Bavški Grintavec (2347 m)

Svinjak je zaradi zgoščenega dopustniškega urnika odpadel, v načrtu pa je bil še Bavški Grintavec. V soboto jo je Robocop pobrisal in z Bokijem sva ostala sama. Po tehtnem premisleku sva se odločila za tehnično najmanj zahteven pristop iz Soče, ki pa je bistveno bolj zanimiv z vidika premagovanja gravitacije in zaradi južne lege, ki obeta precej sončenja, še posebej avgusta, ko se krogla dvigne že razmeroma zgodaj. Kljub bližini izhodišča tudi tokrat ničesar nismo prepustili naključju in ob petih zjutraj smo že klatili v strmino proti Lemovju. V že več kot trideset let zapuščeno naselje, kamor se, verjetno potomci umrlih, vračajo le še ob vikendih, sva prišla ob zori in brez oklevanja nadaljevala proti Planini nad Sočo. Nad Lemovjem pot zavije levo ob pobočje, strmina popusti, lepo se vidi v Trento in proti sotočju Lepenjice s Sočo.1

Tudi planina ni povsem zapuščena; v spodnjem delu je lovska koča, tam pot zavije desno čez trave.

Vsak, ki je bil na Bavškem Grintavcu iz te smeri, vam bo znal povedati, da je trpel. Ja, začetek proti Lemovju je peklenski in Garmin mi je doma pokazal dobrih 1800 metrov višinske razlike. Ampak Bavški Grintavec je po mojem najbolj problematičen s psihološkega stališča. V zadnjem delu je pot speljana čez melišča, po grušču in med skalami, kjer me je bilo še najbolj strah, kaj bo s Pippo. No, še enkrat več se je izkazala za trpežno žival …

… ki brez težav prepleza tudi kakšen skalni skok.

Pogled čez ruševje proti vrhu.

Planet Zemlja. Lokacija: Mali Grintavec (2333 m):

Na drugi strani Lepene sva že lep čas opazovala Krn (2244 m), tako pa se ga vidi tik pod vrhom.

Zadnje metre bi preklinjal, če ne bi iz trme raje stisnjenih zob ratrakiral naprej. Ko sem pogledal čez rob grebena pa … vrisk. Zagotovo najlepši razgled v Julijcih! Po mojem ni vrha, ki se ga z Bavškega Grintavca ne bi videlo. Seveda so med lepšimi Jalovec, Mangrt

…in Očak.

Tokrat sva kar pohitela in vrh dosegla že v dobrih dveh urah in pol, še pred osmo zjutraj. Resen zajtrk, narezek po domače, sva si privoščila šele zgoraj. Psica je tudi tokrat komaj gledala.

V kampu sva bila še pred poldnevom. Tabor nama je uspelo podreti že v naslednjih štirih urah, končno pa sva dopust zaključila šele v Rablju.

  1. Naslednje tri fotografije sem posnel nazaj grede. []
Prejšnja objava Naslednja objava

5 komentarjev

  • Odgovori blitz 6. 9. 2013 at 18:56

    NO, tokrat pa si me nesel. Na Bavškem Grintavcu še nisem bil, dvakrat se mi je izmuznil. Seveda pa nikoli nisem niti pomislil, da bi šel nanj z juga, to je ena hujših tlak pri nas.

  • Odgovori zmago1 7. 9. 2013 at 8:44

    Tega imam tudi jaz v planu,….sicer pa koliko žigov v transverzali ti še manjka?

  • Odgovori chef 7. 9. 2013 at 9:08

    @blitz: No, mi smo se okoli 11.45 že namočili v SOči, torej ni bilo panike.

    Pot iz Zadnje Trente je pa menda svinjsko zahtevna, krušljiva.

    @zmago1: Manjkajo mi še vsi žigi, ker se ne ukvarjam s štempljanjem.

  • Odgovori blitz 7. 9. 2013 at 18:16

    Dve sta, ena je zelo zahtevna, druga pa, kot praviš, svinjsko 😆

  • Odgovori Nergač » Matajur (1642 m) 10. 9. 2013 at 18:02

    […] tej fotki pa se vidi vse vrhove prejšnjega tedna: Bavški Grintavec, Jalovec in […]

  • Komentiraj