Calamari ride

Spremljevalec aktivnosti na pametnem telefonu pravi, da sem nazadnje kolesaril za božič, spomin pa, da se je vožnja po dveh kolesih končala v križišču, kjer se s kamniške obvoznice zavije proti Volčjemu Potoku. Še enkrat več se je potrdilo, da je dolžina pomembna, vsaj dokler govorimo o ventilčkih in jebačkih feltnah.

To me je tako potrlo, da se na bicikel nisem usedel niti v nekaj dneh lepega vremena, v nedeljo pa sem se moral že po službeni dolžnosti, eni tistih, ki ne štejejo v delovni čas, ampak jih izvajamo iz čistega veselja do vožnje z odličnimi bicikli in aerodinamičnimi čeladami, ki jih sicer ne bi bili pripravljeni nositi. Je pa res, da sem s to kahlo res ekstremno podoben Paoliniju.

01_DSC00860

Foto: Boštjan Svete

Po fotosešnu pod Kraškim robom …

Foto: Boštjan Svete

Sva amater B in master A štartala pod Črnim Kalom, medtem ko se je master C zapeljal še do Strunjana.

03_IMG_20160221_094727

Težko bi se zlagal, da nisva uživala. Vreme je bilo lepo, samo forma je slaba.

Profesionalna sekcija, ki smo se ji priključili v Strunjanu, se je treninga k sreči lotila v lagodnem ritmu, tako da smo do mejnega prehoda Sečovlje prihranili nekaj moči, do Dragonje pa je tako ali tako pihalo v hrbet.

Na Sv. Peter ali Padno si nismo upali, tako da smo lahko formo dokazali šele na vzponu na Šmarje in naprej, po grebenu v Pomjan, ki je ena mojih najljubših istrskih vasi.

Diske sem preizkusil na spustu v Vanganel in čez čas smo že posedali v tisti koprski kavarni, ki ji je ime tako kot naši najvišji gori. Taki vožnji bi se v normalnih okoliščinah reklo Coffee Ride. Tega se moram bolj pogosto lotevati v letošnji sezoni, ampak najprej mora biti človek v dovolj dobri formi, da kofe vožnjo sploh lahko loči od običajnega kolesarjenja, da se je torej sposoben dostojno voziti pri nizkem pulzu in klepetati med vzponi.

Od Kopra do Strunjana je praktično na vsakem metru smrdelo po friganih kalamarih.

Če ne bi bilo otrok in žene, babice, ki je praznovala rojstni dan, psice in Lisice, bi pojedel dve porciji kalamarov. Želel sem si jih vse do Maribora. Ampak v Mariboru zvečer naročiti kalamare na dom, je približno tako nemogoče kot splezati po tisti steni iz špice Misije: Nemogoče 2.

Trasa: Črni Kal–Koper–Izola–Strunjan–Beli Križ–Portorož–Sečovlje–Dragonja–Šmarje–Pomjan–Vanganel–Koper–Izola–Strunjan

Za prvič se je nabralo okoli 80 kilometrov, višinskega profila in zemljevida poti pa ne morem objavit, ker s seboj nisem imel ustreznih aparatur.

Prejšnja objava Naslednja objava

7 komentarjev

  • Odgovori Boki 25. 2. 2016 at 0:46

    Res si cisti Paolini, sam glej da si ne bos se ti kej belga za dlesni mazu. Kar bi sicer slo s koncerti gigi d’agostina kr donr skp 🙂

  • Odgovori Spam 25. 2. 2016 at 1:35

    Ko berem tvoje kolesarske zapise me vsakič prime, da bi se vsedel na specialko. Potem se spomnim naših cest in voznikov – in v sekundi me mine. Upam, da letos ne boš imel bližnjih srečanj z avtomobili.

  • Odgovori Matej Zalar 25. 2. 2016 at 8:04

    @Boki: Najprej moram razviti odvisnost od pomirjeval, potem pride na vrsto belina.

    @Spam: Tudi jaz. Sploh zato, ker policaji v tej državi težko poškodovanega kolesarja, ki vozi v skladu s predpisi in ga zbije voznik, ki pobegne s kraja nesreče, za nagrado še oglobijo. In se čudijo, ker zaradi takih stvari izgubljamo živce in se izgovarjajo na zakonodajo. Tisto zakonodajo, ki jo včasih tudi mirno prekršijo.

  • Odgovori Blaž P. 25. 2. 2016 at 10:42

    bicikl s spodobno balanco 🙂

  • Odgovori vprašanje 25. 2. 2016 at 12:00

    Kalamare na dom? Zakaj pa? Po mojih izkušnjah so vedno čigumiji, preden jih pripeljejo… A sem te vidla včeraj (pa Pippo in Lisico) okoli polpetih na Poštni? Priporočam pa lignje (poleg novega novega sveta na Slomškovem) pri Ribi v novi vasi – Kardeljeva.

  • Odgovori Matej Zalar 25. 2. 2016 at 12:35

    Kalamare na dom zato, ker se nama ni ljubilo po MB iskati odprte gostilne in ker so večinoma čigumiji tudi, če ne pridejo na dom 🙂 Hvala za nasvet, ampak zdaj mi spet ne bodo pasali dokler ne bom naslednjič obušno lačen 🙂

    Ja, včeraj popoldne nas je bilo povsod dosti, tudi na Poštni.

  • Odgovori mmodic 25. 2. 2016 at 20:43

    Tvoji zapisi in blogi so itak mega. Se pa morda pozna, rečeno malce za šalo,da imaš sedaj kot nesamec, malce drugače strukturiran čas… Komplimenti pravzaprav za vse tvoje dosedanje večletne zapise. Mega!

  • Komentiraj