Berlin

Prišli smo prej, kot sem načrtoval, je pa res, da sem ubrisan kar se vožnje tiče in bi bil lahko brez težav tovornjakar. Slabih deset ur vožnje pomeni skoraj nič pavze in obilico preklinjanja čez avtrijske avtoceste, tunele in gradbišča, ampak se je splačalo. Všeč so mi ta velika mesta, ki živijo tudi ob treh ponoči. Všeč mi je, da se pripelješ po štiripasovnici, všeč mi je občutek vijuganja po dolgih uvozih in izvozih, skozi tunele in pod mostovi železniških prog. Prvo noč smo se zavlekli na postajališče za avtodome, ki je absolutno preblizu letališča. Teh nemških Flughafnov sem imel za nekaj časa dovolj že v Düsseldorfu, no, tu pa spet!

Po kratkem, a sladkem spancu smo naslednji dan iskali jeklenko, skoraj so nas pobili specialci, ker sem sredi Bauhausa iskal Gas Bombe namesto Gas Flasche, potem smo pa končno prišli do postajališča za avtodome na Chausseestraße, ki je idealna postojanka za avtodomarje: do Brandenburških vrat je manj kot dva kilometra hoje, s tem da že prej naletite na izposojevalca biciklov. Ta je bil precej čuden tip. Ko nam je bicikle posodil, je govoril izvrstno angleščino. Kot smo ugotovili zvečer, so na treh biciklih sicer delovale tri sprednje luči – ena od njih non-stop (jebeš sistem, ki ni dinamo!) – in nobena zadnja. To je v Berlinu težava zato, ker imajo, za razliko od nas, tam prižgane luči popolnoma vsi. Okvaro na svojem kolesu sem sicer odpravil, druga dva sta pa ostala brez razsvetljave. Zato sem ob vračilu biciklov staremu skušal razložiti, da nas je spravil v smrtno nevarnost, ampak je tarnal, da ne razume angleško. Da bi se z Nemcem prerekal v nemščini, mi pa seveda ni prišlo niti na misel!

Ampak prvi dan nismo nič kolesarili, ampak smo se, tavajoč po ulicah, skušali prilagoditi berlinskemu življenju. Najprej smo ugotovili, da zdravstvo ni problem samo v Sloveniji, ampak tudi v Nemčiji, kjer menda na veliko zapirajo bolnice. Zato so bili pri Brandenburških vratih dohtarji in študenti medicine zelo jezni.

Še zdaj sem jezen sam nase, ampak preden smo šli, enostavno nisem našel časa, da bi si kaj o Berlinu prebral vnaprej. Vedel sem za spomenik pomorjenim Židom, nisem pa vedel, kako je videti. Kamnite klopce so nam kar dobro sedle.

Ampak kmalu smo ugotovili, da je to nekaj več. Dolgi prehodi, široki 95 centimetrov, so pravi labirint. Strogo prepovedano je skakati po kamnitih blokih ali nespoštljivo divjat med njimi. Pa tudi nevarno je in eno malo sem dobro posekal po tleh, ko se je zaletela vame in potem skoraj bruhnila v jok od strahu. Sicer pa, glede na red, ki ga vzdržujejo varnostniki, je čudno, da so me, pobritega po glavi, sploh spustili zraven!

Definitivno eden od najbolj impozantnih spomenikov kar sem jih kdaj videl! Kaj so hoteli z njim povedati, sicer ne vem, ampak mene spominja na kombinacijo krst in ozkih hodnikov, ki so vodili v smrt.

Južno od Potsdamskega trga je naslednja kul zadeva. Imenitne stavbe, imenitna trata. Občutek sem dobil, da se pospešeno gradi predvsem tam, kjer je bil včasih zid oziroma cona, kjer so pod streli braniteljev meje ugašala življenje. Kakšen absurd, mejo braniti pred lastnimi državljani!

Zidu ni več, razen nekaj spominskih ostankov, na mestih, kjer je potekel, pa so v spomin položili dve vrsti tlakovcev.

Eden najboljših turističnih nategov se imenuje Trabi-Safari. Turiste, pretežno Amerikance, naložijo v stara plastična jajca in jim razkažejo zanimive mestne točke. V konzervo menda stlačijo celo po štiri turiste, vsako glavo pa enourna izkušnja z verjetno najslabšim avtomobilom na svetu košta 25 evrov. Prevzela me je tale raketa:

Prvi dan smo šli še v bivšo Siemensovo fabrko dvignit štartne številke za maraton. Maratonski sejem je bil, glede na izkušnje, ki sem jih pridobil v zadnjem času, naravnost obupen primer tako rekoč bolšjaka na eni strani in prodajanja Adidas robe po oderuških cenah na drugi strani. Zato je pa organizacija izvrstna, celo tako zelo, da sem se težko znašel.

Še nekaj besed o podzemni. Enotna karta velja za vse štiri oblike javnega prevoza v Berlinu: S in U-Bahn, tramvaj in avtobus. Mreža je tako razvejana, da človeku najprej ni nič jasno, nekako še razume kaj sta S in U, ostalega nismo niti preizkusili. Podzemna je seveda ogabna, tako kot povsod – prepih, smrad – a s to razliko, da ni nobenih omejitev. Ponudnik prevoza lahko samo upa, da boš karto zares plačal in poštempljal, gibanje je namreč prosto. To je res fino, ljudje pa očitno dovolj pošteni. Bili smo tudi na zloglasni postaji ZOO, ampak danes je tam očitno red. Po mojem je bilo dovolj, da so ukinili javne sekrete.

Zvečer smo jedli na Alexandrovem trgu in počasi že ugotovili, da je počasnost natakarjev očitno berlinska šega. Sredi oštarije, čakajoč na ramstek pa … Neck Attack! Tri babnice so priletele na teraso oštarije, češ da si nam blazno želijo zmasirat hrbte in vratove, deset minut da naj bi trajalo, plačamo pa toliko, kot se nam zdi vredno. Potem, ko sem po nerodnosti zadnjič v Riminiju zavrnil Tajko, ker nisem dobro razumel, kaj hoče, sem tokrat v trenutku zagrabil priložnost, prepričal še oba kompanjona in po desetih minutah sem bil ves mehek in desetaka lažji. Vrhunsko!

U-Bahn tudi opolnoči vozi na pet minut.

Prejšnja objava Naslednja objava

Brez komentarjev

  • Odgovori kinkitone 2. 10. 2008 at 8:09

    A so kakšne dobre razstave v Berlinu? Babilonski stolp je, ne?

  • Odgovori frue 2. 10. 2008 at 9:18

    babilon je,pa nefretete, velik rimskih in grških stvari, dobre galerije-od dalija in picassa do starejših, pa židovski muzej…mah velik je tega

  • Odgovori Vizo 6. 10. 2008 at 11:12

    Neck attack? Carsko, to tu moj vrat potrebuje. Da ne nisi nič pripravil na Berlin, pa niti ne bom komentiru:)

  • Odgovori chef 6. 10. 2008 at 13:40

    Komentiru česa?

  • Odgovori boro 25. 10. 2009 at 23:03

    grozovita urejeneost in brezosebnost, izguba občutka za smer …
    … simulacija občutij Židov v tistih časih …
    … če si manjši (otrok) in na kakšen poltemačen dan/večer v sredini spomenika …

    lep spomenik.

  • Odgovori Nergač » Rumeno s črtami 2. 4. 2011 at 18:02

    […] sem zelo rad nosil retro modro-rumeno-oranžne adidaske z belimi šnirnci, ki sem jih kupil v Berlinu, in sicer takoj potem, ko sem že vzel trenirko adidas. Eno tistih, ki jih sicer nosijo vsi, a […]

  • Komentiraj