Čez Anti Atlas v Zagoro

V Nkobu me je ob ravno pravši uri zbudil mujezin iz najbližje mošeje, danes pa v Zagori nisem imel te sreče, tako da me je spet zbudil nadležni zvok telefona, ki oponaša skrajno vljudnega butlerja. Med obema jutroma smo prekolesarili dva hriba, tri doline in skrajno duhamorno ravnico, zvečer pa obiskali nekaj izjemno privlačnih beznic. Ampak najprej smo šli v Nkobu po nakupih.

Maroko_DSC_7400

Začelo se je z eksperimentom po skalnatem singletrailu, ki je bil kar dober tehnični zalogaj, dokler v neki točki ni dokončno postal notrail. Vseeno je bil poskus uspešen, zvoziti je mogoče 90 odstotkov vzpona, je pa res, da sem tam verjetno pobral dva trna, ki sta me čez kakšno uro na spustu stala precej divjega preklinjanja.

Maroko_DSC_7407

Stezica je bila bližnjica do korektne makadamske ceste, ob kakršnih Maročani postavljajo možice, včasih zato, da popotnik razpozna križišče, včasih zato, da sploh razpozna smer ceste, včasih pa kar tako.

Maroko_DSC_7425

To je Anti Atlas!

Maroko_DSC_7434

Z dobrih 1000 metrov v Nkobu smo se vzpeli na dobrih 1200 metrov, potem pa med skalami kolesarili gor in dol po slabem do zelo slabem makadamu, čez nekaj manjših suhih strug in čez eno večjo, ki je tam verjetno samo zato, da dobijo kolesarji pesek v čevlje.

Maroko_DSC_7444

Gore so, kot vidite, precej zanimivih oblik.

Maroko_DSC_7451

Instagram jih pa vidi tako.

12919900_768854189916563_6659622816142343602_n

Skalovja je kolikor hočete.

Maroko_DSC_7464

Nebo je pokrivala tanka koprena, ravno tolikšna, da je zakrila modrino neba, ampak sonce je bilo spet ubijalsko in v teh razmerah je človek vsake primerne sence tako vesel, da se kar malo ustavi.

Maroko_DSC_7470

Človek kljub pomanjkanju zelenja ne more reči, da je pokrajina pusta. V gorah je vidna vsaka sedimentna plast v tisočih odtenkih sivkaste in rdečkaste. Geografska pornografija.

Maroko_DSC_7474

Prekotaliti smo se morali še čez drugi klanec.

Maroko_DSC_7497

In tukaj se je začel spust.

Maroko_DSC_7503

Za levim ovinkom sem dokončno defektiral.

Maroko_DSC_7506

Tu smo po božji volji pomalicali v božjem miru.

Maroko_DSC_7514

Evo vam še sedimentnih plasti!

Maroko_DSC_7516

Kasneje smo se izvili iz objema gora in slabih dvajset kilometrov, vsak s svojo hitrostjo, drgnili narebren makadam, pihalo je večinoma v fris, edina družba do prijetno zanemarjenega kraja Beni zoli pa nam je bil daljnovod. Zdaj smo bili že v dolini reke Draa, ob kateri je ogromna oaza. Med palme se še vrnemo, zato smo zadnjih petnajst kilometrov do Zagore po ozkih potkah in še ožjih uličicah odpeljali kot se spodobi, na polno.

Maroko_DSC_7536

Jutri nas čaka zadnji kolesarski dan. Pa ravno sem se deloma prilagodil na tukajšnji način življenja, čeprav je res, da me med hojo po prazni cesti občasno še vedno po nepotrebnem zanese na pločnik in da se verjetno nikoli ne bi privadil na sitne domačine, ki se za menoj derejo Ali Baba.

Prejšnja objava Naslednja objava

Brez komentarjev

Komentiraj