Carigrad z veliko žlico

Ob debati o življenju v Carigradu bi slej ko prej prišli do ugotovitve, da je bolje živeti v Evropi, morda celo v najlepšem mestu na svetu™. Razen, ko bi beseda nanesla na kulinariko. Dvomim, da je mogoče še kje jesti tako dobro, raznoliko in poceni. Hrana je okusna tudi v beznicah, kakršnim po standardih Evropske unije sploh ne bi dovolili obratovati, kar pa ni nenavadno, saj so tudi surovine na tržnicah videti kot iz katalogov.

01_istanbul_dsc_087902_istanbul_dsc_0396

Vpliv raznolikih kultur je povsod po svetu še posebej očiten ravno pri kulinariki. Ljudje so nestrpni do drugačnih jezikov, religij in navad, samo norec pa se upira dobri jedači. V Carigradu se ne zgodi, da ne bi v vsakem trenutku videli vsaj enega ponudnika ulične prehrane. Presenetilo me je nepregledno število različnih verig s hitro hrano, kjer ponujajo večinoma kebab, pite, burek …

03_istanbul_dsc_0180

… ali brutalno sladke sokove, sladoled in sladkarije.

04_istanbul_dsc_0194

Če že ni restavracije, na ulici stoji voziček. Ko je sila, za turško liro (pičlih 30 evrskih centov) dobite simit, okrogel, rahlo hrustljav kruhek, posut s sezamovimi semeni. Za nekaj več denarja ga namažejo s čokoladnim namazom italijanskega proizvajalca. Videl sem tudi prodajalca, ki je simit nosil na glavi, podobno kot mojster na tej fotografiji, samo da je bil pladenj še bistveno večji.

05_istanbul_dsc_0777

Vozičkarji prodajajo tudi koruzo, izbirate lahko med pečeno (közde misir) in kuhano (süt misir) …

06_istanbul_dsc_1240

… ali dagnje. Iz očitnih razlogov sem z degustacijo odlašal do zadnjega dne, ko je žal zmanjkalo časa. Sva si pa že sredi septembra privoščila pečen kostanj.

07_istanbul_dsc_0922

Zanimivo se mi zdi navdušenje ljubiteljskih ribičev, ki trnek z mostu Galata namakajo v bržkone najbolj onesnaženo morje na svetu. Verjamem, da na tržnice ribe pripeljejo od drugod.

08_istanbul_dsc_0186

Jeseni in pozimi, ko se selijo po Bosporju, so popularni ocvrti črnomorski inčuni (hamsi), postrežejo jih s čebulo in kruhom. Nisva poskusila.

09_istanbul_dsc_1275

Nemogoče pa se je izogniti ribjemu sendviču, ki mu pravijo balik ekmek – riba in kruh. Strežejo jih tudi v uglednejših obratih na mostu Galata, a doživetje je bolj zabavno, če ga kupite na splavih ob obali Zlatega roga, malo naprej od terminalov ladijskega prometa v Eminönüju. Navdušujoči sta predvsem urnost in marljivost vseh teh ljudi, ki očitno sploh ne poznajo počitka. Rekel bi, da vsako uro postrežejo kakšnih 300 do 600 sendvičev. Manjši del osebja precej agresivno vabi potencialne goste pod nadstrešek, ki je na kopnem. Po sendvič mora vsak gost sam do splava, na katerem pečejo ribe. Tretji del osebja pa, vpijoč in vsiljujoč streže pijačo in kislo zelje, ki v velikih kosih plavajo  v kisu, ki je morda, tako sklepa Lisica, pomešano s sokom granatnih jabolk. Nabosti te kose na dvorogelni zobotrebec je skoraj nemogoče. Balik ekmek sicer ni kulinarični presežek: v štručko vtaknejo file skuše, paradižnik in čebulo.

10_istanbul_dsc_0123

Še bolj glasni so prodajalci kumpirja v četrti Ortaköy pod Bosporskim mostom, ki jo priporočam kot eno najboljših lokacij za večerne izhode. Mimoidočim delijo komplimente, prepevajo ali vpijejo kar tako in obenem poplesujejo kot obsedeni. Pri taki konkurenci verjetno ne gre drugače.

11_istanbul_dsc_0977

Kumpir je ogromen pečen krompir, polnjen s praktično vsem, kar si lahko zamislite: maslom, ovčjim sirom, hrenovkami, koruzo, kumaricami, oljkami in drugo zelenjavo ter različnimi omakami. V krompir vam lahko nabašejo kar vse, sam pa bi tudi drugič izbral nekje od pet do sedem dodatkov.

12_istanbul_dsc_0975

Pide je slana pita, pečena v krušni peči. Obložijo jo z različnimi sestavinami, od sirov do mletega mesa, salame, špinače, lahko tudi z dodatkom jajca. Tale je iz Borsam Taşfirina v Kadiköyu.

13_istanbul_dsc_0532

Börek je burek. Besedo torej razumemo, skoraj nemogoče pa je razumeti, s čim je polnjen. Na Prinčevskih otokih sva si privoščila mesnega in sirovega, zraven pa ayran, soljen jogurt, zmešan z vodo, ki ga Turki pijejo vedno in povsod.

14_istanbul_dsc_0872

15_istanbul_dsc_1281Patso je praktično edina jed, ki me je razočarala. Zadnji večer sva ga naročila samo zato, ker sem nekje prebral, da ga je treba obvezno poskusiti. Komu vendar pride na misel, da bi belo štručko napolnil s pomfrijem? Res pa je, da lahko krompirju dodajo tudi druge mesne ali zelenjavne priloge.

Kebab sem jedel večkrat, po enkrat jagnječji in telečji šiš kebab, Lisica pa je uničila piščančjega. Döner sem poskusil šele zadnji dan. Lisica se ne bi strinjala, ker je skoraj bruhnila že ob prvem grižljaju, toda döner kebab je bil vrhunski. Tisto, kar šiptarji strežejo po ljubljanskih obratih, nima z jedjo na spodnji fotografiji nobene zveze. Meso bržkone ni sestavljeno iz ostankov in je dejansko pečeno na oglju,  žerjavica je zložena na poličke ob kebabu. Dodali so le sir, ne pa tudi zelenjavne klasike in omak dvomljive kakovosti, ki služijo prikrivanju slabega in slabo pečenega mesa. Zraven je kajpak ayran.

16_istanbul_dsc_1441

Obrok na spodnji fotografiji – riž, nekakšni žlikrofi ter goveja in piščančja čorba – je skupaj z dvema ajranoma in čajema, ki sta bila na račun hiše, koštal 36 turških lir ali 12 evrov. Dovolj bi se najedla tudi brez ali z le eno prilogo. Mimogrede, nekemu drugemu gostu so med drugim na posebnem krožniku postregli olupljeno čebulo v celem kosu.

17_istanbul_dsc_0338

Kakovost hrane torej ni vprašljiva nikjer, postrežba pa je povsod vrhunska, cena pa je odvisna samo od lokacije in na glavnih promenadah se lahko cene približajo ljubljanskim. Drugače – najceneje boste jedli tam, kjer ne znajo drugega jezika kot turško. Skromnejši večerni prigrizek brez pijače na promenadi v Kadiköu je recimo stal dvakrat toliko kot zgornje kosilo. Meze so v restavracijah po celi ulici praktično generične, midva sva izbrala, kot bi rekli pri nas, sardele na šavor, zavitke trtnih listov z rižem in mesom ter stročji fižol. Zraven sva pila rakijo iz mastike, žganje, ki mu Grki pravijo ouzo.

18_istanbul_dsc_0558

Na dobrem glasu je tudi sladoled, ki ga sladoledarji z velikim pompom, vreščeč ali prepevajoč mešajo po zamrzovalniku ali celo mečejo v zrak, a ga vzlic ohladitvi nisva poskusila. Še bolj pompozno je sladoled pripravljal lepotec v Karaköyu. Kremo za sladoled je z različnimi dodatki sadja, čokolade ali bombonov na tanko namazal na zamrzovalno ploščo, potem pa z lopatkami postrgal v svaljke ter jih postregel v lončku.

19_istanbul_dsc_0140

Na vsakem voglu prodajajo tudi različne pudinge, najbolj popularen je bojda rižev (sütlač), in seveda baklave na tisoč in en način. Lisica mi jih je za god kupila pozno zvečer v Petek Firinu sredi Kadiköya. Prodajalec, ki je dajal vtis, da trpi za blažjo obliko umske prizadetosti, se je s pakiranjem potrudil kot da prodaja robo za tisoč evrov. Baklav je bilo dovolj, da sva jih v hotelu jedla še do zadnjega večera.

20_istanbul_dsc_055921_istanbul_dsc_0560

Domov sva prinesla dober kilogram turškega medu. V cenejši različici (desno) je lokum podoben bosanskemu ratluku, v dražji (levo) pa gre za pravo kulinarično umetnost. Prvo rundo nama je prodal lastnik trgovine, ki je bil nekoliko skop, drugo rundo pa neki njegov delavec, verjetno sin, ki je od vsake vrste odrezal dobršen del za degustacijo – sebi in nama. Priporočam, da se nakupa lotite čim bolj zadržano … tako se boste res dobro najedli.

22_istanbul_dsc_1429

O turški kavi, čaju in vodni pipi pa kdaj drugič …

Prejšnja objava Naslednja objava

12 komentarjev

  • Odgovori Seamus 29. 11. 2016 at 20:05

    Une pite v krušni peči imajo tudi v Makedoniji in so vrhunske, če ti uspe dobit dobro oštarijo. Z različnimi vrstami mesa in/ali zelenjavavami.
    Baklave pa so najboljše (v naši bližini) v Sarajevu, natančneje v majhnemu pajzlu Saraj Bosni.
    http://sarajbosna.ba/

    Samo par metrov stran na Baščaršiji jih pa nikar kupovat, kot se tudi ogni nakupu ratluka.

  • Odgovori Kren 29. 11. 2016 at 20:36

    Ja, polno je odlicne hrane vsepovsod, meni je ze samo to smisel vandranja po svetu… da ne bi probal lokalne hrane kjerkoli, od skritih dolin po Sloveniji do lokalnih ostarij po svetu, je zame izguba tretjine dozivetij dopusta. Drugi dve tretjini sta zadeve, ki so obljubjene turistom in moja lastna izkusnja z domacini, ki je agencije najraje ne bi pokazale 🙂

  • Odgovori Katarina 29. 11. 2016 at 20:44

    Kdo si zamislil dat pomiri v bel kruh? Belgijci seveda mitraillette….2 5cm francoske, filano s klobaso, pomfrijem in seveda majonezo…

  • Odgovori filmoljub 30. 11. 2016 at 5:49

    @Kren: Se strinjam, jaz razmišljam enako. Nekaterim je hrana banalna stvar, nekaj kmetavzarskega in omembe nevrednega. Meni ne pride na kraj pameti, da bi sploh šel kam, kjer ne bom jedel dobro ali vsaj bil deležen zanimive, drugačne hrane. Muzeje in turistična obeležja si lahko ogledam tudi na dobrem posnetku, hrano poskusim pač ne. @Matej: Imaš kakšno posebno metodo slikanja hrane, razen pač spodobnega aparata in objektiva? (Prav zadnje čase nekaj razmišljam o slikanju hrane in fotografiji v kuharskih knjigah.)

  • Odgovori Matej Zalar 30. 11. 2016 at 6:30

    @Kren, @Filmoljub: Bo že držalo, da kulinariko najbolje spoznaš ob hrani, sploh, če imaš srečo jesti z domorodci. Hrana je morda za marsikoga res banalna stvar, nekaj, kar nas pač drži pokonci, zato reveži tudi raje zapravljajo denar za glasovanje na raznih šovih, v trgovini pa kupujejo najcenejše mesne torteline, v katerih sploh ni mesa. Na splošno pa se odnos do hrane vseeno izboljšuje.
    Nismo pa na pravem mestu, da bi zdaj izbruhal, kako zelo me je začela odbijati kulinarika zvezdnikov, ki pripravljajo “tradicionalno hrano naših babic na sodoben način”, kar mi je bilo včasih čisto simpatično, zdaj pa je tega absolutno preveč in vrhunske resravracije me dobesedno odbijajo.

    @Seamus: Meni ta bosanski ratluk nikdar ni bil posebej ljub. Seveda sem ga uničil zraven kave, da bi ga kupil, mi pa ni padlo na kraj pameti. Turški turški med je pa čisto druga zgodba.

    @Katarina: Točno, saj o tem si mi pa že razlagala! Seveda, Belgijci … dolgo že nisem bil gor, pa bo spet treba.

    @Filmoljub: Glede fotografiranja hrane, po mojem ni nič bolj zahtevno kot ravno to. Bistvo je seveda dobra svetloba, te pa v naravnem okolju ni skoraj nikoli. Še najbolje je potem fotografirati na (dobri) dnevni svetlobi, ampak na koncu se znajdeš na neki ulici zvečer, kjer ti z desne na hrano sije rumena ulična svetilka z leve in moder neonski napis z desne.

  • Odgovori Harlock 30. 11. 2016 at 13:20

    Res v eni sapi sem prebral vse tole in odlični podrobnih opisi vse hrane. Mene zanima, če je tale turški med podoben tisti beli zadevi, ki jo je moč kupiti v Italiji in sliši na ime torrone (tudi torroncino)?

  • Odgovori filmoljub 30. 11. 2016 at 14:09

    Temu Primorci rečemo mando(r)lat. 😎

    • Odgovori Harlock 30. 11. 2016 at 14:43

      O lejha Primorca. 😀

  • Odgovori Matej Zalar 30. 11. 2016 at 14:41

    Tako, v glavnem gre za isto stvar.

  • Odgovori filmoljub 30. 11. 2016 at 18:00

    Če ti tole (KLIK) vzbuja kakršnekoli spomine, sva si tudi v letih blizu, čeprav dvomim. 😎

    • Odgovori Harlock 1. 12. 2016 at 1:07

      Rojen sem v prvi polovici 80ih. Poznam veliko tega. Nekoč, ko je bila televizija še normalna, se je gledalo vsak dan: Harlock, Conan il ragazzo del futuro, Galaxy express, …
      🙂

  • Odgovori Sabina 30. 11. 2016 at 22:19

    Koliko barv… in zanimivo naloženi krožniki.
    A smo še kaj zgrešili? O Carigradu?
    Hvala. Najlepša.
    No, razen nekaj letov vmes.

  • Komentiraj