Cord L-29

Gospod Errett Lobban Cord (1894 – 1974) je bil imeniten možakar. Njegov življenjepis se bere kot tipična ameriška zgodba o uspehu. Leta 1932 so njegov portret objavili na naslovnici revije Time. Bil je tako bogat, da se je leta 1934 za dve leti preselil v Anglijo. Preden je na stara leta postal politik, je bil lastnik več radijskih in televizijskih postaj, še prej je bil industrialec, začel pa je kot dirkač z avtomobili, kasneje avtomehanik in prodajalec rabljenih avtomobilov. Leta 1924 se je zaposlil v podjetju Auburn Automobile Company in ga v štirih letih v celoti prevzel – leta 1931 je bilo podjetje, ki je nekaj let po prvi svetovni vojni skoraj propadlo, trinajsti največji proizvajalec avtomobilov v Združenih državah Amerike. Korporacijo Cord, ki je upravljala tudi s podjetjem Auburn, je ustanovil leta 1929 in sčasoma obvladoval 150 podjetij: proizvajalce letalskih motorjev, več znamk avtomobilov, ladjedelnico New York Shipbuilding, Checker Taxi (taksi podjetje z lastno proizvodnjo avtomobilov, namenjenih taksijem), in tako dalje in tako dalje … v lasti je imel tudi letalskega prevoznika American Airways, danes American Airlines. V svet avtomobilizma pa si je želel odtisniti tudi pečat svojega imena. Tako je leta 1929 nastalo podjetje Cord Automobile. Leta 1929 so začeli prodajati model Cord L-29, ki ni bil samo lepotec, ampak tudi inovativen avtomobil, eden prvih s pogonom na prednji kolesi. Kljub temu je bil Cord z L-29 precej neuspešen.

Na voljo je bil v štirih karoserijskih različicah: kot Sedan, Brougham, Phaeton ali Cabriolet. Vgradili so petlitrski osemvaljnik iz Auburna 120, ki pa je bil bistveno lažji avto. 125-konjski motorni agregat, s katerega se je moč prenašala prek tristopenjskega menjalnika, je bil za približno 2100 kilogramov težko vozilo enostavno prešibak. Dosegel je najvišjo hitrost okoli 130 km/h. To je bilo v tistih časih razmeroma malo, sploh glede na ceno vozila, saj so bili zmogljivejši na voljo za precej manj denarja. Poleg tega je imel zaradi slabega razmerja teže med sprednjim in zadnjim delom precej slabo lego. Tako so jih med letoma 1929 in 1932 naredili samo 4429. Gospodarska kriza jim seveda ni bila v pomoč.

Mimogrede, takrat je stal od 3000 do 3200 dolarjev, kar bi bilo danes slabih 40 tisočakov. No, konkretno danes stane od 100 tisoč dolarjev naprej.

Navdušila me je namestitev vzvratnih ogledal!

Po letu 1932 so za nekaj časa obupali, leta 1936 in 1937 pa so se vrnili z modeloma 810 in 812. To je bil še en neuspešen poizkus, čeprav so presenetili z revolucionarnim sistemom premičnih luči, ki so se ob neuporabi »skrile«.

Prejšnja objava Naslednja objava

5 komentarjev

  • Odgovori NoMercy 19. 6. 2011 at 18:34

    Twelve poits – napreduješ v tej tematiki 🙂

  • Odgovori katarina 19. 6. 2011 at 22:01

    omg čista perfekcija dizajna!!
    kje si jih to staknil?

  • Odgovori chef 19. 6. 2011 at 23:57

    To je vse iz Autostadta v Wolfsburgu

  • Odgovori Vizo 20. 6. 2011 at 10:36

    Ahhhhhhhhhh, Autostadt … 🙂

  • Odgovori chef 20. 6. 2011 at 11:01

    Ja, kako lepe trenutke v dvoje (in tudi v troje, haha) sva preživela tam 🙂

  • Komentiraj