Brana (2253 m) in Turska gora (2251 m)

Če v enem naslovu omenjam Brano in Tursko goro, seveda še ne morem govorit o epski turi. Epska bi bila, če bi nadaljeval še na Skuto in se v Kamniško Bistrico vračal čez Kokrsko sedlo. Naravnost brutalno traso pa je isti dan – srečal sem ga pod Brano, kjer je imel precej težav z gruščem – pretekel Dejan Grm. Vsa čast, toda s takimi podvigi se načelno ne strinjam iz več razlogov, ki si morda zaslužijo poseben zapis. Kakorkoli, tudi jaz bi stisnil zobe in nadaljeval na Skuto, če me na Kamniškem sedlu ne bi čakali psici. Od Doma v Kamniški Bistrici smo štartali ob 5.30 – kot se je izkazalo,  nismo bili prvi. Cilj dneva: hrib na sredini. Levo je Brana, vmesni cilj, desno Mrzla gora, kjer še nisem bil.

Zanimivo, kako hitro mine slabih 1300 metrov višinske razlike, če je v načrtu precej daljša tura. Psici sem navezal za priročna obroča pri Kamniški koči in upal, da Kallie ne bo zganjala cirkusa. Psa štiri ure pustiti pri planinski koči, je za nekatere vsevede sicer mučenje, vendar lahko verjamete, da morajo nekateri prenašati še vse kaj hujšega. Na primer to, da sploh nikamor ne grejo. Kot so mi povedali kasneje, sta bili pridni, če je kakšen samec nos vtikal Pippi med noge, si je pa sam kriv za batine.

Na melišče pod Brano se je ravno uprlo nizko jutranje sonce …

Najprej sem načrtoval, da bom na Brano zlezel nazaj grede, a sem k sreči razumno odvil že na začetku. Na vrhu sem bil že ob osmih zjutraj, po komaj dveh urah in pol. Samo za to se res ne splača rinit iz Ljubljane, razmišljam, in nujno je potem skočit še kam. Na vrhu sem bil popolnoma sam, a ne dolgo. Takega vetra nisem doživel že lep čas – tako mrzlega lani na Grintovcu (na fotografiji skrajno levo), a ni bil tako močan. Pod Brano me je namreč na izpostavljenih delih kar malo prestavljalo. Na fotografiji je na sredini Skuta, desno pa Rinke.

Med spustom sem naletel na vsaj pet ljudi …

Ko sem zavil levo na končni cilj, pa se je umirilo. Turska gora je res precej zakotna. Krasen pogled na Kalški greben in Kalško goro.

Do Kotličev se pot kar precej spusti in ni ravno za vsakogar, ki se hribov loti z mestnimi supergami in bisago, ki jo obesi čez eno ramo. Tako se škrbino in v skalo vsekano pot vidi z druge strani.

Še malo bolj zahteven je vzpon iz Kotličev, a samovarovalnega kompleta se mi ni ljubilo aktivirat, toliko sem že siguren vase, da sem ga raje nosil na hrbtu. 1225 odvečnih gramov, plus dober kilogram vode za pse, ki sem jo pozabil razložit pri bajti. Pravkar sem za hec izračunal, da sem gor vlačil slabih 12 kilogramov. Dobro za kondicijo.

Temu pravijo Sod brez dna … ne vem zakaj, ker načeloma se, vsaj poleti, ustaviš kakšnih pet metrov nižje, razen, če imaš hudo smolo.

Tak je svet v teh koncih …

Pod vrhom sem srečal dva in na vrhu še dva Hrvata. Ni mi jasno, kako ljudem uspe fotografirat točno tako, da malo odrežejo noge.

Od leve proti desni: Kalški greben in spodaj Kalška gora, Grintovec, Skuta in Rinke, ne vem katera je katera. Skrajno desno, zadaj, je Mrzla gora.

Spodaj pa Logarska dolina.

Nazaj se je malo vleklo … Srečal sem nekaj več ljudi, že kar nevzdržno pa je postalo pod Brano, ker tja očitno rinejo čisto vsi, mene so pa imeli za nekakšnega vesoljca, ki da nič ne spi. Jaz resno ne razumem, zakaj je ljudem težko vstat ob štirih zjutraj. Greš v posteljo kakšno uro prej in še vedno brez težav realiziraš pet, šest ur spanja. Ob enih ali dveh si že doma na južini, zadremaš za eno uro in večer pričakaš čil in zdrav. V nasprotnem primeru pa ob enajstih dopoldne ugotoviš, da te je spet zajebal oblak …

Če v hribih kaj res sovražim, je to spust s Kamniškega sedla. Odvratno! Mogoče se bom naslednjič res raje peljal še eno uro daleč naokoli, in šel raje čez Okrešelj. Potem pa še hecni ljudje s slušalkami v ušesih, dva sta imela celo muziko s telefona … včasih se vprašam, ali je pametno delat reklamo za pohodništvo.

Garmin je nameril slabih 2300 metrov višinske razlike, kar pomeni, da sem že pripravljen tudi na prečenje Košute. Zvečer sem imel še dovolj energije za degustacijo piva v Kamniku, zjutraj pa ne dovolj, da bi šel v hribe še enkrat.

Prejšnja objava Naslednja objava

5 komentarjev

  • Odgovori Seamus 13. 8. 2014 at 20:16

    Hudiča. Sj tole bo počas eno samo pritoževanje …
    Drugače pa mislim, da na drugi strani bi se ti pa spet vleklo od doma do parkirišča. Meni se je tudi vlekla pot dol s sedla, pa sem se navadil (po enih 10 spustih recimo). OK, edino od plazu pod Pastirci in do razcepa na Srebrno sedlo.

  • Odgovori Matej Zalar 14. 8. 2014 at 11:58

    Od razpotja za Brano je bilo vse OK 🙂

    M pa res dvignejo pokrovko ljubljanski bebci, ki gorski živelj vznemirjajo s poslušanjem glasbenega pop sranja. Oni so sramota za Ljubljančane.

  • Odgovori VinKos 14. 8. 2014 at 16:35

    Bolje del noge kot del glave – če je že nujno kaj rezati . . .

  • Odgovori SoleMio 14. 8. 2014 at 21:52

    Za vikend sem bila na podobni turi (Logarska, Okrešelj, Turska čez žleb, Brana, Kamniško in nazaj v dolino). Super, moja prva tovrstna “dogodivščina”. Sploh Kotliči so zakon, čeprav sma imela ravno v tem delu meglo in vidljivost 5-10m , kar malo strašljivo na momente, sploh ko se ti zdi, da se spuščaš že čisto preveč v dolino 😀

  • Odgovori Špela 15. 8. 2014 at 10:12

    elektronsko obdelani ritmi vzdržujejo tempo 🙂

  • Komentiraj