ipd. Je pa po drugi strani res, da sva bila še pedantnejšega pregleda vozila deležna na črnogorsko-hrvaški meji, ko so mi nameravali na hrvaški strani meje razšraufat omarico, Zato sva hrvaško iz inata prevozila brez postanka.

????????

Skočila sva še v Makedonijo in za sladico v Albanijo, ki so mi jo opisovali kot najnevarnejšo državo v Evropi, kjer se bom zagotovo zaletel, ostal brez denarnice, se zastrupil z burekom in jih mogoče fasal po gobcu. A najprijetneje sem se počutil ravno med Albanci in če se uspeva znebit Albanke, ki naju cele dneve buzerira po telefonu samo zato, ker smo se en večer pogovarjali, sva rešena. Je pa res, da bi ob njihovem jogurtu gotovo kozlal, kot je tudi res, da si na cesti ves čas v smrtni nevarnosti.

Albanska plaža

Gneča v Črni gori me je letos kar malo znervirala, podobno kot že prej Ohrid, ki sem ga tudi videl drugačnega kot so mi ga opisovali Slovenci. Tudi približno ni monden. Kako, prekleto, naj bo monden, če tam vsako leto letujejo vsi Makedonci?!? Turistične masovke mi grejo že itak na živce, če pa je delež Balkancev 100-odstoten, je letovanje nevzdržno. Poleg tega so me še nategovali s parkirnino.

 

????????

Kakorkoli, v Črni gori sva uničila vrhunskega romba, se z avtodomom dvakrat zataknila v ozkih ulcinjskih ulicah (taprav dec poskusi dvakrat!), nekje pri Baru sem pa počasi znorel in sva se usmerila direkt na Hrvaško, češ da bova kakšno noč prenočila še nekje, kjer so že pogruntali, kaj je to evropski turizem. Seveda sva si potem, ko na meji nisem totalno popenil samo zato, ker sem se bal, da mi bodo pregledali še rektum, premislila in odružila domov dan prej kot je bilo predvideno. Preživet 22 dni Balkana vendarle ni preprosto in še vedno se čudim, kako so naši fotri vzdržali eno leto!

????????

Da smo si na jasnem, bilo je fletno. Ljudje so samo dveh vrst: bodisi blazno prijazni bodisi nateguni oziroma Cigoti – enega sem moral praktično zbit, da mi ni zasvinjal šipe! -, ki jih moraš odganjat oziroma ignorirat. Poseben svet. Mi se k sreči znajdemo, zahodnjaki in severnjaki se pa dejansko počutijo kot na Marsu.

Za ljubitelje statistike: v 22 dneh sva obredla 7 držav in 6 prestolnic (Zagreb že poznamo in se nisva ustavljala) in prevozila 4960 km. Osemkrat sva spala v kampu, če seveda štejem tudi Boračko jezero, kjer kamp ni premogel niti sekretov niti tušev, sicer pa po načelu povuci, potegni oziroma s solzilcem pod povštrom. Pa ne da bi bilo zares nevarno, samo v Novem Sadu in v Banji Luki se nisem počutil najbolj prijetno.

????????

Da ne bo spet kdo pameten in mi očital naj ne pametujem, češ da o Balkanu nimam pojma, ker bi moral v vsakem mestu živet vsaj eno leto, po možnosti v vojnem stanju, saj da bi šele tedaj razumel Balkan. Žal za kaj takšnega nimam časa, še manj pa živcev, zato bo tole zaenkrat kar dovolj – dovolj, da sva si ustvarila vtis in dovolj, da se v Črno goro in na Ohrid ne bom več vračal med vrhunci sezon.

????????

Anekdote o policajih-štoparjih, pešcih na avtocestah, požrtijah čez vse meje dobrega okusa, kurbah, obmejnem in klošarskem buzeriranju itd., pa pričakujte v naslednjih dneh. Zdaj sem imel tri dni delo s fotkami in prebiranjem neprebranega, za vrhunec mi je pa še računalnik počepnil. Malo še dela, ampak ker grozi z nekakšno okvaro trdega diska, sem ves paničen.

Prejšnja objava Naslednja objava

Brez komentarjev

  • Odgovori dr. Onyx 3. 8. 2009 at 8:44

    V krajih, kjer imaš čuda nekih nategatorjev in težakov (verjetno jug Srbije, Kosmet, kje v Bosni), je še najboljša taktika ta, da se oblečeš v njihove cote in čim bolj prikriješ dejstvo, da si turist z denarnico (seveda avtodoma žal ne moreš maskirati v podrti traktor). Brž ko vidijo fotoaparat, črna očala in potovalno torbo, takoj dobiš senco nekoga, ki te poizkuša na vsak način olupiti. Občuduješ pa lahko še njihovo vztrajnost.. Tako izkušnjo sem imel v Palestini in to mi je šlo tako na živce, da imam sedaj predsodke do vseh arabskih držav in velikega dela Balkana.

  • Odgovori osat 3. 8. 2009 at 8:47

    Kaj bomo pa rekli mi starejše generacije, ki smo morali v tej ciganiji odslužiti celih 12 mesecev vojske, kjer nas je zraven še po cele dneve zajebaval vojaški kader, ki je zrasel na balkanskem primitivizmu. Ko dobi čoban oblast v roke, si lahko mislite, kako je potem? In te č.e.f.u.r.j.e so nam vsiljevali za brate!

  • Odgovori kLeA 3. 8. 2009 at 8:49

    Super!! Opis potovanja mi je zelo všeč, pa še rahlo motivacijo sem dobila, da se naslednje leto res končno spokam na en eurotrip oz. balkantrip. Čeprav sodeč po tvojem “solzilcu pod povštrom” nevem če je pametno da greva dve dekleti sami na balkan. Mislim da ne 🙂

    LP

  • Odgovori Taja 3. 8. 2009 at 9:15

    Nadvse zanimiv in slikovit (pot)opis. Se že veselim anekdot. Dobra sta, da sta zdržala 22 dni, meni so bili 3 dnevi v med Arabci v Tuniziji čisto dovolj.

    dr. Onyx: Se popolnoma strinjam. In ne, nimajo toliko kamel, da bi ostala tam ;-).

    LP

  • Odgovori Tomaz 3. 8. 2009 at 9:17

    Chef lepo je brati tvoje zapise edino več slik bi si želel.

    Sicer sem pa sam za pet dni zadel avtodom in me zanima kako je voziti to čudo?

    Se ga navadiš takoj ali rabiš kaj vaje saj sem doslej vedno vozil le navaden avto?

    Sicer sem mislil iti v Francijo ampak ga bom imel premalo časa in bi se moral ves čas samo voziti.

    Tako bom verjetno šel na hrvaško obalo, čeprav me tja zaradi odnosa kot ga opisuješ(verjetno samo do Slovencev) prav nič ne vleče-ali bi mi bolj priporočal severni del Italijanske jadranske obale?

    A se moraš z avtodomom vedno parkirati v kamp ali se lahko parkiraš kar na kakšno običajno parkirišče???

    Je pa avtodom za štiri tako, da če se najdejo tri(ali pa vsaj dve) simpatične punce se lahko kaj zmenimo(pišite na tomaz.fer@gmail.com)-avtodom lahko dobim septembra.

  • Odgovori chef 3. 8. 2009 at 9:25

    @Onyx: Jaz sem na te cigote imun. Enostavno jih ne porajtam več, če so preveč nadležni, pa znorim.

    @kLeA: Sploh ni nobene panike. Jatz bi tudi v Tirani spal sredi mesta.

    @Tomaz: Vozit to čudo ni nič posebnega. Malo bolj naokoli vzameš ovinke, manj vehementno menjaš pasove (žmigovc, počakaš sekundo in počasi zamenjaš) in če je zelo dolg, paziš na previs za zadnjimi kolesi, ker opleta. Navadiš se ga v eni uri, po dveh dneh sem ga pa že dovolj obvladoval, da ni bilo panike niti v Tirani.
    Odnos na hrvaški meji je bil do vseh enak. Jebanje v glavo Švedov, Slovencev, Nemcev in vseh ostalih.

  • Odgovori Tomaz 3. 8. 2009 at 9:56

    Hvala za odgovor.

    Torej voziti mi ga bo očitno nekako uspelo, najprej bom šel kak krog po parkingu potem pa naprej.

    Zanima me še kako je glede parkiranja-je dovoljen le kamp ali vsako parkirišče?

    Bi mi bolj priporočal hrvaško dalmacijo ali raje Italijo mimo Benetk pa tam nekje do Ravenne, morda do Ancone?
    Zaradi kompliciranja na meji me skoraj bolj vleče v Italijo pa še denarja ne bo treba menjat.

    Imaš kaj slabih izkušenj z vlomi?

    Lp

  • Odgovori fetalij 3. 8. 2009 at 9:57

    stari sem videl pri meni, da sva se zgrešila v Novem Sadu 😀 men je blo čist prijetno 🙂

    drugače bo pa treba enkrat tako turo usekat, pa magari z nahrbtnikom… 😛

    čakam naslednje prispevke 😀

  • Odgovori marko 3. 8. 2009 at 10:01

    Hehehehehe dobro branje,jaz doživel podobno avanturo znorel po 4 dnevih in šel na Češko v Zlin.

  • Odgovori Darja 3. 8. 2009 at 10:22

    Tvoj zapis ima točno tisti žmah in gušt, ki manjka ubogi Uli Furlan….. Pa še fotke so manj narcisoidne (ha, ha) Komaj čakamo nadaljevanje!

  • Odgovori Eva Internazionale 3. 8. 2009 at 12:04

    Skoraj umrla od smeha. Svaka čast za “potopis”!

  • Odgovori laufar 3. 8. 2009 at 12:37

    Hrana je bla pa zgleda dobra, glede na tvoj bojlerček pod pasom od torbice……

  • Odgovori chef 3. 8. 2009 at 13:14

    @Tomaz: Za prvič priporočam Italijo, ker ima bolj urejeno infrastrukturo za avtodome – postajališča za avtodome. Lahko spiš tudi na neoznačenih prostorih, a z večjim rizikom za sitnosti. Izkušeni avtodomarji se na to seveda ne ozirajo, a uporabljajo zdravo mero pameti (osvetljena parkirišča, obljudeni kraji itd.) Kot vodnik kje spati, priporočam Kamping in karavaning vodnik (zelena bukva, ki jo dobiš na pumpah in v Mladinski knjigi). Izdali smo jo mi 🙂

    @Fetalij: jasno, da je prijetno. Novi Sad je kot Ljubljana. Potem pa, jasno – šti južnije, što tužnije. In seveda vedno boljše zgodbice.

    @marko: Moraš se sprostit, pa gre. Jaz sem se začel obnašat po njihovo. Ko me je nadrla čistilka, sem jo nahrulil nazaj. Potem je vse skupaj zabavno.

    @Darja: Moral sem poguglat, da sem videl, kdo sploh je ta punca in s čim se ukvarja. Če prav vidim, vodi nekakšen reality šov. Verjetno je ni težko prekosit.

    @Eva: Hvala.

    @laufar: 76,2 kg. Rekord. Štiri dni skupaj sem za večerjo jedel mešano na žaru, za zajtrk pa burek. Ostale dni ni bilo dosti bolje.

  • Odgovori bojan 3. 8. 2009 at 13:22

    Še vedno pogosto poslovno potujem po Srbiji, ki je enaka kot pred 25 leti, ko sem bil tam v vojski. Edine oaze sredi srbskega amradu so črpalke OMW, kjer se lahko normalno usreješ in kaj poješ. Vse ostalo je šit, razen najbolj nobel hotelov. Ljudje so pa še kar, moram reči da me nihče nikoli ni nadelogoval ali prosjačil ali kaj podobnega. Hrvaška je pa za Srbijo Švica.

  • Odgovori Anonimno 3. 8. 2009 at 13:59

    Kje je pa Biba?

  • Odgovori jankelj 3. 8. 2009 at 14:59

    Odlično branje. Včasih smo bili Balkana bolj navajeni in tudi oni so bili manj težki. Spal, jedel in vozil si vsepovsod brez skrbi. Kakorkoli že rečemo, folk je bratstvu in jedinstvu kar nasedel in kljub drugačnosti smo kar furali. Slovenci smo bili pač nekaki Jugošvabe in so kar z neko simpatijo gledali na smotane Janeze, ki kar nekaj delaju in delaju. Mi pa nanje kot na Jugozajebante, ki jih sicer klinc gleda, simpatični so pa. Danes je pa vse znorelo, vojna je ljudi ubila in me ne vleče več tzja v te nanovo spohane in bolane jugokneževine.

  • Odgovori portus 3. 8. 2009 at 15:04

    Pa prijatelju, nije ti Bosna Palestina.Vi Slovenci nikada necete svatiti i razumjeti Ne Bosnu ne Balkan

  • Odgovori Luka 3. 8. 2009 at 15:54

    Enkrat bi mogu it dol tudi jaz,.. kolko vam je stalo?

  • Odgovori Ma nemoj 3. 8. 2009 at 16:05

    ‘Turistične masovke mi grejo že itak na živce, če pa je delež Balkancev 100-odstoten, je vse skupaj seveda nevzdržno.’

    ‘Poseben svet. Mi se k sreči znajdemo, zahodnjaki in severnjaki se pa dejansko počutijo kot na Marsu.’

    ‘Da ne bo spet kdo pameten in mi očital naj ne pametujem, češ da o Balkanu nimam pojma, ker bi moral v vsakem mestu živet vsaj eno leto, po možnosti v vojnem stanju, saj da bi šele tedaj razumel Balkan.’

    PRICELESS

  • Odgovori Vanja 3. 8. 2009 at 16:24

    Ula Furlan je že super. Tako eterična, pa ima kljub temu jajca pokazati, da se nad čim navdušuje in da ima zasanjano, otroško dušico. To je v Sloveniji velik tabu, ker smo zadrti, zadrti in sem že omenila, da smo tudi zadrti?!

    Sicer pa sem naredila podoben zaključek kot ti glede Makedonije in Črne gore glede Korzike in Sardinije…tja nikoli več sredi sezone.
    Ja, pa na Korziki sem se fino smejala na račun hrvaške neprijaznosti, ker jih Korzičani krepko posekajo…samo mi slovenčkoti pizdimo samo čez Hrvate, Krozičanom pa ponižno priznavamo upravičenost, da nas gazijo hehehe.
    Drugače je bilo pa fajn, samo hudiča avtodom je garanje. In pot do Livorna grozljivka. Drugo leto gremo na Vis, če mi pa wanderlust ne bo dal miru..gremo v Azijo nekam. Tam se, med drugim, otroke lahko tudi proda, ko ti začnejo presedati.

  • Odgovori chef 3. 8. 2009 at 17:20

    @bojan: Če je enaka kot pred 25 leti, je to še v redu. Bojim se, da je še slabše.

    @jankelj: Še vedno marsikdo misli, da bi lahko živeli skupaj. Ja, Srbi z Makedonci, že mogoče. Slovenci s Srbi pa ne, sploh če so delali samo Slovenci, v Leskovcu se pa recimo ni nič spremenilo od leta 1991.

    @portus: Saj tudi Slovenija ni Bosna, pa se marsikdo tako vede.

    @Luka: nevključujoč najem avtodoma je za dva prišlo kar krepko pod 2000 evrov, govorim malo na pamet, ker še nisem poračunal. Za ta denar sva spala praktično zastonj, a ves čas jedla zunaj in nisva štedila pri pivu.

    @Vanja: Jaz sem tole Ulo poznal, pa sem jo do zdaj k sreči fino izbrisal iz spomina. Lahko si samo predstavljam, kako se obnaša: kot afektirana trapa, ki se navdušuje zato ker je nobel. Seveda je nisem gledal, ampak me niti ne mika.
    Korzika in Sardinija sta pa napram Ohridu vrhunska, ker so vsaj infrastrukturo doterali. Ohrid moraš pa dejansko doživet. V celem Ohridu naj ne bi bilo dovoljeno parkirat z avtodomom. Lepo te prosim! Cela Evropa se vozi z avtodomi, v Makedoniji je pa to malodane prepovedano. Takole bom rekel: naj se jebejo s svojim Ohridom! Makedonija je lepa, ampak ne tam, kjer me hoče niko i ništa na koncu še nategnit s parkirnino.

    Glede neprijaznosti do turistov je pa tako, da te zalege itak nihče ne mara. In jaz jih deloma razumem, vkolikor gre za absolutno prenapolnjena letovišča, kjer raznorazni kurcipalci mislijo, da se lahko na podlagi 300 evrov vrednega tedenskega aranžmaja obnašajo tako kot se sicer med delavniki do njih zateženi šefi. Tu gre meni bolj za razumevanje turizma, da na primer nekoga, ki je prišel letovat, ne drkaš že na meji pol ure skupaj in da mu ne zaračunavaš nekih blesavih “prijavnin” v kampe. In brez skrbi, tudi Slovenci se ne znajo it turizma. Enkrat se je name drla neka popišula iz TD Postojna, pa sem jo samo prijazno vprašal za informacijo.

  • Odgovori čefur 3. 8. 2009 at 18:38

    “Drugi del poti je bil pestrejši. Prvo noč do mojih daljnih sorodnikov v mamin rojstni kraj Kneževi Vinogradi”

    A pol prauš, da si ti tud čefur? Na pol al kr cel?

  • Odgovori chef 3. 8. 2009 at 18:43

    Dedek se je rodil v Zamostu (to je vizavi Osilnici, Hrvaška stran), od leta 1961 ali 1963 živijo v Ljubljani.

    Kaj me boli kurac, jst sem čefur!

  • Odgovori čefur 3. 8. 2009 at 18:56

    😀

    In pol si šel mal nazaj u čuferaj?

    Pizda, a je u Sloveniji sploh še kaj čistih Slovencev?

  • Odgovori čefur 3. 8. 2009 at 19:01

    Tako kot imamo argentinske, kanadske ali avstralske slovence bi moral uveljavit še nov izraz za čefurske slovence.

    U resnic si ti čefurski slovenc.

  • Odgovori čefur 3. 8. 2009 at 19:04

    btw, kako pa to, da nisi s seboj vzel raj kakšne fletne dekline? Al maš rajš fante?

  • Odgovori chef 3. 8. 2009 at 19:07

    @čefur: Jaz vsaj nisem debiloid, ki se podpisuje kot čefur in laže, da ima mail peder@gmail.com. Zdaj pa zapri gobec in nehaj utrujat.

  • Odgovori blažka 3. 8. 2009 at 20:29

    Zanimive fotke…če lahko naložiš še kakšno 😉

  • Odgovori seamus 3. 8. 2009 at 20:58

    Da bog da, da ti crko računalnik 😆

  • Odgovori jazby 4. 8. 2009 at 2:44

    Super povzetek. Se že veselim nadaljevanja z anekdotami.

    Pri tvoji sliki fička se ne morem upreti, da priložim še svojo, ki sem jo posnel med kolesarjenjem po čisto drugem koncu Balkana, ki kaže na praktično identično uporabo.
    No, kakšen dan prej pa sem s svojim “potovalnikom” prečkal kraje tvojih prednikov.

  • Odgovori slavko 4. 8. 2009 at 7:35

    CHEF, ni kaj tole je odličen prispevek.:P Samo je pa res, da so se ljudje močno spremenili. Cel kup psihotov, nategunov in podobnih osebkov, toda vse to je posledica vojn in revščine. 😳 V časih bivše juge, so bili ljudje po večini povsem drugačni. 😀

    Moj sodelavec je recimo po rodu srb, in prihaja iz okolice Banje Luke. In pravi da doli povečini sploh ne delajo ničesar, in samo nekaj preprodajajo in popivajo, pa nažirajo se. Skratka kot je sam že zdavnaj ugotovil popolna beda.

    Kar se tiče cen, so baje že enakovredne našim, plače pa dosti dosti slabše, čeprav jih le redki dobivajo. Kot je povedal, se je v zadnjem letu marsikaj podražilo tudi za polovico ali še več.

    Kot pravi sam, se vse težje vrača doli, in če to pravi nekdo ki ima doli celo sorodnike,in je v 70ih letih prišel v Slovenijo, potem je že nekaj na tem kar je CHEF spisal.

  • Odgovori milena 4. 8. 2009 at 8:08

    z užitkom sem prebrala tvoj potopis- ob jutranjem kapučinu. Nimam sicer podobnih izkušenj, vendar….vsakič, ko sem doma(!!!), si rečem:”Raje tja, kjer je nepredvidljivo, kot tja, kjer je vse pošlihtano.”
    A bo nadaljevanje kmalu?
    Pa srečno s počepajočim računalnikom…
    🙂

  • Odgovori Vanja 4. 8. 2009 at 10:07

    chef..izven teme…Ule ne poznam osebno, mi je pa, ne glede na njen pedigre, dober, čist otroček. Ne zdi se mi zafektirana. Jaz sem za takšen dušice kot je njena, kar vesela, da obstajajo. kljub dejstvu, da je bila rojena v nepotistični Sloveniji, kjer ji bo ime odpiralo vse poti.
    ja, turisti s(m)o moteče živali. Ne prenašam turistov, pa čeravno sem sama del tega. amapk vedno sanjam o doživetjih s prve roke, o doživetjih kjer te ne jemljejo kot turista, temveč kot tujca popotnika – ampak to so samo sanje, vedno te vržejo v isto grupo.
    Jaz nikoli ne pričakujem podrejen odnos nekoga, ki naj bi nudil neko turistično uslugo, pričakujem pa profesionalno vedenje. Nadiraje lastnice kampa, da naj ne točimo toliko vode v avtodom, je eno izmed neprofesionalnih oblik vedenja, ki ga ne prenašam. Pa tudi goflanja Francozov in Italijanov, naj v njihovi državi govorimo njihov jezik, ne.
    Bilo pa je seveda tudi nekaj “biserčkov”. Od ciganov, ki smo se jim poskusili pridružiti misleč, da je to navaden kamp hehehe..jebat ga, niso nas sprejeli ….do resnično prijaznih ljudi na katere smo naleteli na poti.

  • Odgovori chef 4. 8. 2009 at 10:57

    @Slavko: Cene so enakovredne kvečjemu v trgovinah z globalno ponudbo oblačil, sicer pa meni burek za evro in jogurt za 20 centov v buregdžinici ne deluje ravno enakovredno našim kosovskim različicam.

    @milena: Absolutno je nepredvidljivo zanimivejše!

    @vanja: Čist otroček, že mogoče, ampak punca je, če prav vem, v mojih letih. Je pa res, da v slovenskem medijskem prostoru najverjetneje ni moteča, zato ji želim vso srečo.
    Jaz imam to srečo, da me zdaj marsikdaj prej smatrajo kot novinarja/fotografa in šele potem kot turista. Seveda ne vedno. Pomaga, če s seboj prenašam stativ, razmišljam tudi o večjem fotoaparatu – ne ker bi ga potreboval, ampak iz poze. Novinarje imajo pa v turističnih deželah raje, ne vem zakaj. (načeloma smo enako nadležni kot turisti, haha).

    Menda zdaj na turističnih šolah že učijo, da gost ni “stranka”, ampak “partner”. Kar je v bistvu prav. Sem pa toliko časa že v tem turističnem sranju, da bi baburo mirno nazaj nadrl po slovensko in se pri tem sploh ne bi sekiral. Mene niti ne moti, da me Italijan noče razumet. Briga me, včasih je to dobro, ker se lahko še jaz delam tepca.

  • Odgovori Thor 4. 8. 2009 at 11:53

    @vanja – pa dajmo dodat celo njeno ime, da bo jasno zakaj je zanjo prostor v našem okolju. Gre namreč za Ulo Furlan MOLK. Če se zanjo ne najde kaj za delat, potem je Miša bolj nesposobna kot bi si človek znal mislit. Simpatična, sposobna gor, dol. Kako je prišla kam in kako BI prišla kam, če nebi bila prave krvi je verjetno jasno..

    @Chef- v kakšnem krču si pa tam za volanom.. :)Nekaj te naprej vleče.. 🙂

    Marsikaj bi se spravil pogledat po tvojem vzorcu ampak je žal tako, da se okoli Hrvaške ne mislim vozit, skozi njo pa še manj. Ponavadi te državice lepo preskočim in zletim do Grčije in nižje. Za road tripe pa sem šel v zadnjih letih proti zahodu, tja do Portugalske, Sicilije, na Korziko in podobno. In povsod naletiš na butlje v turizmu, kot tudi na nategune in klošarje, ki en dajo miru. Logično. Medaljo za najbolj arogantne in ignorantske pa bodo zame večno nosili francozi..

  • Odgovori Darja 4. 8. 2009 at 12:12

    Thor : Pa zakaj se folk ne bi sam prepričal in presodil, ne glede na to, kdo, zakaj in kako. http://ulafurlan.blog.siol.net/ Jaz sem samo izjavila, da je Chefov blog mnogo nad Ulinim. Tekstovno in fotografsko. Vse ostalo so izpeljanke iz te trditve.

  • Odgovori chef 4. 8. 2009 at 12:44

    @Thor: Hrvaška je lahko fina, ko se losaš obmejnih organov in obmorskih norcev, ki so, kot sam ugotavljaš, lahko na ravni Francozov. Če bi znal francosko, bi te imeli pa ziher vsi za carja.

  • Odgovori Vanja 4. 8. 2009 at 17:19

    Ja Thor, je Molkova in tudi Furlanova in se strinjam, da je po vsej verjetnosti to tisti ključ, ki je privedel do vlog in še kakšnih mastnih priboljškov. In seveda ji to zavidam, po drugi strani pa ni sama “kriva”, da se je rodila kamor se pač je, ravno tako kot ni kriv indijski otrok, ki se na primer rodi v kasto “nedotakljvih” (najnižjo, najbolj revno)Se mi pa kljub temu zdi poseben otrok, čista dušica in tudi vščeno mi piše in razmišlja. Seveda je njen stil povsem drugačen od šefovega, darja, vendar ju jaz niti ne bi primerjala, saj ni nujno, da je samo en stil pravšnji, drugi pa, ki je povsem drugačen, pa ne. Jabolke in hruške ne bi primerjala.

  • Odgovori chef 4. 8. 2009 at 23:19

    Jaz imam olajševalno okoliščino, ker sem profesionalen novinar in potopisec in pač MORAM dobro pisat in po sili razmer tudi kar je mogoče dobro fotografirat. Uli Furlan tega ni treba – ona se lahko heca in špila nedolžnega otročička, ker ravno na ta način dobi službo.

    Zaničevat nekoga ker ima znane starše, češ, če se ne bi pisala Molk, ne bi dobila šanse, je pa deplasirano. Kaj pa če bi jo vseeno dobila? Naj se zaradi mame odreče vsemu? Iz Ule Furlan bi se nekateri delali norca celo če bi dobila službo na Jožefu Štefanu, ker bi ziher našli nekoga s tam, ki pozna Mišo Molk, ergo, zrihtala ji je mamica.

    Včasih je res težje biti otrok z boljšimi možnostmi!

  • Odgovori pijanec 5. 8. 2009 at 1:05

    Mislim, da so se ljudje spremenili samo v nekaterih predelih Bosne in Kosova. In kakšni hrvaški politični fanatiki. Ostali so ostali enaki.

    @chef: zakaj pa so ti na kosovski meji pobrali pivo in gledali fotografije?

    Od kdaj pa v Bosni ne jemljejo podkupnin? Vedno prav očitno čakajo, da jih podkupiš. 🙂

  • Odgovori chef 5. 8. 2009 at 1:32

    Pivo sem jim pravzaprav ponudil. Zapičil se je v piksne: “Šta ti je ovo, a?” Seveda namigujoč na žejo. “Pivo, slovenačko. Očete?”

    Nahrulil me je, češ: “Lagano, lagano, ti samo čekaj.”

    Potem je izjavil, da hoče štiri pire.

    Raje to, kot da bi mi zaračunal 50 EUR (zagotovo brez računa – a kome da se žaim?), ker sem za dvajset centimetrov prevozil obledelo črto, pa še to samo zato, ker se je lump nalašč postavil ravno toliko čez, da sem jo moral prevozit, če sem mu hotel skozi okno izročit dokumente. Podkupnina, če hočeš. Potem je težil še za čokolado, pa je nisva imela, in ker je videl Adidas vrečko, je hotel še to.
    Fotografije je gledal, ker si je pač tako izmislil. Hitro sem pripomnil, da sem novinar in takoj je hotel še press kartico.

    Tam pač ni tako kot pri nas, kjer bi policaju takoj zatežil, da nima teh in teh pravic. Kome da se žalim u Srbiji?

    Na mejnem prehodu je eden vedno totalno zajeban in te nadira v smislu “sjedi, čekaj i šuti!” (dobeseden citat!), drugi pa potem kao prijazen (šele ko so te primerno nasadili in oropali).

    V Bosni so me ustavili drugič v dobrem letu (v Sloveniji v istem obdobju še ne!) in obakrat sem se izmazal po principu “novinar sam, pišem turistički, da predstavim Bosnu Slovencima, žuri mi se puno, mogu li da platim kaznu vam? Nemam vremena da se vozim na poštu.” Brez teženja, da me nategujejo s čudnimi ciframi na radarju (res je bila čudna!!!). In so mi obakrat rekli, da mi ne bodo delali težav, sretan put, prijatno. Niti lizike jim nisem dal.

  • Odgovori SamoJaz 10. 8. 2009 at 1:16

    Zakaj se pa nisi počutil varnega v Banja Luki? Banjalučanke pa so miške, a ne? 😉

  • Odgovori chef 10. 8. 2009 at 20:02

    @SamoJaz: Kaj jaz vem. Nekaj mi ni sedlo, verjetno je bil problem kar v meni.
    Kar se tiče žensk, sem pa ostal brez besed. Česa takega še nisem videl.

  • Odgovori Nergač » Albanski gradovi 3. 3. 2010 at 7:31

    […] chef 9.02.2010 ob 07:30 ob 07:30 pod Potopisi, miks Na poti po Balkanu sva se po enodnevnem morskem počitku končno usmerila proti severu. V Draču sva lahko še enkrat […]

  • Komentiraj