Beograjski bluz

»Stari, daj mi tistih 300 evrov iz ruzaka!«

»Kakšnih 300 evrov?«

Možakar mi je, ne da bi vedel, v fotografski nahrbtnik vtaknil 300 evrov. Vložil jih je v pasoš, ki sem ga pustil na recepciji kampa – receptor nama je izdal pildka, ki sta dokazovala, da sva nastanjena v njegovem kampu, naj živi postsocialistični big brother! Opoldne, ko sva prišla k sebi po flosarski žurki, je zavladala panika. K sreči se nisva pretirano grizla; Florjanu je za denar vseeno, ker sem ga imel jaz dovolj, jaz sem si pa mislil, da bom njegov dolg že nekako izterjal. Slednjič je denar iz trezorja vrnil receptor. Šefe je res poštenjak, pravi dec, tako da njegov kamp, čeprav je zanikrn, priporočam vsem.

Skočila sva na že znano avtobusno linijo, ki vodi čez Brankov most na trg Zeleni venac. Pleskavici sva pozajtrkovala zraven avtobusne postaje, s pogledom na prodajalno kart, ki dokazuje, da se ni na Balkanu še nič spremenilo.

Vreme se je zrihtalo in čez Trg republike sva se zadovoljno podala v beograjsko nedeljsko popoldne.

Ulica Kneza Mihaila je klasična nakupovalna ulica.

Študentje so postavili na ogled malo morje glinenih skulptur. Česa podobnega – pa ne Modičevih kvaziumetniških instalacij – bi si želel tudi v Ljubljani.

Stare plate prodajajo za drobiž. Tudi palčka bi kupil, če mi ga ne bi bilo treba potem nositi po vsem mestu.

Srbska Čopova se konča v Kalemegdanu, nekdanjem grajskem parku. Živalski vrt sva izpustila in šla raje na trdnjavo nad parkom. Beograd je verjetno prestolnica z najburnejšo zgodovino. Do tal so ga porušili večkrat, kar ni nenavadno, saj je bil v srednjem veku ravno na meji med Bolgarijo, Madžarsko in Bizancem. Srb je prvič zavladal v 13. stoletju, ko je madžarski kralj Beograd podaril možu svoje hčere Dragutinu. Vseh kasnejših zgod in nezgod ne bi opisoval, ker je preveč zapleteno in ker bi se spet našli potomci stricev iz bitke na Kosovskem polju, ki bi me takoj ozmerjali za politično pristranskega vernika v zarote Cie.

Beograjska trdnjava je živahna, okolica lepo urejena. Približno tako je videti sotočje Save in Donave z otokom, fotografirano naravnost v sonce.

Ljudje se zabavajo: starčki so plesali kolo okoli dveh cigotov. Žal je najboljšo fotko pokvaril stari bebec. V trenutku, ko sem pritisnil na sprožilec mi je pred objektiv nalašč stegnil roko in se mi prešerno smejal, ker mu je uspela tako dobra finta. Ampak dotlej sem se že dobro prilagodil balkanskemu načinu življenja in ga verbalno lepo poslal u kurac.

Nekakšne kulise.

Temperature so bile na jasen dan sredi poletja za spremembo prijetne, ampak zaradi zbitosti od celonočne žurke, sva se raje zavalila v prijetno oštarijo na ulici Kosančićev venac, tik nad Savo, in se naslednji dve uri zabavala ob seljačkem paru v poznih petdesetih letih. Njuno vedenje težko opišem z besedami. Stara je najprej skombinirala sedežno opremo iz dveh različnih lokalov: stol je vzela s terase sosednjega bifeja in nanj namestila blazino iz našega. Soprog, ki je medtem obupal, da bi v enem izmed obeh barov lahko dobil kavo iz džezve, jo je sicer opomnil, da gre za različni krčmi, a odgovor je bil logičen: »Šta to mene briga?« Potem sta malo zajebavala natakarico in ker ni imela turške kave, nista naročila ničesar, a vseeno obsedela še kakšno uro in pametovala o vsem mogočem. Ampak, zanimivo, bila sta prav srečen parček.

Ko sva prišla malo k sebi (medtem sem celo uspel kupit Bradtov turistični vodnik1 po Makedoniji), sva jo čez Trg republike in Terazije s hotelom Moskva mahnila po Ulici kralja Milana do trga Slavija.

Namenjena sva bila k templju sv. Save, prvega srbskega nadškofa in brata prvega srbskega kralja Štefana. Katedrala je gromozanska, menda ena največjih pravoslavnih na svetu. Pod 70 metrov visoko kupolo sprejme skoraj 11 tisoč oseb. S prav visoko starostjo se sicer ne more pohvaliti, saj so jo začeli graditi le nekaj let pred drugo svetovno vojno, pravi videz pa je dobila točno dvajset let nazaj. Česa takšnega si nisem predstavljal.

Med bolj ali manj zanikrnimi ulicami sva šla do Bulevarja kralja Aleksandra in mimo parlamenta …

… nazaj na Skadarlijo. Ne vem kaj je tam ostalo boemskega. že res, da imajo nekaj vrhunskih starogradskih oštarij z vrhunskim starogradskim cigumigujem, ampak to ima z boemi bolj malo zveze. Res sva bila prejšnji večer v nekem lokalu z neverjetno zateženo muziko in psihedelično svetlobno predstavo, tako da je vse skupaj že mejilo na gejevsko sceno, ki je pa v Beogradu verjetno bolj podtalna, kot v ZDA v dvajsetih letih alkohol. Galerij sem videl bolj malo, je pa res, da so mi pogled že prejšnji večer odtegnile tri cipe visokega kakovostnega razreda. Priznam, da jih ne bi razpoznal, če najlepša od treh ne bi bila tako perverzna, da sem jo moral še enkrat vprašati, kaj sploh hoče.

S skadarlije nimam niti ene fotke. Nič čudnega, ko so naju pa zapeljali čevapčiči pri Treh klobukih. Restavracija Tri šešira je med najbolj znanimi, tako da je kot pripravo na Leskovac nisva smela izpustiti. Mešano meso na žaru, od vešalic, pleskavic, čevapčičev, uštipcev, za zraven pa šopska solata, urnebes, kajmak in seveda pivo Jelen. Celo zasvirali so nama pri mizi, a se vseeno nisva božala po rokah. Porcijon za dve osebi bi komot pojedli trije krepkejši fantje. Poleg tega je moteče, da sicer uglajeni natakar kar naprej hodi mimo in zajebava, češ, a res ne bo šlo, momci? Seveda je bil to šele uvod v Leskovac, tako s kulinaričnega kot s količinskega vidika. Prava Srbija se ni še niti začela!

  1. Verjetno najgrše izdelani turistični vodiči []
Prejšnja objava Naslednja objava

Brez komentarjev

  • Odgovori tejtej 2. 11. 2009 at 9:25

    “Katedrala je … gromozanska. Menda ena od največjih protestantskih na svetu.”

    Oprosti, ker se obešam na napake v povsem dostojnem tekstu, ampak tale je res izredno moteča. V pravem pomenu besede ne gre za katedralo, predvsem pa niti slučajno ne za protestantsko. Razen seveda, če si preveč pod vtisom 31.10.

  • Odgovori chef 2. 11. 2009 at 9:31

    Lapsus. Hvala. Da ne boš izpadel kot navaden polizobražen pametnjakovič, bom pa vesel razlage, zakaj to ni katedrala. O pravoslavni veroizpovedi namreč nimam pojma, zato pa v angleški literaturi o dotični zgradbi povsod govorijo kot o katedrali.

  • Odgovori NordStar 2. 11. 2009 at 9:46

    Je pa treba vedno pri tem Svetem Savi povedati, da je veliko slovenskega dela vloženega. Marmor Hotavlje menda še danes montira marmor notri.

  • Odgovori Janez 2. 11. 2009 at 10:03

    Rusko in srbsko se reče hram, tudi v medijih sem zasledij poimenovanje hram, v angleški literaturi pa temple, nikjer katedrala. Zame je to torej hram.

    Kot zanimivost – kamnite obloge in detajli so izdelani v Hotavljah, oziroma se še vedno izdelujejo.

    Sem pa skoraj prepričan, da bi nad identično ulično razstavo v Ljubljani vihal nos. Ali pač?

  • Odgovori chef 2. 11. 2009 at 10:16

    Hvala.

    Podobne razstave, sem ter tja se pojavijo, me v Ljubljani kvečjemu navdušujejo.

  • Odgovori anna 2. 11. 2009 at 10:40

    kmalu bo dve leti, od kar sem Beograd doživela v čisti belini….prekrit s snegom, veliko snega…sploh je bilo lepo doživetje čakat beograjskega kolega pri Konju…

    Srbi so čudoviti umetniki, mlajše generacije sploh. Vedno imam prav ta občutek, ko pridem v Beograd, da je vse tako pod vplivom umetnosti. Zasanjanega, umetniškega, po njihovo boemskega, urbanega in hkrati pošteno balkanskega. Kulturno so izredno ozaveščeni.

    tule: http://anna.blog.siol.net/2008/08/17/fotoreport-iz-zemlje-otvorenih-src/ sem prilepla mojo najlepšo fotko hrama.

  • Odgovori šuši 2. 11. 2009 at 12:49

    uf, tole je prav super popestritev, ker sem ravno razmišljala, da bi spet malo v Beograd pobegnila. Čudovito, čudovito. A svetog Save še ni končana? Bazilika se reče, drugače. Pogled s kalemegdana je eden lepših. A na splavih nista žurala? Poznana je tudi silicon valley (ulica umetnih joškov, ampak sem pozabila, kako se ji dejansko reče), kafič Plato in palačinka bar Pinocchio (največje in najboljše palačinke, ki sem jih kdajkoli jedla).

  • Odgovori d-mashina 5. 11. 2009 at 23:58

    Skadarlija in vrhunske oštarije? Niti približno.

  • Komentiraj