Četrtek je dan za metek

Včeraj sem šel prvič letos na rundo. Za spremembo na Metek. V Sostru me je presenetilo, da so bili fantje oblečeni kot sredi poletja. Razumem, da človeka ne zebe ampak prihajajo dnevi, ko bo tudi 15 stopinj Celzija več in ne bodo mogli imeti na sebi nobenega kosa manj. Ampak, razumem, na televiziji vidijo, da se že dirka v kratkih majicah. In kdor je pomanjkljivo oblečen, tudi bolj goni. Če bi vedel, da bo tako, bi morda tudi jaz oblekel tanjšo spodnjo majico. Tako sem lahko samo slekel brezrokavnik.

Pričakoval sem, da se bo v začetku aprila vozilo z rezervo. Potem sem izvedel, da imajo fantje v nogah tudi že po pet tisoč kilometrov. Ko sem bil na štiriodstotnem klancu na peti poziciji že vse kisel, čistokrvni specialist za vzpone pa je še kar pospeševal v nasprotni veter, sem začel razmišljati koliko časa sem od lanskega julija preživel v območju srčnega utripa nad 180. Težko rečem, a gotovo v osmih mesecih manj kot v zadnji uri. Na prvem spustu sem še ujel. Na drugem vzponu se je ravno še izšlo. Na tretjem sem dokončno zatrobil in konjenica se je odpeljala novim pustolovščinam naproti.

Kolesarjenje in kolesarstvo sta pač dva različna športa. Podobno je samo orodje.

Malo me tolaži, da je zaribal tudi gonilni ležaj, ne samo jaz. In z zaribanim gonilnim ležajem pač ne moreš biti prav hiter, kajne? Ampak vsak dan, ko trpiš, je v bistvu dober dan. Pokvarila ga je šele dobra novica.

Kolesarskih dirk praviloma nimam časa gledati v prenosu, zato moram kar paziti, da po neumnosti za rezultat ne izvem pred večerom, ko si zaključke dirk pogledam v posnetku. Skoraj vedno mi uspe. Ne pa tudi včeraj. Redko se zgodi, da slovenski kolesarji na največjih dirkah vržejo jajca na tnalo tudi v svojo korist, tako da niti slovenski športni poročevalci, ki imajo o kolesarstvu še manj pojma kot jaz o futsalu, dirkanja ne morejo opisati tako slaboumno, kot na primer s sestavkom »slovenski kolesarji se tokrat niso odrezali, v cilj sprinterske etape so pripeljali v času zmagovalca, ta in ta je bil 21., ta in ta 74. in ta in ta 128.« Roglič je dvakrat napadel v samomorilskem slogu in v samomorilskem slogu je napadel še tretjič – jaz pa za to izvem na prekletem internetu.

Prejšnja objava Naslednja objava

11 komentarjev

  • Odgovori Francl 7. 4. 2017 at 20:09

    Dobro se še spomnim kako si nekoč pred leti na barjanski rundi “letel” do odcepa za Šentjošt, se vrnil nazaj in prijazno pospremil še tapočasne 🙂 Za mene nepozabna predstava.

  • Odgovori Matej Zalar 7. 4. 2017 at 20:25

    Hehe … 10 kilogramov manj …

    Kar se je zdelo kot prijaznost, je bila mogoče čisto navadna prepotentnost 🙂

  • Odgovori BlazH 7. 4. 2017 at 21:29

    Pomoj pa nisi prav švoh če ti je uspelo slikati iz take razdalje 🙂

  • Odgovori Luka 7. 4. 2017 at 22:53

    Ponovno izkoriscam priloznost za povsem osnovna vprasanja – kako nekdo postane oziroma je specialist za vzpone? Obstajajo tudi specialisti za spuste? Za se kaj drugega? Se preko treningov izkaze, kaksne predispozicije kolesar ima in se to v primeru profesionalcev razvija dalje? Kaksen specialist si ti, poleg pisanja, seveda. Hvala.

  • Odgovori Boki 8. 4. 2017 at 0:45

    A so to maki profiji al samo tipicni zagrizeni amaterji?:)

  • Odgovori Pajzbar 8. 4. 2017 at 7:14

    Haha, to si ti blogi, zarad česar sem te pres leti pričel spremljati. Toda glede na vsa prejšnja pisanja si nisem mislil, da izgovor iskal v biciklu (gonilka)

  • Odgovori Rado 9. 4. 2017 at 8:44

    Pajzbar,

    zdi se da nisi najbolj pronicljiv bralec. Matej se je sam ponorčeval iz svojega izgovora.

  • Odgovori Matej Zalar 10. 4. 2017 at 7:09

    @Luka: Klik
    Hribolazca boš hitro spoznal, ker je blazno suh, z malo mišične mase celo v primerjavi s kolesarji. Recimo klasična napaka, ko sem še dirkal, je bila, da so iz mene hoteli narediti vrhunskega kolesarja za vzpone, čeprav je bila moja disciplina nekaj čisto drugega, in tudi res sem bil zelo dober na vzponih, ne pa recimo vrhunski. Zdaj se imam bolj za rouleurja in tudi sicer zadje čase najbolj uživam v tem, da na takih vožnjah potegnem skupino na začetku, da jo razbijem in ostanejo samo še najboljši, potem pač odvijem 🙂

    @Boki: Zagrizeni amaterji in zagrizeni rekreativci. Ampak kar fajn grupa, nobenih težakov.

    @Pajzbar: Poglej, gonilka se doma ni več zavrtela za en pol obrat v prostem teku. Kar še ne pomeni, da nisem rupa.

  • Odgovori Luka 10. 4. 2017 at 11:04

    Zelo zanimivo, hvala!

  • Odgovori Rado 10. 4. 2017 at 17:29

    V tekaških disciplinah /srednje proge/ velja, da si dober rekreativec, če si znotraj 100 % pribitka od časov najboljših v panogi. Velja tudi za plavanje.

  • Odgovori Matej Zalar 11. 4. 2017 at 8:53

    Ja, bi se kar strinjal … seveda je pa vsaj po 50. letu, če ne že prej, treba zadevo ponderirati s starostjo.

  • Komentiraj