Begunci pred 100 leti

Muzej pri reki (Museum aan de Stroom) so leta 2011 odprli ob starem pristanišču v Antwerpnu, na mestu, kjer je do požara v 19. stoletju stalo trgovsko središče in skladišče Hanzehuis. Ker je 60-metrska zgradba MAS silno impresivna, sem se hipoma odločil, da si bom ogledal tudi vsebino. Razstavni prostori so v osmih nadstropjih, v devetem je restavracija, na vrhu pa razgledna terasa, kamor je vstop prost. Pričakoval sem veliko in potem skoraj umrl od dolgčasa. Na živce mi gredo muzejske postavitve, ki skušajo šokirati ali zaposliti vse obiskovalčeve čute in ga obenem še silijo v interaktivnost s QR kodami. O Antwerpnu sem izvedel bore malo – skoraj več pa o Istanbulu in skoraj vse o Življenju in smrti, razstavi o različnem dojemanju smrti različnih kultur, postavljeni v dveh nadstropjih.

Antwerpen_DSC_1520

Vsekakor pa priporočam razgled s strehe. Med vzpenjanjem po tekočih stopnicah si lahko ogledate v tem času še kako aktualno razstavo fotografij in pričevanj Eksodus. Beg pred vojno.

Pred 101 letom je med prvo svetovno vojno pred nemškim terorjem, že v prvem mesecu invazije so v izvensodnih pobojih pomorili 4300 ljudi in požgali več kot 10.000 domov, bežal poldrugi milijon Belgijcev. 325.000 jih je zatočišče iskalo v Franciji, 250.000 v Veliki Britaniji, večina pa na Nizozemskem, kjer se je število prebivalcev v nekaterih krajih potrojilo ali celo početverilo.

Čez Slovenijo je šlo v nekaj dneh malo več kot 130.000 beguncev, iz Belgije jih je že prvem mesecu odšlo skoraj milijon. Na začetku so z njimi večinoma ravnali humano, a Gabriel Versavel se je spominjal: »Prišli smo v mesarijo, bilo je že temno, in prosili za ostanke. Rekel je: ‘Begunci? Ničesar nimamo za begunce, vse je za naše ljudi.’«

Begunci so se morali bolj ali manj znajti sami. V Veliki Britaniji so jih množično zaposlovali v vojaški industriji, na Nizozemskem pa so se oblasti predvsem trudile, da so kar najhitreje zapustili državo. Ostalo jih je okoli 100.000 in večina je bila sposobnih preživeti z lastnim delom, okoli 20.000 pa so razdelili v tri skupine in jih nastanili v begunska taborišča, kjer so konec vojne dočakali v lesenih barakah. Najbolje se je godilo skupini dostojnih, potrebnih pomoči, nekoliko slabše manj zaželenim, najslabše pa nevarnim ali neželenim elementom. Najslabše se je beguncem godilo v taborišču Nunspee, neznani begunec je na primer povedal: »Tukajšnja nastanitev je pekel; zaradi bednih razmer, v katerih živimo, sem kmalu zbolel. Vsi preklinjajo taborišče, lahko se nam zmeša, neznosno je.«

Vsaka podobnost s trenutno situacijo verjetno ni naključna. Vojna je hudič, množice priseljencev pa velika težava. Zdaj očitno tudi fantastom postaja jasno, da nas bo zaradi beguncev in migrantov glava bolela močneje kot smo si mislili.

Prejšnja objava Naslednja objava

2 komentarja

  • Odgovori katarina 3. 11. 2015 at 19:48

    zgodovina se ponavlja….

  • Odgovori darja 4. 11. 2015 at 0:27

    Ja.

  • Komentiraj