Čez pet klancev

Krog čez Soriško planino, Pokljuko in Jamnik, ena najlepših cestnih tur na bedni strani Alp, zahteva z izhodiščem in ciljem v Ljubljani 180 kilometrov gonjenja in kakih 2.500 metrov višinske razlike, kar se sliši strašljivo. A v primerjavi z granfondom za velike fante je to le malo daljši sprehod, zato sem za zaključek prve res vroče letošnje nedeljske vožnje načrtoval dodatna klanca in si ju prihranil za zaključek.  Zato sem se tokrat zapodil v obratni smeri urinega kazalca. Že pred časom mi je nekdo povedal, da je to vedno slaba smer, ker zavijanje v križiščih levo povprečno hitrost zbija. Rekreativne finte …

Ko sem malo pred pol dvanajsto gonil iz Kranja v Besnico in naprej proti Podblici, so se na Colnagu že svetlikale potne srage.

Do tja je klanec še simpatičen, skozi vas in naprej proti Jamniku pa brutalen. Spomnim se, da me je pred dvema letoma, ko sem se počasi vračal na kolo, tam prehitel nek težkokategorni triatlonec, kar prvič javno priznavam šele danes, ko se mi stasa in forme ni treba več sramovati.

Ljudje me kar naprej sprašujejo kakšna je razlika med zmerno dragimi in ekscesno dragimi kolesi. Načeloma ne prav velika, najbolj opazna pa je na razbitih cestah, kakršna se z Jamnika spušča v Kropo. Vsak karbonski kos več prispeva k udobju. Cesta tam res ni lepa, je pa Kropa po mojem ena lepših vasi, čeprav tam doli konja ne moreš obrniti drugače, kot skozi rit.

Na Pokljuki se je končno malo shladilo, a ne dovolj, da bi moral obleči brezrokavnik.

NRC Occhiali X2 so mi šli najprej na živce. Ogromna očala po vzoru Oakleyjevega Jawbreakerja se mi zdijo trapasta, a X2 niso tako velika in tudi niso tako kičasta, trapasto so videti samo brez čelade, poleg tega pa so, sploh za ta denar, eden boljših izdelkov kar sem jih na nosu nosil pod kolesarsko čelado.

Gor je bilo kar idilično, nekdo je celo igral harmoniko.

Dol grede sem spet užival udobje dragega kolesa in 27-milimetrskih tubularjev Veloflex Vlaanderen. V Koprivniku me je že imelo, da bi zavil v bife.

Ampak prvič sem se resno ustavil na pumpi v Bohinjski Bistrici po okroglih 100 kilometrih.

Vzpon na Soriško planino je eden mojih najljubših. Iz Zalega Loga je sicer težji, je pa iz Bohinja daljši. Na vrhu pa je videti, da nekdo ne zna izkoristiti vsega turističnega potenciala. Prizorišče je tako bedno, da je nemogoče fotografirati karkoli.

Spust v Selško dolino se je izkazal za celo bolj atraktivnega kot na bohinjsko stran.

Najprej mi je bilo žal, da je cesta proti Petrovemu Brdu zaprta in sem moral mimo Groharja.

Upanje, da so najbolj razdrapan del ceste sanirali, je bilo jalovo, so pa zato končno asfaltirali spodnji del – še pred dvema letoma sem tam grizel po makadamu –, ki ga zlahka proglasim za enega najbolj zabavnih cestnih odsekov na Slovenskem. Malo je manjkalo pa bi obrnil in se spustil še enkrat.

To bi tudi naredil, če me ne bi čakalo resno delo. Zanimivo je, da sem se počutil odlično tudi, ko sem v Bukovici zavil desno. Po 140-ih kilometrih in 2.500 višinskih metrih kaj takega naredijo redki tepci med tistimi, ki se nimajo za ultramaratonske kolesarje. Mislim, da tabla na začetku vzpona na Stari vrh označuje 13-odstotni naklon. Vseeno je šlo dovolj elegantno, da ni bilo treba uporabiti največjega zobnika, za katerega sem še do včeraj domneval, da ima 28 čekanov – pa jih ima 30.

Končalo bi se dobro, a me je radovednost po spustu v Poljane odgnala še na Pasjo ravan oziroma na Črni Vrh. In pri žagi je bilo z eleganco konec. Kot da bi bila tista 30-ica oglata. Boril sem se s števcem, da hitrost ne bi padla pod hitrost joggerja. Ker ni uspevalo najbolje, mi je šlo malo na jok. Pekel. Zdaj, ko vem, da sem obračal prenos 36-30, se mi zdi vse skupaj še bolj tragično. Je pa res, da človek težko doživi kaj hujšega in pred letošnjim ultimativnim izzivom me je to malo pomirilo.

Zanimivo je, da sem se na spustu spravil toliko k sebi, da sem po Polhograjski dolini gonil približno tako hitro, kot da prej ne bi bil nikjer, kar je še en dober znak. Nazadnje sem tako trpel lani na Pohorju, a sem prepričan, da je ta tura težja. Sigma je izračunala, da sem prevozil okroglih 200 kilometrov in preplezal 3.800 višinskih metrov. Povprečna hitrost ni bila 30 km/h. Verjetno zato, ker sem zavijal v levo.

Trasa: Ljubljana–Smlednik–Mavčiče–Kranj–Podblica–Kropa–Kamna Gorica–Bled–Pokljuka–Goreljek–Bohinjska Bistrica–Soriška planina–Sorica–Zali Log–Železniki–Bukovica–Stari vrh–Poljane nad Škofjo Loko–Črni Vrh–Polhov Gradec–Ljubljana

Prejšnja objava Naslednja objava

9 komentarjev

  • Odgovori Urban 8. 6. 2017 at 21:17

    Brutalna tura

  • Odgovori Anonimno 8. 6. 2017 at 23:06

    Pejt jutr probat še v obratno smer 😉

  • Odgovori Anonimno 8. 6. 2017 at 23:31

    Skupni čas ture?

  • Odgovori Matej Zalar 9. 6. 2017 at 0:15

    Neto 7:21, bruto 8:19.

  • Odgovori kren 9. 6. 2017 at 8:46

    “Verjetno zato, ker sem zavijal levo” hahaha

  • Odgovori J 9. 6. 2017 at 11:09

    Kolikor sem se lani pogovarjal z ljudmi po tistih kočah na Sorci imajo težave s prostorskim načrtom.

  • Odgovori Seamus 9. 6. 2017 at 21:43

    @J – povsod v Sloveniji imajo probleme s prostorskimi načrti. No, ali pa mogoče z Naturo2000.

  • Odgovori Gregor 10. 6. 2017 at 9:59

    Dobra!
    Mimogrede, iz Sorice se s kolesom da do Petrovega Brda kljub zapori. Bi pa potem izpustil spust do Podrošta…

  • Odgovori Matej Zalar 10. 6. 2017 at 22:23

    @Kren: Ne more biti nič drugega 🙂

    @J: Verjamem. Ampak, kot pravi @Seamus … verjetno mora biti tudi nekaj na tem, da so Bohinjci.

    @Gregor: Ja, ampak na taki vožnji se človek res noče zajebat s kakšnimi makadami ali obračanjem nazaj v klanec 🙂

  • Komentiraj