Čez Črno goro ekspresno domov

Razgled s Stegvaša na Albanijo je kar spektakularen.

Na drugo, črnogorsko stran, se čez to hecno gričevje lepo vidi reko Bojano, ki deloma označuje mejo med državama.

Skozi Ulcinj sva se mimo dobro mi znane Velike plaže odpeljala na Ado Bojano. Množice turistov in črnogorska elita tja dere zaradi ribjih specialitet. Restavracije stojijo ob reki druga zraven druge, pred njimi pa večinoma BMW-ji serije 7 vseh mogočih letnikov, verjetno sumljivega zahodnoevropskega porekla. Najprej sva šla na sprehod ob reki do morja in izkazalo se je, da niti ni tako blizu. Nazadnje sva obtičala kar na plaži, v eni od lesenjač s teraso, kjer ljudje večinoma pijejo pivo. Imeli so tudi ribe. Ob tem razgled us terase mi še zdaj ni jasno kaj sem tam počel z moškim.

Ker sva prišla na ribo, naju je postregel sam šef. Seveda je imel polna usta hvale o najboljših ribah na svetu. To je ponovil vsaj desetkrat, tudi potem, ko sva romba že dobila na mizo. Resnici na ljubo take ribe nisem jedel že od škarpene v Trogiru.

Zvečer sva šla v Ulcinj. Če je bilo mesto leta 2005 nevzdržno nabasano, ne vem, kako bi komentiral leto 2009. Nazadnje sva se zataknila v ozki ulici z na cesto štrlečimi balkoni, tako da sem se moral vrniti 500 metrov vzvratno. To naju je tako zjezilo, da sva se mimo predmestnih turbofolk diskačev odpeljala prespat na Veliko plažo.

Zjutraj sva poskusila srečo še enkrat. Želel sem si videti koliko se je Ulcinj spremenil v štirih letih, ampak sva spet obupala. V Črni gori postaja nevzdržno, razen seveda za tiste, ki pridejo za cel teden popivat. Sicer sva pa imela samo še dva dni časa, zato je bilo treba počasi domov. V Baru sva si pogledala najstarejšo oljko in šla naprej, mimo Svetega Štefana.

Ker sem bil tam že pred leti, me ni vleklo dol. Takrat so nas pošteno olupili za parkirnino, dosti več jim pa nismo pustili. Blizu Budve sva si ob cesti privoščila še zadnje balkansko kosilo: pleskavico, ki je bila še najbolj spominjala na umotvore v slovenskih menzah, Florjan pa ovco spod sača.

V Kotorju nisem ponovil napake izpred petih let. Takrat sem tja grede pametoval, da ne bom plačeval za trajekt, če grem lahko okoli po cesti in ob tem uživamo v razgledih. Ampak pot okoli zaliva je dolga 40 kilometrov in traja dobro uro. Trajekt stane manj kot gorivo.

Da gre Hrvatom v nos, ker vse več turistov raje kot v lipi njihovi dopustuje v Črni gori, sem izkusil že pred petimi leti, ko me je na to temo maltretiral obmejni organ v Vinici. Svoje težave rešujejo podobno, kot v Piranskem zalivu ribiči: na neprimeren način.

Tokrat smo čakali v vrsti pred njihovo mejo kot kreteni. Zakaj? Ker so vsakemu drugemu ali tretjemu kompletno pregledali prtljago. Brskali so po kovčkih. Popolnoma nesumljive štiričlanske družine so morale na kovinske vozičke zlagati umazane gate. Še posebej sva nasankala midva. Ampak vedli so se tako absurdno, da me sploh niso mogli iztiriti. V na pol vojaške uniforme oblečeni policisti so po avtodomu postopali s svetilkami v rokah. Carinica je ob pogledu na umazano tesnilo med kabino in nadstreškom avtodoma pametovala o možnosti, da pod tesnili tihotapimo kaj vem kaj.

To je tako idiotsko, da sem se lahko samo nasmehnil.

Nisem se pa več smejal, ko so mi nameravali razstaviti pohištvo v avtodomu. Iskali so neobstoječe dvojno dno med omaro, dostopno z notranje strani in omarico za jeklenke z vratci na zunanji strani. Prinesli so že izvijače, ko sem dokončno popizdil, da zahtevam vsa imena in da bom za vso nastalo škodo zahteval odškodnino. Florjan jih je medtem podučil, da se pregleduje dvojno dno s trkanjem.

Ta teater naju je tako zjezil, da sva spremenila načrt. Najprej sva nameravala kak dan prespati na dalmatinski obali, a sva samo položila opeko na gas. Florjan – ki je šele prvič sedel za volan – je po desetih kilometrih plačal kazen za prehitro vožnjo in potem še skoraj povozil nekoga, ki je po nesreči, ki se je očitno zgodila tik pred nama, sredi noči skakal po avtocesti.

22 dni Balkana.

Nekoč so jih morali naši fotri preživeti 365.

Ne bi rekel, da je bil to dopustniški oddih. Preveč vožnje, preveč zajebancije, premalo lenarjenja. Seveda si pa dopust predstavljam točno tako. Veliko sem se naučil. In nedvomno bi v vsaki državi lahko zabil vse tri tedne, razen mogoče na Kosovem, kjer je preveč bedno. To je bil Balkan Ekspres. Tako blizu je, pa tako drugačen, niti malo evropski. Žal. Ali pa k sreči.

Prejšnja objava Naslednja objava

15 komentarjev

  • Odgovori mustang 25. 2. 2010 at 8:47

    Naivno sem enkrat šou na pico nekje med Ulcinjem in Ado Bojano. Sem se vsedu, počaku in presenečenje. Ker je moj srbski precej dober, saj sem služil armijo 2 leti in pol in imam kar nekaj prijateljev iz bivših YU republik, sem bil s strani kelnarja šiptarja zavrnjen (saj to sem sklepal ker ni hotel z mano po srbsko in ker je odšel nazaj notr). Še predn sem se odšokiral, je prišel nazaj in se opravičil, kot kaže so vidl avto z LJ tablco al pa so opazl, da se z ženo pogovarjava po slovensk. In spregovoril tekoče srbsko kr naenkrat seveda, ampak zame mal prepozn, sem se jim zahvalil in odrumblau naprej. Obala je v ČG res obupna, so pa izleti v kontinent tolk bolši.

  • Odgovori anna 25. 2. 2010 at 9:45

    Pravi Črnogorci ne hodijo več v Ulcinj .. že dolgo ne 😉
    Sicer pa so jaki policajci navadne đukele, reče moj foter, črnogorec. To, kar sedaj delajo s turisti, je velika škoda in si sami kopljejo luknjo…Obala je bila v Črni gori še pred 10 leti čudovita…Sv. Stefan je imel svojo pravo dušo, zdaj se vse izgublja v povprečju in dolgočasju…No, se še najdejo lepi, neoblegani kotički, ampak potrebuješ malo raziskovalnega duha ali domačina in čoln, da ti pokaže pot.

    Kakorkoli, kot se ponavljam, tja ne prihajam kot turist, zato ne morem bit razočarana. Obožujem CG anyway.

    Torej potencial je v celinskem delu. Tam je bajno…
    Aja in ni ga čez Njegoški pršut ter Vranca 😎

    Ne morš pričakovat, da bodo bureki v CG dobri. Bureki so bosanski in srbski tabolši. Cg briljira v krapih in pršutih in drugih mesnih izdelkih.

  • Odgovori bimbo 25. 2. 2010 at 10:02

    Sem doživel enako na črnogorsko hrvaški meji. Zajebavajo hrvati turiste kolikor se da. Cariniki v zdravniških rokavičkah se obnašajo kot da vstopamo v zavarovano območje Pentagona. Nas ni doletel detaljni pregled zgolj zaradi male hčerke. Tudi nekega litvanca pred nami je zgolj zaradi tega spustil. Vsi ostali pa kufre ven, strešne kovčke spraznit in pol nazaj basat…da ponoriš. Za 200 m. kolone smo stali na 35°C uro in pol.
    Sicer pa vsako leto letujem z družino v Črni gori. Našli smo odmaknjen miren zalivček z mivko, travco z borovo senco in pravim roštiljem (na oglje)z hladnim Nikšičkim ali Jelen pivom. Več ne rabimo. Komaj čakamo da bo avtocesta do Črne gore.

  • Odgovori chef 25. 2. 2010 at 10:09

    @mustang: V Ulcinju živijo večinoma Albanci in oni nočejo govorit srbsko.

    @anna: Za celinski del je žal zmanjkalo časa, ampak bi ga res rad videl. Črnogorci bodo verjetno naredili podobno turistično napako kot mnoge obmorske države pred njimi. Samo da so hujši packi. Bureki so pa v Ulcinju preverjeno odlični. Ampak, kot praviš, tam ni Črnogorcev.

    @bimbo: Zato bom šel jaz naslednjič v Črno goro čez Srbijo ali čez Bosno.

  • Odgovori mustang 25. 2. 2010 at 10:44

    Chef, sm opazu, to je bil tut moj point. Ampak uradnega jezika države nimaš pravice v katerikoli državi ne govorit, a ne? Njihova dvoličnost se je pokazala takoj, ko so vidl avto z LJ tablcam (al pa so naju slišal se med sabo pogovarjat), pa so tut srbsko govorl zlo hitr in “prijazno” potem.

  • Odgovori Nina 25. 2. 2010 at 11:06

    tudi jaz priporočam celinski del. Durmitor in okolica Pivskega jezera sta WOW. pa seveda ledeno mrzla Tara sredi najhujše vročine 🙂

  • Odgovori teoo 25. 2. 2010 at 11:59

    Moja izkušnja je taka, da če ne maraš smeti in umazanije ter grozne gužve na plaži, ne rinit dol. Dam za peer tistemu, ki na teh plažah najde koš za smeti.
    Z malo iskanja in sreče sva sicer najdla kamp in košček plaže, ki je bil fantastičen, a 90% je sranje. Hrana pa rula, to priznam.
    Severni del me pa še čaka.

  • Odgovori teoo 25. 2. 2010 at 12:01

    Kar se pa kampov tiče pa se ti kar milo naredi, ko po Črni Gori prideš v kak Straško na Pagu ali kaj podobnega.

  • Odgovori Marko 25. 2. 2010 at 12:39

    Meni je bil v CG zelo všeč tudi Kolašin. Svetovno, pa še hladno sred poletja. Majo eno zelo zanimivo domačo gostilno sred kraja, kjer se da dobit tudi prave domače dobrote.

    Drgače pa je meni NO.1 na balkanu Makedonija s svojim Ohridskim jezerom…zakon!

  • Odgovori anna 25. 2. 2010 at 15:02

    Bureki so v Ulcinju super, ker jih delajo šiptarji 😉

  • Odgovori piskec 26. 2. 2010 at 7:55

    K sreči, Chef, k sreči! 🙂

  • Odgovori Whiskey 26. 2. 2010 at 9:06

    @Chef: sem ti poslal eMail. Medtem sem našel odcep za Stegvaš – v Krutah. Nisem zasledil, mislim da nisi bil v Krujah/AL pri Skenderbegu. Je kej vstopnine za ogled ostankov Skadarske trdnjave?

    Lahko bi sabo vzel bicikl ter odpeljal Lovčen in pri Makarski še sv. Jure.

  • Odgovori chef 26. 2. 2010 at 9:13

    @mustang: Že na Kosovem sem videl, da so tamkajšnji Šiptarji in Srbi drug drugega vredni.

    @Nina: Ledeno mrzlo je bilo pa tokrat tudi morje.

    @teoo: Jaz brez težav odmislim svinjarijo, moti me pa pretirana gneča.

    @hiskey: V Krujah nisva bila, v trdnjavi nad Skadarjem pa pobirajo neko vstopnino. Simbolika. Vse kar dobiš je pa fantastičen razgled in možnost, da greš na pir k najpočasnejšemu kelnerju v zgodovini strežbe.

  • Odgovori piskec 26. 2. 2010 at 13:54

    Ko si mi ravno naredil skomine in sem zapadel v sanjarjenje… 🙂 Mene je bilo nadvse zanimivo dejstvo, da takoj, ko sem zagledal prvi kolikor toliko opazni minaret, so izginile vse reklame v ruščini. 😀

  • Odgovori Nergač » Ljubljanski bogatun 13. 4. 2010 at 7:31

    […] Seveda sem imel s hrvaškimi obmejnimi organi kot večina mulcev v svojih dvajsetih letih tudi jaz več neprijetnih kot dobrih izkušenj, na jetra pa mi grejo tudi rutinske mejne kontrole, ko moram – praviloma edini v celi koloni […]

  • Komentiraj