Carigrajske džamije

V Carigradu ni dolgčas niti v dežju. In dežuje pogosto. Do prve strehe nad glavo se lahko zatečete pod dežnikom za enkratno uporabo, kakršne redno kupujejo tudi domačini. Ne vem od kod se vzamejo, ampak prodajalci zavzamejo ulice še preden se pošteno ulije. Zabavalo me je, da sami ne uporabljajo dežnikov, kakršne prodajajo – z razlogom. Dežnik namreč ne dočaka naslednje plohe. Večkrat sva opazila, da ga kupci niso mogli več zložiti in po plohi ta roba štrli iz vseh smetnjakov. Cena dežnika verjetno res ne presega bistveno cene dveh čajev, a je po mojem vseeno bolje vedriti v eni izmed kavarn, ki jih je na pretek. Cenejša, ne nujno manj udobna, a nekoliko bolj dolgočasna možnost je vedrenje v džamijah, ki stojijo praktično na vsakem drugem vogalu.

01_istanbul_dsc_1012

Levo Nova džamija, desno spodaj Džamija Rustema paše, na sredini zgoraj Sulejmanova džamija.

Džamije so očitno odprte brez izjeme, treba je le najti pravi vhod. In če vstop v turistično množično obiskane katoliške cerkve marsikje zaračunavajo, je vstop v džamije brez izjeme prost. Izjema le Hagia Sofija, ki pa po Atatürkovem odloku ni več niti džamija niti cerkev, ampak muzej.

02_istanbul_dsc_0778

Še pred letom ali dvema je bilo treba za vstop v Modro mošejo čakati v vrsti, zdaj pa je turistov za vzorec in še ti so večinoma muslimani, ki se znajo v teh objektih vesti spoštljivo, kot se pričakuje.

03_istanbul_dsc_0238

Samo z naglavno ruto in haŁjino, ki sega nad kolena, ženske še vedno niso oblečene dovolj dostojno, zato v turistično bolj obiskanih džamijah ob rutah sposojajo tudi daljše halje.

04_istanbul_dsc_0200

Bolj kot to, da ima Modra oziroma Sultan Ahmedova džamija šest 64-metrskih minaretov, pet glavnih in osem manjših kupol, je po mojem presenetljivo, da sprejme 10.000 ljudi. Oziroma da je bilo toliko prostora že pred 401 letom, ko so jo dogradili.  Po mojem je s tem mišljena skupna kapaciteta z dvoriščem vred.

05_istanbul_dsc_0201 06_istanbul_dsc_0210

V času molitve je mošeja zaprta, a turistom v tem času brezplačno ponudijo razlago o islamu. Tega se sicer nisva udeležila, sva pa v neki drugi mošeji dobila brezplačno brošuro o muslimanskih šegah v slogu FAQ in celo brezplačni koran.

07_istanbul_dsc_0216

Ne samo, da je Lisica vzljubila mir v džamijah, navdušila jo je tudi zapeta oblačilna kultura. Mene so džamije že rahlo dolgočasile, ona pa je kar naprej rinila vanje. Šehzada ji je bila všeč zaradi svetle in skromne notranjosti.

08_istanbul_dsc_032410_istanbul_dsc_0329 09_istanbul_dsc_0328

Bolj romarsko kot turistično središče je džamija Sultana Eyüpa.

11_istanbul_dsc_0675

Tam je prišlo do zanimivega zapleta. Vstopila sva tik pred molitvijo, a Lisice niso spustili v moški del, temveč so jo napotili v čumnato za ženske. Ko se je oglasil mujezin, sem jo podurhal ven, čeprav nisem imel občutka, da bi s svojo krščansko prisotnostjo kogarkoli motil. To pa ni uspelo Lisici, vsaj ne po konvencionalni poti. Preden je skozi nek labirint prišla na prosto, je bilo molitve skoraj konec, bila pa je brez čevljev, ki jih je pustila v moškem delu preden so jo napotili v ženskega. Ker sem na svetem kraju izklopil telefon, me tudi ni mogla priklicati. Kasneje mi je razložila da je v ženskem delu džamije precej bolj živahno, mularija lazi po tleh babnice pa čvekajo in se ukvarjajo z ročnimi deli.

12_istanbul_dsc_0677

Medtem ko se je izgubljala po džamiji, sem si ogledal  grobnico Abu Ayyuba al-Ansarija, Mohamedovega kamerada na poti v Medino. Če prav razumem, je njegov grob za temi vrati.

13_istanbul_dsc_0683

Ko je sultan Abdülmecid ugotovil, da evropski vladarji živijo še precej bolj razkošno, je rezidenco iz palače Topkapi preselil na drugo stran Zlatega roga in baročno življenje v palači Dolmabahče tik ob Bosporju so otomanski vladarji zaživeli  s približno dvestoletno zamudo. Prav takrat je dal sultan Abdülmecid postaviti tudi džamijo Ortaköy. Danes se nad njo pne Bosporski most.

14_istanbul_dsc_0961

Džamija je sicer relativno majhna, a razkošna kot le kaj.

15_istanbul_dsc_0964

Sultan Abdülmecid je financiral tudi zaključna gradbena dela na džamiji Dolmabahče, ki stoji streljaj stran od palače. Desno od džamije in pod Ritz-Carltonom je Vodafone Arena, 41.903-sedi stadion nogometnega kluba Bešiktaš.

16_istanbul_dsc_1023

Naključje je hotelo, da sva šla tam mimo ravno pred tekmo. Dober muslimanski navijač gre pred fuzbalom še v džamijo. Poglejte tipe okoli Lisice.

17_istanbul_dsc_1208

Sulejmanova džamija je za modro mošejo druga največja, a zaradi lege na vrhu tretjega izmed sedmih mestnih gričev nič manj impozantna. Zato pa tja gor pride precej manj turistov, tako da je turistična roba na mini tržnici pred džamijo smešno poceni, čeprav nič manj ali kvečjemu bolj kakovostna kot na Velikem bazarju.

18_istanbul_dsc_1353

Džamijo so si zamislili kot religiozno-kulturni kompleks, kar so imenovali Külliye. Ob džamiji so bile tam še bolnišnica, osnovna šola, medresa, medicinska fakulteta, ljudska kuhinja, tovorniško počivališče in hamam.

19_istanbul_dsc_1348

Na dvorišču so med prvo svetovno vojno skladiščili orožje. Ko je municijo razneslo, je bila to po požaru leta 1660 in potresu leta 1766 že tretja velika nesreča, ki je džamijo znatno poškodovala.

20_istanbul_dsc_1369

Preproga se ne posesa sama …

21_istanbul_dsc_1368

Kdor je za časa Otomanskega cesarstva kaj veljal, je dal postaviti džamijo. Če si svoje ne bi postavil tudi Erdogan, to pač ne bi bil veliki vodja Erdogan. Večje je od Ahmedove. In stoji višje od Sulejmanove. Kot povečano kopijo Modre mošeje  so jo postavili na najvišjem carigrajskem griču Camlica na azijski strani mesta. Videla sva jo le od daleč. Čeprav naj bi jo že odprli, gradnje očitno še niso zaključili, osebno pa me moti tudi zaradi umeščenosti med tiste antene. Najprej sploh nisem točno vedel, ali je to res džamija ali kaj drugega. Številke pa govorijo zase: kupola je visoka 72 metrov (29 več kot Sulejmanova), šest minaretov je visokih 107 metrov (35 več kot štirje Sulejmanovi), kompleks pa naj bi bil velika 15.000 kvadratnih metrov. Dovolj za 37.500 ljudi.

22_istanbul_dsc_0969

Erdogana seveda kritizirajo, ne le zaradi megalomanije in zapravljanja denarja, ampak tudi zaradi tekme z nekdanjimi vladarji iz nekega drugega obdobja in sistema, ki naj bi bil preteklost. Ampak če je res, da je gradnja te džamije stala 43 milijonov evrov, je to še vedno precej manj, kot je na primer sultan Abdülmecid zapravil za palačo Dolmabahče – preračunano v današnji tečaj naj bi rezidenca cesarstvo stala 1,5 milijarde evrov, kar naj bi bila četrtina letnega davčnega izplena. Turki so očitno vedno imeli denar. In ko človek vidi to megalomanijo, mu je jasno, od kod Turkom ta samozavest.

Prejšnja objava Naslednja objava

1 komentar

  • Odgovori Sabina 4. 11. 2016 at 8:23

    Zanimiv svet, ni kaj.
    Kot da sem bila tam. Hvala.

  • Komentiraj