Cirque de France

Niti, če imam čas, mi še na misel ne pride, da bi ravninske etape Toura gledal že od kilometra nič naprej. Ja, zanimivo utegne biti prvih nekaj deset kilometrov preden se izoblikuje pelotonu všečna skupina ubežnikov, potem pa je čas za zgodnjepopoldanski dremež. Sončnična polja in gradove lahko načeloma gledam tudi po internetu – mi je pa jasno, in temu se čudim, da ogromno ljudi kolesarstvo gleda tudi ali celo predvsem zaradi atraktivnih panoramskih posnetkov.

Vseeno ne mislim, da so etape predolge. Ja, lahko bi bile bolj razgibane, lahko bi spet dodali kakšen tlakovan ali makadamski odsek, ki bi zjezil tiste specialiste za tritedenske dirke, ki vse stavijo na eno dirko. Ampak kolikor vem, so bile etape na Touru vedno dolge, določeni predeli Francije pa so z vidika reliefa pač dolgočasni. A po drugi strani je Tour zaradi te značilnosti festival sprinterjev, medtem ko na Giru praktično vsi sprinterji odstopijo, na Vuelto pa večinoma sploh ne pridejo.

Vseeno pa lahko dolgčas do določene mere pripišemo tudi kolesarjem oziroma ekipam oziroma taktiki. Ni iz trte izvita ugotovitev, ki jo v izvrstni knjigi Klub rumene majice opiše Edward Pickering: lepe poraze imamo raje kot grde zmage. In zmage postajajo grde, dolgočasne. Želimo si, da bi nas kolesarji zabavali. Zato ne morem ostati resen ob izjavi Bernharda Eisla za Cyclingnews:

»What people have to understand and what makes me angry, is that we’re not here just to put on a show for television. We’re not a circus act. We’re doing a race here, this is serious business. We have to race hard for three weeks if we want to make it to Paris.«

Seveda je profesionalno kolesarstvo preklemansko zahtevna služba, verjetno ena najtežjih na svetu, zato gre po svoje razumeti, da kolesar, ki je profesionalec že sedemnajsto leto – skoraj polovico običajne delovne dobe! –, kolesarstvo percepira drugače kot zanesenjaki, ki se s tem ukvarjamo za zabavo in včasih, več, kot je normalno, kolesarimo po naših službah, ki so tudi resen posel, za nekatere tudi nevaren posel in za mnoge tudi bistveno slabše plačan posel.

Vseeno pa bi se gospod moral zavedati, da dirkanje s kolesi poganja iger željno ljudstvo. Dvomim, da ljudje v resnici perverzno uživajo v krvi in solzah – želijo pa si dobro zabavo. Kar je za profesionalce resno delo, je objektivno gledano nič drugega kot cirkus. Brez medijev ne bi bilo Toura – dirko so si izmislili pri časopisu L’Auto – in brez gledalcev tudi kolesarji ne bi dobili plač, ki so res slabe, če jih primerjamo s plačami nogometašev, niso pa slabe, če jih primerjamo s plačami smučarjev, veslačev in karateistov.

Ali rudarjev, ki tudi delajo v nemogočih razmerah in so tudi vsak dan soočeni z velikimi obremenitvami in življenjskimi nevarnostmi. To je pa res resno delo.

Prejšnja objava Naslednja objava

2 komentarja

  • Odgovori Feri Naf 16. 7. 2017 at 0:51

    Kako pa to, da nisi nič Sagan – Cavendish incidenta komentiral?

  • Odgovori Matej Zalar 16. 7. 2017 at 21:20

    Ni se mi ljubilo.

  • Komentiraj