Cenzura slabih manir

Ker Slovenci nismo sposobni dostojno in brez zdrah praznovati niti enega praznika, naj bo državni, cerkveni ali kulturni, državnih proslav raje ne gledam. Z zdraharstvom in histerijo nam niso prizanesli niti tokrat, zato sem si posnetek izjemoma ogledal. Proslava mi je bila všeč, čeprav bi morda ob slovenskem kulturnem prazniku res raje slišal več slovenske besede. Toda kdor problematizira priredbo sedme kitice Zdravljice v arabskem jeziku, ima očitno problem z dojemanjem kulturne različnosti ali pa proslave sploh ni gledal do konca in je spregledal priredbe v še štirih jezikih. Če so si ustvarjalci že zamislili takšen koncept zato, da bi provocirali – in najverjetneje je to res –, je bil odziv točno takšen, kot so ga pričakovali. Pod nivojem.

Ob izjavi režiserja Mareta Bulca takoj po proslavi sem privzdignil obrvi, ker mi je bilo za razliko od histerične Facebook javnosti jasno, da stvari pač niso črno-bele. Tudi sam mislim, da je vmešavanje državnih institucij v umetnikovo delo nenavadna praksa. Toda ne vem, kako lahko pričakujete, da se država, ki se vmešava v gospodarstvo ali, kot berem danes, v šport, in v praktično vse sfere, ne bo vmešavala še v kulturo? Če ste med nasprotniki privatizacije podjetij, kot so pivovarne, proizvajalci barv in lakov, letališča in banke, se ne čudite, da država intervenira tudi v delo režiserjev, ki režirajo državne proslave.

Ne glede na pretenciozne primerjave s Prešernovim primerom, češ da so ga k uklanjanju cenzuri gnali podobni razlogi kot Prešerna v primeru elegije V spomin Matija Čopa, bi Mare Bulc kraval zagnal že ob prvih pritiskih, v vsakem primeru pa bi si javnost zaslužila seznanitev s konkretnimi primeri cenzure. Kdo in kaj je cenzuriral in kdo je bil iz proslave izključen? Ker nima manir, je z užaljenim pizdenjem raje ukradel pozornost nagrajencem Prešernovega sklada, potem pa ugasnil telefon.

In za kaj je šlo?

Kot kaže, je moral Upravni odbor Prešernovega sklada intervenirati, ker je nameraval režiser državno proslavo uzurpirati za kritiko družbeno političnega dogajanja. Kako? Oder je nameraval oviti v bodečo žico in izobesiti črno-belo slovensko zastavo.

Kdor ne razume, da proslava ob kulturnem dnevu ni poligon politične agitacije s prirejenimi državnimi simboli, si sploh ne zasluži naziva režiser. Da so Bulcu to preprečili, ni cenzura, ampak nujna intervencija pred samopašnostjo umetnikov, ki mislijo, da si lahko za državni denar na državni proslavi vseh Slovencev privoščijo absolutno vse, kar si spomnijo. To je tako, kot če bi arhitekta najeli v pričakovanju, da bo izrisal dvokapno dvonadstropno bajto, on pa bi vam narisal z okolico neskladen okrogel trinadstropni stolpič, potem bi si upal pa še pizditi, ker bi ga brez razlage odslovili.

Kot Slovenec, ponosen na slovenski jezik in na Prešerna in kot državljan te države med državno proslavo ne želim gledati morbidne scenografije, ki s kulturnim dnem in slovenstvom nima prav nobene zveze. Želim, da se na kulturni proslavi slavi slovenski jezik, Prešerna in Prešernove nagrajence, za družbeno kritiko pa naj Bulc najde drug prostor in druga sredstva, ki so lahko zaradi mene tudi državna.

Prejšnja objava Naslednja objava

6 komentarjev

  • Odgovori Tamara 8. 2. 2016 at 20:48

    Glede na to, da režiserjeva ideja sploh ni bila izvedena, se mi zdi tvoje pisanje precej neprimerno. Vnaprej veš, da bi bila scenografija “morbidna”. Režiserju odrekaš naziv, pridobljen na čisto legitimen način, četudi njegovih del sploh ne poznaš, njegovo režijo proslave pa vnaprej označuješ za “poligon politične agitacije”. Na srečo tole ni nek pomemben medij, je pa vseeno žalostno, da sodiš nekaj, kar se sploh ni zgodilo. Kakšna bi bila proslava v resnici, ne veš, zato so vsake sodbe odveč!

    • Odgovori Anonimno 12. 2. 2016 at 9:41

      Zanimivo, da v tem nepomembnem mediju izvem več informacij kot v mnogokaterem ‘pomembnem’. Torej ves ta vik in krik glede cenzure je nastal zato, ker naročnik (država z državnim denarjem) izvajalcu ni pustila popolnoma prostih rok? Taka ‘cenzura’ me ne moti. Anarhistično agitacijo naj kar izvaja, vendar (vsaj delno) s svojimi sredstvi in ob kakšni drugi priložnosti.

  • Odgovori Matej Zalar 8. 2. 2016 at 22:04

    Seveda je žalostno, da sodim, če pa ne sodim enako kot pomembni mediji 😉 Skratka, na državnih proslavah se lahko pove karkoli (dokler govorijo naši), za nepomembne blogerje bi bilo pa bolje, če so tiho. S takimi komentarji se zelo ne strinjam.

    O morbidnosti nesojene scenografije sklepam po podatkih, da naj bi bil osrednji ali vsaj zelo pomemben element bodeča žica ali nekaj temu podobnega, govorilo pa se je tudi o črnobeli slovenski zastavi. Kot berem, naj bi se o tem na sestankih z UO Prešernovega sklada pogovarjali že pred časom. UO je režiserja najel in najemnik lahko do neke mere tudi sugestira, kaj se sme in kaj se ne sme. Če se režiser s tem ni strinjal, bi pač odstopil, ko je še lahko. A veš kaj mi gre pri njegovi užaljeni izjavi najbolj na kurec? To, da je potegnil honorar, potem pa pizdil, ko je bilo najmanj treba, tako da danes vsi govorimo samo še o tem, ne pa o Prešernovih nagrajencih. Takšna nenačelnost in takšen način usmerjanja pozornosti – pod pretvezo svobode umetniškega izražanja – se mi, oprosti, gabi.

    Nisem sicer najbolj seznanjen, kako je s praznovanjem kulturnih dnevov na razvitem zahodu, ampak glede mojih sodb pa takole: povsem nepomembno je, ali bi bila na odru bodeča žica (in moraš se strinjati, da taka scena napeljuje na misel o morbidnosti sama po sebi) ali nageljni, rdeče zvezde, križani Jezus ali kaj tretjega. 8. februarja praznujemo nekaj točno določenega in režiserju mora biti jasno, da ga že to omejuje pri njegovi umetniški svobodi. Prostor za izživetje svojih misli lahko poišče kjerkoli drugje in prepričan sem, da ga pri tem nihče ne bi omejeval, še posebej pa ne UO Prešernovega sklada.

    Ko me nekdo za moje (bolj ali manj obrtniško, kar je navsezadnje tudi režiranje proslave) delo plačuje, pač delam tako, kot se od mene pričakuje – pri čemer se, da ne bo pomote, ne izogibamo kritiki, tudi tistih, od katerih živimo. Imam pa tudi svoj prostor, kjer lahko napišem točno tisto, kar mi v danem trenutku izprdijo možgani, in to je ta nepomemben medij, ki ga bere toliko ljudi, kot si zaslužim.

    Je pa res, da od njega nimam nobene koristi. Več je imajo tisti patroni, ki v borbi za kruh kimaje izvedejo kar se od njih zahteva, potem pa “pogumno” pizdijo, ker vedo, da bodo imeli podporo skoraj vseh dežurnih opinion makerjev.

    Pa še to: koncept se mi je zdel krasen in proslava je bila super, N’toko je, kolikor ga že cenim za take stvari vendarle nekoliko problematičen iz istih razlogov, kot je problematična žica. Na proslavi ob kulturnem prazniku na odru res ne rabimo nekoga, ki pizdi, da smo kreteni – četudi ima absolutno prav. Upam, da bo, kar je imel povedati na proslavi, povedal kje drugje in upam, da tega ne bo storil v užaljeno-zagrenjenem tonu kot Bulc.

  • Odgovori Samo 9. 2. 2016 at 9:58

    Matej, bolj se ne bi mogel strinjati z napisanim. Hvala.

  • Odgovori Tana 10. 2. 2016 at 13:33

    Super napisano. Predzadnji odstavek zapisa (“Kdor ne razume ….) , pa boljš ne bi mogel biti.
    Vse čestitke. 😉

  • Odgovori Matej Zalar 10. 2. 2016 at 15:18

    Očitno bom danes napisal še nadaljevanje. Ljudje enostavno nimajo več občutka, kaj se spodobi in kaj se ne. Eno je politična korektnost, nekaj drugega pa dostojnost. Tisti, ki tako ali drugače živijo od državnega denarja, tega ne bodo nikoli razumeli. Načelni so samo dokler jim to ne škodi. Potem sklonijo glavo in naslednjič bevsknejo šele, ko poberejo honorar.

    Ostali, ki črpajo javna sredstva, potem z njim potegnejo, z njimi pa še tisti, ki pač ne mislijo s svojo glavo. Na koncu dobiš Slovenijo.

  • Komentiraj