Brnik–München–Ženeva

Na 50-minutnem Adriinem letu do Münchna so nam pred časom postregli z 10-gramsko vrečko jabolčnega čipsa z naravnimi okusi, po novem pa potniki v skladu s splošnimi varčevalnimi ukrepi ne dobijo niti tega. Situacija je še toliko hujša, če imaš sedež tik za poslovnim razredom in lahko od blizu opazuješ 100-kilogramskega cmokača, ki je verjetno dražjo vozovnico kupil samo zaradi zajtrka. Ne vem, kdaj sem nazadnje videl človeka, ki bi se z letalskim obrokom basal s tako iskrenim veseljem, da je preglasil celo cmeravega otroka. Ob koncu minuto trajajočega zajtrka je celo obliznil del embalaže.

Ekonomičnemu Adriinemu potniku na visokocenovnem letu z nizkocenovnim standardom tako ne preostane drugega, kot prehranjevanje na potnikom prijaznem letališču s samopostrežnimi prehranskimi obrati, kjer sendvič stane toliko, kot v središču bavarske prestolnice preprosto kosilo. Toliko o oksimoronu potnikom prijazno letališče. Z letališči je namreč tako, kot z v nulo zrihtanimi ljudmi, ki ne pozdravijo, ko vstopijo v dvigalo.

Ker sem Slovenec in mi je na potovanjih nerodno odvijati doma pripravljene sendviče, me je v iskanju poceni zajtrka balkanska načelnost prignala do nekakšne interaktivne reklame za 385 metrov oddaljeni McDonald’s. Žal sem po nekaj pritiskih na zaslon ugotovil, da je edini cenovno znosen prehranski obrat sicer res oddaljen le štiri minute, da pa je izven letališke stavbe in bi povratek v strogo varovano območje zaradi vnovičnega slačenja ter rentgenskega obsevanja trajal še vsaj dvakrat toliko. Tako si za dvakrat ali trikrat višjo ceno prisiljen konzumirat podobne sendviče, kot na avtocestnih postajališčih Marche, samo da so še manjši. 5,90 evra. Kakovost? Raven McDonaldsa. Ne, to ni pohan sir, ampak pohana riba iz okolice Sylta, pripravljena na azijski način.

Sea food Sylt

Sicer si pa težko predstavljam, kaj smo med štiriurnim čakanjem na letališčih počeli deset let nazaj. Danes je videti, da so redki letališki pohajkovalci brez prevelikih in predragih slušalk s prepoznavnim logotipom b, ki so vtaknjene v tablico ali vsaj v telefon z  bizarno velikim zaslonom, v vesolju prenapolnjenih, predragih gostinskih obratov in trgovin z dragim blagom povsem izgubljeni. Turistom je lažje, saj je zanje pomembna pot sama in, kot je videti, med šlatanjem blaga v letaliških trgovinah celo uživajo, medtem ko je za ostale postavanje in posedanje popolna izguba časa. Ne preostane jim drugega kot besno iskanje proste električne vtičnice, kjer potem izmenjujejo napajalnik računalnika in polnilec za telefon, ki ob divji uporabi crkne še preden uspejo domačim javit, da so pristali in da je vreme lepo (zanimivo je, da tega ne javljamo, če z avtom srečno prispemo v Piran, kar je seveda bistveno bolj tvegano).

Navsezadnje v kotu nekega bara obtičiš ob slabi kavi s preveč mleka za 3,80 evra. Ravno se priklopiš na elektriko in na trideset minut brezplačnega interneta ter na plan potegneš papirje, ko se zraven namesti ducat prešerno razpoloženih Američanov. Če nimaš trendovskih slušalk b, lahko zaradi hrupa, vse je awesome, na delo kar pozabiš in del nadoknadiš v hotelu po polnoči in drugi del pred sedmo zjutraj. Tega po mojem v resnici nihče ne počne, se pa dobro sliši, ko pri zajtrku tarnaš, da si, ne samo odtekel osem jutranjih kilometrov, ampak tudi že odgovoril na dvajset mailov in napisal nekakšno poročilo.

Je pa res, da me čez noč dejansko čaka priprava na intervju, kot je tudi res, da bom ob sedmih zjutraj že tekal po naravi, ker si ne morem privoščit, da bi na Asicsovem srečanju potegnil rep med noge in bi me prvič videli šele pri zajtrku med naročanjem petih umešanih jajc s šunko.

Prejšnja objava Naslednja objava

2 komentarja

  • Odgovori nastja 20. 6. 2014 at 11:51

    Jaz sem prejšnji teden v isti restavraciji za sendvič in pol litra vode plačala 9 evrov. Mar bi si naročila kosilo, kot po navadi, ker mi je sicer ta restavracija zelo všeč.
    Šparajo pa tudi druge večje evropske letalske družbe in zato ti namesto zajtrka pripada čokoladica (ki ti jo ponudijo takoj ob vstopu na letalo) in dva požirka pijače. Če imaš srečo, dobiš postreženo v kozarcu, sicer pa ti pod noge vržejo neko plastično pakungo, iz katere skoraj da ne moreš normalno piti.
    Priznam, da vtičnic ne iščem, ker na letališčih postanem še bolj nemirna kot sicer in se že za branje revij težko zberem.
    Američani so glasni, ja, ampak se ne smem pritoževati, ko pa imam enega doma :).
    Bo o Asicsovem srečanju govora v reviji Tekač? Pa dobro teci zjutraj!

  • Odgovori Matej Zalar 21. 6. 2014 at 0:27

    @nastja: Lufthansa nas je na letu od Münchna do Ženeve navdušila s trikotnim sendvičem. Dobil sem tudi kavo in, ker sem si izmišljeval, še kozarec vode.

    Sem se pa z Američankami (in Švedom, ki je nekakšen neformalni kolovodja) danes prav lepo zapil. A ni neverjetno, kako se barabe vedno znajdejo na kupu?

    O Outrun The Sun bom pisal v naslednjem Tekaču, seveda.

  • Komentiraj