Burja vas naredi močnejše

Po pravici povedano na kolesu letos prvih trikrat nisem niti malo užival, ampak sem trpel kot ihanska svinja. Normalno je, če na začetku sezone trpiš na 110 in 120 kilometrov dolgih vožnjah. Ampak na kolo sem se spravil še tretjič zaporedoma, resda sem pozabil napolniti baterijo, ampak čez dobri dve uri dolg ravninski krog bi se moral z lahkoto prebiti tudi s štirinajst kilogramov težko specialko. A dan počitka je bilo dovolj, da se mi je odprlo, in s pomočjo elektrike sem prvič resneje pohodil na klanec, ne sicer toliko, da bi se preveč preznojil, a ravno toliko, da sem z veseljem pričakal Fujija SL 2.3. In v petek smo šli na priprave.

Slovenska kolesarska kolonija

Vsi so bili tam. Vse selekcije KD Rog, vključno z rekreacijo. Kar je za Nemce in Angleže Majorka, to je za Slovence Istra. Slovenska kolesarska kolonija. Medtem ko slovenski hotelirji na Obali tarnajo, je bil Valamar Diamant poln do zadnje sobe, večinoma so tam kolesarji, te dni pa tudi parašportniki.

Že prvi dan so me skušali vtakniti v skupino s profesionalkami, a smo imeli k sreči še nekaj dela, tako da smo malo kasneje udobno odvrteli dobri dve uri v rekreativni družbi in lagodnem tempu. Gor je bilo kar v redu, ob morju pa cel dan megla, ki je tam še precej bolj neprijetna kot v Ljubljani. Pogled iz sobe.

poreč, megla

Naslednji dan se je obetalo sonce. In ko je februarja v Istri sonce, je tudi burja. The Burja. Oranžni alarm. In res je bilo sonce. Morje pa je bilo videti mirno.

poreč, sonce

Videti že, videti. Mirno. Razpoloženje v precej veliki skupini, ki smo jo razdelili na tri dele, je bilo kar optimistično. Nekateri so trdili, da ne bo nobene burje. Zaradi tega – dejansko zaradi vremena! – je prišlo celo do političnega spora med domoljubi in med tistimi, ki vozijo azijske bicikle. Ampak potem smo vsi enako najebali. V isti vojni. Tisti s tajvanskim in tisti z nemškim orodjem.

Z vetra pred kamin

Čim smo zavili proti Labincem, je bilo na blago vzpenjajoči se cesti vse jasno. V ospredju smo gonili počasi, tako da smo čedalje bolj zaostajali za skupino pred nami, a smo vseeno neslavno razpadli na prafaktorje . Za prvih petnajst kilometrov smo porabili okroglih 45 minut. Na 25. kilometru sva s kolovodjo počakala odpadle borce in jih odvlekla v dolino Mirne. Spust z Motovuna po obnovljeni cesti je imeniten in komaj čakam, da bo asfalt toplejši, oprijemljivejši.

Na Oprtalju je burja pokazala vso svojo moč. Gor sem šel malo hitreje, a v spodnjem delu prepočasi, da me ne bi sunek vetra, ki se je uprl v napol odpet džubin, dobesedno ustavil, tako dobesedno, da sem skoraj odpel nogo s pedala. Kaj takega! Na grebenu smo jadrali čez celo cesto, tako da so se v vasi ljudje hitro poskrili v s toploto kamina ogreto krčmo. To je po svoje prijalo, po drugi strani sem pa zunaj skoraj zmrznil in nisem prišel k sebi vse do Savudrije.

Fuji SL 2.3

Boli me sve

Vetra v hrbet je bilo malo. Na spustu z Oprtalja proti Kaštelu je bilo kar v redu, proti Savudriji pa je precej neprijetno vleklo s strani in smo se spet razbili čez celo Istro, tako da smo potem mimo Umaga in Novigrada čez tiste neprijetne hupserje napredovali kot razbita vojska po porazu.

V Istri so vozniki strpni in edinega težaka v treh dneh smo srečali pri Umagu. Policista nista imela nič proti našemu načinu vožnje, zato pa se je precej razhudil domorodec, ki je pripeljal za njima, in nam skozi odprto okno vpil, kako da se vozimo, češ, boli vas kurac. Žal je besno odpeljal naprej, še preden sem mu uspel razložiti, da me po štirih urah boli sve, boli me kurac, boli me kičma, bole me noge i ruke i boli me glava.

Bil je dober dan. Dan, ki človeka učvrsti. V dveh, treh letih, kar se ne mažem po ustnicah z vazelinom, mi ni razpokala koža … do tega dne.

Poreč, marina

Zvečer je po vsem tem vetru prijala poreška Bura. Zelo dober pir. In Fora Le Porte je zelo prijeten bistro.

Bura Redsand amber ale

Trasa: Poreč–Labinci–Vižinada–Karojba–Motovun–Livade–Oprtalj–Kaštel–Savudrija–Umag–Novigrad–Tar–Poreč
Razdalja: 119 km
Višinska razlika: 1600 m
Čas vožnje: 4 ure in 35 minut
Skupni čas: 5 ur in 24 minut
Povprečna hitrost: 26 km/h
Maksimalna hitrost: 72,7 km/h
STRAVA

burja -graf burja - zemljevid

Prejšnja objava Naslednja objava

6 komentarjev

  • Odgovori Jazsembog 27. 2. 2019 at 20:08

    Bravo. Kot vedno, odličen zapis

  • Odgovori kekec 28. 2. 2019 at 8:53

    Zanimivo, kako se nekatere stvari ne spreminjajo. Hotel Diamant je februarska baza že najmanj od začetka devetdesetih. Kljub vojni, menjavam režima, lastništva, privatizacijam,…

  • Odgovori Matej Zalar 28. 2. 2019 at 11:11

    Da, baza je že od takrat, se je pa tudi marsikaj spremenilo, tako da je hotel zdaj res kar dostojen in dejansko tudi poln. Ko sem bil tam prvič na pripravah, po moje nekje okoli 2000 ali 2001, so bili dol samo kolesarji tekmovalci, zdaj je vse sorte.

  • Odgovori Kekec 28. 2. 2019 at 19:59

    Jaz pa 1994 do 1998 kot najstnik in kasneje občasno (na jadranski magistrali). Kljub temu da je bil večino dneva na sporedu bicikel je bilo ogromno časa za vse neumnosti. Tudi pretep z lokalci pred spanjem. Hotel je bil ravno za tak namen in nihče se ni kaj posebej sekiral tudi če smo kaj uničili. “Šta čete za desert? Kolač ili voćnu salatu?”

  • Odgovori Uroš 1. 3. 2019 at 13:32

    Kakšna je bila ta politična vojna, a če voziš GUSTO, potem burje ne priznaš?

  • Odgovori Matej Zalar 1. 3. 2019 at 23:12

    @Kekec: Tako, pa sendvič si naredil za po poti.

    @Uroš: Bilo je še bolj bizarno. Obtožiš človeka, ki pizdi na slovenske vremenoslovce, da je zaradi takih hrvaška meja čedalje bolj severno. To je začetek. Potem se začne ribarija kaj kdo vozi. Oblečen imaš Gustov dres, a ne dirkaš za Gusto, in potem obtožiš človeka, ki vozi najbolj italijanski bicikel, kar je možno, da vozi azijski bicikel, češ, zato gre vse v maloro, ker kupujete bicikle od Tajvancev. Meni se je zdelo kar smešno.

  • Komentiraj