Čez mejo na Predmeji

Nekako se mi je zdelo, da tokrat to ni dobra zamisel, sploh ker sem si že v petek po celem tednu jebe za računalnikom vzel tri ure časa za sprostitev nervoze v ravno toliko nedolžnem tempu, da se zjutraj ne bi smel počutiti najbolj sveže. Pa sem šel vseeno. Ker je bila v načrtu počasna vožnja. Vsaj za tiste, ki so precej bolj bojeviti od mene. A toliko sem že sposoben, da jim lahko vsaj sledim, sem si mislil.

Muke že na Vrhniškem klancu

Tokrat smo izbrali bolj pametno smer, torej najprej proti vetru. V Podpeči smo kot počasno vožnjo določili tempo okoli štiri vate na kilogram v klanec in 40 kilometrov na uro na ravnini. Še enkrat poudarjam: najprej je pihalo nasproti. Mislim, da je že po četrti izmeni hitrost segla vse tja do 50 kilometrov na uro, se potem sicer spet malo umirila, a spet narasla, kot da dirkamo na kriteriju.

Vredno je omeniti dogodek na Vrhniki, kjer smo zaradi policajev in strahu pred globami zavili na tisto obupno kolesarsko stezo, zaradi česar je polovico skupine že na prvem križišču skoraj pokosil kombi. Če bi se vozili po cesti, ne bi bistveno motili nikogar, ne bi pa niti doživeli blažjega srčnega infarkta. Toliko o kolesarskih stezah.

Prvi bojevnik je odpadel na vrhniškem klancu, že tako je bil glede na zasedbo preveč oblečen. Jaz sem odpadel le malo kasneje. Po vsega tridesetih kilometrih sem že razmišljal o odstopu in ko sem pred koncem klanca nervozno pritiskal na gumbe, je veriga padla na notranjo stran. Lovilec verige ni opravil svojega dela, je pa uspešno preprečeval, da bi jo lahko nataknil nazaj. Kakšna minuta je šla mimo, morda dve.

Čez Hrušico

Upal sem, da ne bodo čakali, a so me. Nekako sem se zadržal, da nisem tistih, ki takoj po izmeni, že v prvem obratu, navijejo tempo za vsaj dvajset odstotkov, poslal tja, od koder so prišli na začetku svoje življenjske poti, in nadaljeval v približno enakem nelagodnem ritmu, kot da smo na stokilometrski rundi.

V Kalcah se nam je nekdo pridružil, a je hitro uvidel, da bi bil poskus sledenja tudi poskus samomora. Sam sem v ospredju diktiral ravno še znosen tempo in pripravljen bi bil vztrajati do konca, a sem bil seveda najšibkejši člen. In v resnici nič nimam proti trpljenju za hitrejšimi kolesarji. Težava je drugje, ampak, pustimo poglavje o mrcvarjenju za konec.

Na Hrušici nikoli ni toplo in tudi tokrat ni bilo Pravzaprav smo verjetno spet izbrali traso po najbolj oblačnih in najhladnejših krajih. Kakšnih deset stopinj je bilo, ob cesti pa tudi še nekaj zaplat snega. Prometa pa skoraj nič in tudi spust do Cola je bil kar ugoden: Factorjeva integrirana balanca je več kot udoben naslon za prsni koš in v ugodnem vetru, ki ga pa tam še nisem doživel, bi šlo res lepo.

Boj za obstanek

Ponavadi grem na Predmejo iz Ajdovščine: vzpon je sicer pasji, a je tudi več časa za razgledovanje, spust pa je prijetnejši čez Otlico. A zaradi telečjih nog je bila obratna smer tokrat bolj smiselna. Spust v Ajdovščino je potem res precej napet, a se počasi spet privajam na hitrost. Nekje do aprila mi med prijatelji ne bo več nerodno.

Če izvzamemo mrcvarjenje, je bil najbolj mučen vzpon iz Ajdovščine na Col in še naprej skozi Podkraj. Kar kmalu sem ostal sam s svojimi brezumnimi mislimi in nadaljeval precej cagavo, brez zanosa, ki krasi rojene zmagovalce tudi v trenutkih, ko izgubljajo tla pod nogami.

Na Col

Nasmešek pri Stari pošti pove le malo o mukah, ki sem jih doživljal že nekaj ur, a po drugi strani kar dobro skriva strah pred tem, kar je šele sledilo na ravnini, kjer sem pričakoval odprt lov na segmente ali na kogarkoli že.

Factor One

Mrcvarjenje

In res ni bilo nič drugače: Strava pravi, da smo na zaporednih segmentih dosegli tretji, 48. (povedno), prvi, peti in osmi rezultat vseh časov. Poudarjam: načrtovana je bila počasna vožnja.

Na tem mestu pridemo do kolesarskih morilcev. Seveda je smisel kolesarstva kot športnega boja tudi zadajanje trpljenja drugemu s tem, da ga najprej zadaš sebi. A obstajajo pravila na skupnih vožnjah. Gentlemanski morilec bo razkazoval svojo premoč s počasnim navijanjem tempa in tako iz partnerja – ne pa nasprotnika – potegnil kar največ. Druga vrsta so morilci, ki mrcvarijo s hipnimi in povsem nepotrebnimi spremembami tempa. Enkrat. Dvakrat. Trikrat. Potem je konec in na prvem hupserju samo še neslavno odviješ.

Tisti, ki so mnogo boljši, te umorijo. So pa tudi takšni, ki so slabši, in to počno vseeno ali prav zato. Ne umorijo te, so pa nadležni vse do bridkega trenutka resnice, ko uničijo sami sebe in so potem še bolj nadležni, ker na koncu tako zatrokirajo, da si z njimi človek nima kaj pomagati. Takrat si rečeš … raje se bom vozil s tistimi, ki znajo držati tempo, četudi je peklenski.

O tem, da powermetri uničujejo, ne tekmovalno cestno kolesarstvo, ampak rekreacijo, pa več napišem kdaj drugič, če bog da, nekje drugje.

Trasa: Ljubljana–Črna vas–Podpeč–Bevke–Vrhnika–Logatec–Kalce–Podkraj–Col–Predmeja–Lokavec–Ajdovščina–Col–Podkraj–Kalce–Logatec–Vrhnika–Bevke–Podpeč–Črna vas–Ljubljana
Razdalja: 159,8 km
Višinska razlika: 2280 m
Čas vožnje: 5 ur in 13 minut
Skupni čas: 5 ur in 50 minut
Povprečna hitrost: 30,6 km/h
Maksimalna hitrost: 78,1 km/h
STRAVA

Čez Hrušico na Predmejo Čez Hrušico na Predmejo

Prejšnja objava Naslednja objava

16 komentarjev

  • Odgovori Mato 22. 3. 2019 at 9:38

    Vedno ko pogledam tvoje kolesarske objave, sem najprej navdušen, na koncu pa šokiran. Zakaj? Razdalje tvojih tur so za moje pojme (in noge) neverjetne. Ogromno tur je preko 100km, tale iz zadnje objave celo 160km. Moje ture so običajno dolge tam okoli 50km, s povprečno hitrostjo ki je raje nebi napisal.

    Skratka, kapo dol vsem, ki brez kakšne posebne drame lahko delate tako dolge ture.

    LP, Mato

  • Odgovori Matej Zalar 22. 3. 2019 at 10:23

    @Mato: Ti si normalen, zdrav človek, mi nismo. Je pa res, da bi Predmejo v nasprotnem primeru videl samo, če bi se najprej zapeljal v Vipavsko dolino. To se mi pa ne ljubi. Raje sem dve uri na biciklu kot eno uro v avtu – dodaj še pakiranje, tlačenje bicikla na prtljažni in preoblačenje pa si časovno že skoraj na istem 🙂

  • Odgovori Jani 22. 3. 2019 at 13:13

    Pravilo rekreačev:
    Dokler si sam, gre lagano.
    Ko sva dva: lahko čvekaš in še dihaš.
    Ko smo trije: Daska 🙂

  • Odgovori gasper 22. 3. 2019 at 17:16

    Dobri ste Matej! Vsa cast, da imas toliko energije! Morda si ze odgovoril kdaj, vseeeno, ali kombiniras kolesarjenje tudi s treningom teka?

  • Odgovori Matej Zalar 22. 3. 2019 at 21:45

    @Gašper: Žal tečem mnogo manj kot bi si želel. Za kolo sem rojen, za tek pač ne. Ko se lotim resneje, je lsejkoprej nekaj narobe, začne se pa pri grozljivo togih in ploskih stopalih.

  • Odgovori Ema 23. 3. 2019 at 20:46

    Ti se kar kolesa drži.

  • Odgovori Luka Oblak Kalbo 26. 3. 2019 at 10:52

    Norc 🙂 Ravno v soboto, ko sem vlekel svojo rit na Pance sem mislil na tvoj Metek runda zapis in kok bi padli mimo mene 🙂 Včasih si želim bit tko nor, kot ste vi.
    Me pa vsakič ko berem tele tvoje zapise začnejo noge srbet.

  • Odgovori Anonimno 26. 3. 2019 at 13:30

    Bravo Matej. Kar nadaljuj s toliko energije, da te še naprej spremljamo ;).

  • Odgovori Matej Zalar 26. 3. 2019 at 15:11

    @Kalbo: Hmmmm … vidim, da sem na Pancah, pač od tam, kjer sem pohodil enkrat na Metku, kar med najboljšimi 🙂 Kakorkoli, nič nimaš od tega, če si tako nor. Samo težave.

    @Anonimno: Hvala. Upam, da bo več takih vsebin.

    • Odgovori Luka Oblak Kalbo 26. 3. 2019 at 19:43

      @Matej Zalar: Jest lezem na Pance iz Dol pri Polici. Ti maš 7.20 pa neki, jest pa točno 12, Mohorič ma 6. V bistvu vas je noro gledat, ko padete mim. Ko sem spet začel vozit predlani sem peljal bohvekok gor in skor crknil. Prvi posnetek na Stravi je 16 minut, zadnji obisk lani 12, sam ni šlo do konca. V soboto sem peljal 12.30 z novim kolesom. Če pridem gor tok za tabo, k ti za Mohoričem bom ful srečen.
      PS: Ko smo se s svakom kurčil tam okol leta 2001 na Pance in en druzga raztegval pa nismo še časov meril haha. Pod 9 sem bil ziher gor.

  • Odgovori Luka Oblak Kalbo 26. 3. 2019 at 20:36

    Pa da se razumemo. Če zlezem pod devetimi minutami tist klanc pomen da sem fit in da je doba debeluha mim, za tekme nisem več, no svaka bi še z veseljem raztegnil. Je pa fajn videt zlate segmente na stravi, veš, da si napredoval.

  • Odgovori Matej Zalar 27. 3. 2019 at 18:28

    Oh, primerjave s profesionalci so pa sploh šokantne, sploh zato, ker v resnici na te klance skoraj nikoli ne gredo v filter in bi bil fant lahko še kakšnih 20 sekund hitrejši 🙂

    Sicer je pa tako … neke cilje človek seveda mora imeti, ampak štopanje lahko človeku na koncu pokvari ves užitek … zadnje čase precej razmišljam o tm, da powermetri niso zjebali pro kolesarstva, ampak predvsem rekreacijo, podobno pa verjetno velja tudi za Stravo. Včasih si se lahko preprosto lagal, zdaj je vse lepo v sistemu in lahko goljufaš samo še s pomočjo mopedov, elektrike ipd. Jaz med drugim nimam plačljive Strave tudi zato, da ne morem v živo nabijati teh segmentov. Za večino niti ne vem kje se začnejo in kje končajo.

  • Odgovori Luka Oblak Kalbo 27. 3. 2019 at 18:51

    Ja, vem, Mohorič ma tja gor trening utrip .

  • Odgovori NZ 28. 3. 2019 at 10:21

    @Matej Zalar “…pa več napišem kdaj drugič, če bog da, nekje drugje”. A je govora o drugem računalniku, ali se obeta kaka nova stran?

  • Odgovori Matej Zalar 28. 3. 2019 at 12:23

    Pravim samo, da si takšna tema zasluži objavo v bolj specializiranem mediju.

  • Odgovori NZ 28. 3. 2019 at 13:37

    Aha, to pa vsekakor. Sem se že ustrašil kakega črnega scenarija 🙂

  • Komentiraj