Čunga Lunga

Bolj kot to, da še obstajajo in da jih po deset centov na kos prodajajo na pošti, me je presenetilo, da mladina čunge lunge sploh ne pozna.

Dva sem šenkal kolegoma iz frizeraja, kjer smo ugotovili, da nekaj let mlajši mulci za to še nikoli niso slišali. Pa ne govorim o paglavcih iz osnovne šole … Danes bi se mulcem zdelo neverjetno, da smo bili nori na žvečilke, ki so izgubile okus po nekaj desetih sekundah, in da smo celo zbirali tiste trapaste sličice. Haha, pa frnikole! Še mene ta naša nekdanja navdušenost prej spominja na zaostalost kot na skromnost. Po čunga lungi je bila hubba bubba, totalna revolucija v svetu žvečilk. Mislim, da so jih pakirali po pet v eno embalažo. In seveda sem si, če sem se že dokopal do njih, v usta zatlačil vseh pet.

Seveda ima čunga lunga spletno stran. S kopico igric čunga lunga sem zabil dobršen del sobotnega popoldneva. Igrice so enako bedne, kot čigumi.

Prejšnja objava Naslednja objava

37 komentarjev

  • Odgovori marija 18. 4. 2012 at 18:11

    “Še mene ta naša nekdanja navdušenost prej spominja na zaostalost kot na skromnost.”

    😆 pa dej no, kje jih pobiraš 😆

  • Odgovori Peter Filec 18. 4. 2012 at 18:26

    Jebi ga, takrat smo cenili, kar smo imeli, pa še ponudbe ni bilo ravno dosti v trgovinah. Spomnim se še Softy, ki jih je bilo treba prav tako pet stlačit v usta, pa Stimorol – to bi rad še kdaj žveču 🙂

  • Odgovori siggi 18. 4. 2012 at 18:39

    To se je pri nas tako počasi prodajalo, da so bli trdi ko kamen in so razpadli v ustih preden so se “spremenili” v žvečljivo maso 🙂 1x smo jih celo reklamirali, ker naj bi bli pretrdi in je odprla frišno pakungo, kjer so celo bli mehki. Neverjetno a resnično

  • Odgovori ales 18. 4. 2012 at 18:46

    Pozabil ste na Bazooke!

  • Odgovori bubašvabe 18. 4. 2012 at 18:54

    Stavim, da ti pa Bazooke ne poznaš! 😉

    Drugače pa jaz živim 200m od fabrike, kjer po očitno prastarih recepturah delajo čigumije in mehke bonbone, kakršne smo jedli pred dvajset leti. Vsaj po vonju sodeč, ker na vsake toliko tam tako neverjetno zadiši po sladkarijah iz osemdesetih, da ni za verjet! 😮 Kje to prodajajo, sicer meni ni jasno, ker v trgovini tega ne vidiš več nikjer že vsaj 15 let, ampak delajo jih očitno še in nekam jih morajo prodajat…

  • Odgovori seamus 18. 4. 2012 at 19:17

    @bubašvabe – bazooka 😀

    Verjetno imamo sedaj res preveč stvari, da ne bi bili zadovoljnji s frnikulami.
    Sem ravno zadnjič gledal en nemški katalog z igračmi in imajo tudi frnikule. Komaj čakam, da ta najamanjša še malo zraste potem pa takoj kupim frnikule.

  • Odgovori chef 18. 4. 2012 at 19:32

    @marija: Jaz si od časa do časa pogledam skupinsko fotografijo iz 1. razreda in iz te fotografije se vidi, kje smo leta 1990/1991 dejansko bili. Danes bi starše otrok, ki so bili tako oblečeni, nemudoma prijavili na socialno!

    @ales: nikakor nisem pozabil na Bazooko in @bubasvabe: imel sem jih zelo rad.

    @bubasvabe: Poznam, pred nekaj meseci sem tam pil pivo in se mi je zdelo naravnost neverjetno. Pa lepa fabrika je videti. A se da to dobit, mislim, imajo mogoče fabrško trgovino?

    @seamus: Daj! Bomo odšpilal eno partijo.

  • Odgovori bubašvabe 18. 4. 2012 at 19:37

    Nimam pojma. Je pa včasih nam otrokom ena soseda, ki je tam delala, cele vrečke nosila domov…

    • Odgovori Ph 11. 9. 2016 at 20:54

      A si mogoče iz Krškega? Ko je imel foter tja furo, mi je vedno prinesel “svašta vrečo” sladkarij tipa cigarati, kovanci, čigumi frnikole, neke ala softi jabolčne bonbone, …

  • Odgovori lip 18. 4. 2012 at 19:56

    ja, čunga lunge pa bazooke. pa tisti čigumiji, ki so imeli v sredini fuuuul kislo tekočino in ti je cel obraz skup potegnil :D. pa ko si šparal pol leta tiste tolarje, da si kupil kaseto in končno lahko poslušal tist komad, ki ti je tako všeč. ne pa zdej… instant download. mogoče smo res zgledal rahlo zaostali… sam jebemti je blo lušno 🙂 .

  • Odgovori chef 18. 4. 2012 at 21:12

    Luštno je bilo samo zato, ker nismo imeli težav odraslih. V resnici je bilo bedno.

  • Odgovori Manca 18. 4. 2012 at 22:44

    Ej, ravno par dni nazaj sem jih tudi jaz kupila na pošti 😉 Se mi je prav fino zdelo, da jih sploh prodajajo in sem jih hitro nekaj vtaknila v žep.
    Okus res ni bog ve kaj, nostalgija je pa vseeno 🙂

  • Odgovori Daša 19. 4. 2012 at 8:38

    Všečno.
    Pozabili ste le na Babalu in “Cigaretke”.

  • Odgovori Bambi 19. 4. 2012 at 9:51

    Kaj pa Gringo? Limona in borovnica. Prašek za razredčit, ki smo ga lizali z roke…kot da bi zdej jedli Cedevito ali Isostar prašek z žlico…:)

  • Odgovori Mrak 19. 4. 2012 at 13:04

    Nostalgija je mešanica selektivnega spomina in racionalizacije.

    Statistično gledano živimo mnogo daljše, kvalitetnejše in bolj udobno življenje.

    Komur je bilo pa v prejšnjih časih bolje,p a je bodisi bil del represivnega sistema ali pa je preprosto nesposoben.

    Mojih pet centov o “zlatih časih”…

  • Odgovori smoger 19. 4. 2012 at 14:17

    Luštno je bilo, ker nismo imeli računalnikov in interneta. In smo prosti čas preživljali zunaj s krvavimi koleni…
    Domišljijo smo lahko razvlekli kot čunga lungo.

    Danes pa…

  • Odgovori Robson 19. 4. 2012 at 14:28

    pa Softy manjka in As med asi

  • Odgovori chef 19. 4. 2012 at 20:50

    Strinjam se z Mrakom. Nostalgija je pravzaprav žalostno stanje, izhajajoče iz trenutnega nezadovoljstva s situacijo in hkratne izgube spomina.

    Meni sicer ni nič manjkalo, nikoli pa se ne bi vrnil v otroštvo. Morda bi kakšno stvar med 17. in 21. letom naredil tudi drugače, a le pod pogojem, da bi pristal v poklicu, ki ga opravljam zdaj. Kar bi bilo praktično nemogoče, seveda.

    Jaz se še spomnim, koliko je imela moja stara mama za povedat čez jebeni walkman. Načeloma bi moral biti jaz trenutno popolnoma gluh. Po drugi strani imam jaz zdaj ogromno za povedat čez mularijo, ki po mestu predvaja (obupno!) muziko preko telefonovega zvočnika.

    In kljub temu, da je vsaka generacija bolj debilna od prejšnje, še nismo propadli – je pa res, da smo blizu.

  • Odgovori Mojca 19. 4. 2012 at 21:49

    O prihodnjih generacijah sta imela marsikaj povedati že Sokrat in Hesiod. Uporabljala sta več ali manj iste besede, kot jih sedaj.

  • Odgovori Simona Rebolj 20. 4. 2012 at 0:48

    @smoger

    “Luštno je bilo, ker nismo imeli računalnikov in interneta. In smo prosti čas preživljali zunaj s krvavimi koleni… Domišljijo smo lahko razvlekli kot čunga lungo.”

    Pajade!!! To so ti klišeji, ki se danes prodajajo v akciji, češ, oh, kako so bili otroci, ki so si razbijali kolena po dvoriščih, ustvarjalno! Ustvarjalni my ass. Večina je bila pač predvidljivo totalno zabitih in podrhaljenih. Po dvoriščih so si pač histerično razbijali kolena in v tem ni nič posebej ustvarjalnega. V bistvu danes otroci mnogo več ustvarjalnega doživijo ob kakšni računalniški igrici, ki zahteva nekaj razmisleka o naslednji potezi, če že. Po dvoriščih so le preredki otroci počeli kaj ustvarjalnega. Zgradili kakšen grad v peskovniku, kaj narisali s kredo na pločnik … ni nevemkaj, a ne. V glavnem so bili pa opice, ki so se grupirale v skupine, našle na piko kakšnega autsajderja, da so ga zafkavali in podobne kretenarije. Ogromno izmed stalnih obiskovalcev dvorišča pa so seveda postali navadni kriminalci … tisti z ulice pač. Tako da … romantiziranje povsem odveč.

    Da ne bo pomote … ne trdim, da je z vegetiranjem otrok pred računalniki vse le dobro in super. Tudi igric osebno na primer ne igram in me nikoli niso zanimale (priznam le to, da so nekatere lahko res zanimive, kolikor sem se spoznala z nekaterimi po priporočilu, toliko, da sem razumela, za kaj gre). Trdim le, da je daleč od tega, da bi bilo vse samo slabo in da je daleč od tega, da so bili v času našega otroštva vsi otroci tako zlati, pametni in ustvarjalni, ker so se pojali po dvorišču. Večina je bila navadna neustvarjalna drhal, ki je tudi odrasla v drhal. Le redki so bili tudi ustvarjalni, pametni in tankočutni, a ti niso kar naprej postopali po dvorišču, ampak ponavadi počeli še kaj drugega, vsaj v kakšnem krožku ali kaj podobnega. Uličarji so bili pa ponavadi slej ko prej precej zavoženi, če že niso bili kar kriminalci. Toliko o romantiki.

  • Odgovori audrey 20. 4. 2012 at 9:55

    o čunga lungaaa! chef jaz sem stara 23, pa se jih spomnim! Poleti sem jih ponovno odkrila na Krku v enem lokalnem marketu v Čižičih. Res hitro izgubijo okus, ampak vem, da sem bila kot majhna čisto nora nanje, v Emoni sem vedno enega fliknila v voziček 😀
    se kdo spomni pisane verige riževih čokoladnih kock, ki so imele slikice punčk gor (mulatke, blondinke, s čopki…)? Vedno so visele ob blagajni.

  • Odgovori Sammy 20. 4. 2012 at 15:02

    @ Simona: “… V glavnem so bili pa opice, ki so se grupirale v skupine, našle na piko kakšnega autsajderja, da so ga zafkavali in podobne kretenarije…”

    Da nisi slučajno ti bila ta “autsajder” in ti zato takšen negativen odklon? 🙂

  • Odgovori chef 20. 4. 2012 at 15:13

    To še ne bi pomenilo, da nima prav.

  • Odgovori smoger 20. 4. 2012 at 16:25

    Jebiga Simona, svet ni popoln, smoger je romantik.

  • Odgovori Kat. 21. 4. 2012 at 11:39

    sama imam 20 let, pa se vseeno spomnim Cunga Lunge! Pa tudi na pošti sem jo že večkrat videla, ampak mi je tako oderuško dati 10 centov za čigumi, ki si ga včasih dobil za 5 tolarjev oz. še manj :S
    Lušti pa seveda vseeno so.. 🙂

  • Odgovori seamus 21. 4. 2012 at 14:28

    Računalniške igrice pa res ni nujno, da so slabe. Jaz krivim ravno računalniške igrice za moj prefekcionizem in sistematizacijo. Koliko ur sem premleval strategijo in naslednje poteze in to za večje število enot hkrati. In podobne zadeve sedaj počnem na šihtu (način, ne kaj počnem 😉 ), samo da včasih si ob napaki šel nazaj na zadnjo shranjeno verzijo, sedaj pa to ni tako enostavno.

    http://sl.wikipedia.org/wiki/Command%26Conquer
    http://en.wikipedia.org/wiki/Civilization%28videogame%29

  • Odgovori Simona Rebolj 21. 4. 2012 at 16:16

    @Sammy:

    Sem tudi bila žrtev t. i. bulinga, dvakrat, ampak v obdobju osnovne šole. Vendar ne tako hudo in tako dolgo, kot sem lahko opazila, da so bili nekateri drugi. V spominu imam celo prizore, ko nekdo ni bil le kronična žrtev bulinga od sovrstnikov, ampak celo s strani učiteljice na primer. Jaz sem bila enkrat krajše obdobje tarča ene skupine malih razvajenih primitivnih pičkic na šolskem dvorišču (ker temu težko sploh rečeš otroci), enkrat neke tolpe na nekem dvorišču naselja, kar itak ni bil redek in neverjeten pojav po naseljih, pri učiteljih sem bila zapisana kot biser odličnjakinje in zgleda vzornega vedenja do konca osmega razreda, ko sem ga bojda preveč posrala s fanti, ki so bili zapisani slabo in potem sem bila nekaj mesecev do konca šolanja sistematična žrtev bulinga ravnateljice in razredničarke – kot izdajalka “kastnega” prepada med odpisanimi in obetavnimi. To ogabnost delovanja bom nekoč še opisala, ker je zelo poučno. Na moji strani je bilo nekaj drugih učiteljic in socialna delavka, a so se politikantsko povzepetniške ravnateljice precej bali. Nikoli ne bom pozabila masakriranja s strani ravnateljice in kako me je medtem pod mizo socialna delavka držala za roko, češ, ne se preveč sekirat. Si pa ni upala zarohnet, ampak je verbalno bolj tako milo diplomatsko skušala orazumit “zver”. Ni ji uspelo.

    V srednji šoli sem se pa kar sama dala v aut in se družila z zelo različnimi plemeni po Ljubljani. V tem obdobju sem bila pa žrtev samo z vidika plemenskih fajtov in nekaj posamičnih primitivizmov s strani kretenoidnih deklet in fantov zaradi pecanja, parjenja in poskusov varanja. No, enkrat tudi od nekega kretena posamično malo bolj nevarno, ki mu je potem zagrozil nek divjak na moji strani, pa je bil mir. Nisem bila popolnoma zadovoljna, ker ga ni polomil, ampak okej, od tistih, s katerimi sem se družila, nikoli nisem pričakovala, da bodo popolni nasilni primitivni kreteni, kar mi ni šlo vedno v prid … bolj sem bila tolerantna do hib, ki so bile škodljive bolj posamezniku samemu kot drugim. Od učiteljev na srednji šoli sem bila pa, razen nekaj izjem, itak taka tarča zafrkavanja in diskreditacij, da je to postalo pravzaprav stanje normale in so bili izjeme normalni in spoosobni pedagogi v odnosu do mojega nemirnega karakterja.

    Sem goreča nasprotnica moralnemu zločinu, ki se je v naših časih precej prodajal v odnosu do otrok: “naj se sami med samo zmenijo”. To naj bi kao otroka naučilo, da se postavi zase in podobne nebuloze. V resnici je šlo za potuho navadni drhali, ki potem tudi odraste v drhal in temu primerno lomasti po državi – na podrčju dela na primer. Šlo je predvsem za potuho nesposobnim in pokvarjenim odraslim – predvsem pedagogom, saj so se še sami obnašali prevečkrat kot najbolj nevzgojen in podrhaljen froc, ki se med samo ne zna zmenit nič in ima tudi resne težave z umevanjem morale.

    @smoger:

    Razumem … ampak, kot vidiš, obstajajo romantiki tudi med čepečimi za računalniki … kar preberi seamusa … hehe …

  • Odgovori strojnik 21. 4. 2012 at 17:02

    A se Bazooka tudi še dobi…

  • Odgovori smoger 21. 4. 2012 at 18:39

    Na ovitku Čunga Lunge, ki si sem ga pred nekaj trenutki raztrgal je pisalo Made in Macedonia. :O

  • Odgovori chef 21. 4. 2012 at 20:47

    Trditev, da računalnik poneumlja otroke, je tako debilna, da je z oponiranjem škoda izgubljat čas.

    Pred leti so enako za TV trdile stare mamce, zdaj se pa čez računalnike pritožujejo, kaj vem, 40-letniki. Človeka, ki se z veseljem spominja čunga lunge, jaz ne morem jemat resno.

  • Odgovori smoger 21. 4. 2012 at 22:27

    Prek računalnika ne moreš vonjati smole, piti dežja v največji toči, krvaveti od pasjega ugriza, imeti opeklino od motorja, umazane roke od olja od motorja, osmojene prste od petard, ožgane noge od kopriv,…

  • Odgovori David 21. 4. 2012 at 22:44

    Računalnik je dejansko škodljiv otrokom v primeru, če ni nadzora nad količino preživetega časa za računalnikom in vsebinami, do katerih dostopa otrok. Poleg tega lahko škodi otrokovemu intelektu, predvsem pri dolgotrajnem buljenju v ekran, kar se ponavadi dogaja ob igranju igric.

    V zdravi meri je pa definitivno zelo pozitivno.

  • Odgovori Simona Rebolj 21. 4. 2012 at 22:59

    @chef:

    Točno tako. Podpišem. S televizijo je bilo enako in je še, samo da je enako trapanje preglasilo na račun računalnikov. No, saj še od izuma tv-ja nazaj je imela podobno slavo tudi knjiga, predvsem v sila ustvarjalnem vaškem naravnem okolju, kjer je nekaj koristnega počet pomenilo samo razbijanje kolen, plezanje po drevesu in nabiranje žuljev.

    v bistvu tv in računalnik poneumljata toliko, kolikor ju uporablja neumnež, ki konzumira in uporablja samo poneumljajočo ponudbo. Pameten pa bo oboje uporabljal tudi za širjenje obzorja in pametno izbiral.

  • Odgovori blitz 22. 4. 2012 at 12:08

    ups, pa sem res star, ker ne poznam Čunga Lunge. No, predvsem pa nikoli nisem žvečil. Motilo me je, da je okus izginil po desetih sekundah, raztegovanja čeljusti pa nikoli nisem čutil kot nečesa prijetnega. Sem pa že raje gobezdal.

    Simona, odlično. Točno na to, o čemer pišeš, se velikokrat spomnim, ko govorijo o tem, kako je bilo v socializmu kao varno, zdaj pa je nevarno. V Mariboru je bilo v osemdesetih po mraku hudičevo nevarno hoditi skozi parke, neredko so jo skupili mnogi nič hudega sluteči, tudi z nožem. Magdalneska banda je bila najzloglasnejša, podobne pa so bile skoraj v vsakem predelu mesta. Prodajanje opek mimoidočim, izsiljevanje za denar, kasneje celo posilstva in umori. Vse je bilo do pikice podobno kot v filmih iz ameriških slumov, le v manjšem obsegu.

    Res pa je, da smo kot otroci bili bolj svobodni, nihče se ni toliko sekiral za našo varnost, nismo imeli kolesarskih čelad, … Res nas je vse to do določene mere utrdilo in nas naredilo bolj preživetja sposobne, res pa je tudi, da jo je marsikdo skupil, veliko več je bilo nesreč, tudi smrtnih. In navsezadnje – prav tisti s krvavimi koleni iz sedemdesetih in osemdesetih imamo danes največji vpliv na to, v kakšni družbi živimo. Ni, da bi se lahko ravno pohvalili, ali ne? Tako, da imaš najbrž celo prav.

  • Odgovori Simona Rebolj 23. 4. 2012 at 14:32

    @David:

    Valjda, vse je škodljivo v pretirani obliki … tudi pretirano pohajkovanje po dvoriščih je bilo škodljivo neštetim otrokom … hehe …

    Igrice lahko škodijo intelektu ali pa pomagajo k izboljšanju, kar se tiče logike in hitrega sklepanja. Če se igra inteligentne igrice seveda in če ni to edino urjenje intelekta v otrokovem življenju. Če počne samo to, je vse skupaj prispevek k fahidiotskemu robotu v prihodnosti. Ni pa samo slabo. Predvsem opažam, da imajo z logičnim sklepanjem in povezavami ljudje precejšnje težave … hehe …

    Naša generacija je imela pač na voljo razne druge igre za prijetnejše piljenje te plati centrov možganov. Tarok, šah, biljard itd.

    @blitz:

    Se strinjam. In ja, ni da bi se ravno pohvalili. Ne vem sicer, katera generacija natančneje si ti, jaz sem točno tista o kateri večkrat jamra Pezdir na primer. Tista generacija medprostora in medčasa, ko smo si zakoličevali usodo na prehodu iz socializma v kapitalizem, iz Juge v sistem in klimo samostojne države, pri čemer nismo imeli še nobene pravice soodločanja. V Jugi sem zaključila OŠ in prešla v srednjo šolo v samostojno državo. Preden smo se aklimatizirali in približno dojeli, kaj se sploh dogaja, smo bili že pred betonskim zidom prejšnjih generacij, ki so izrabili profiterski čas medprostora, in s tem oviranju pri karieri, stabiliziranju življenja. Ko smo bili že relativno stari, smo še živeli kot najstniki. Ne da bi večena sploh vedela, zakaj je tako, kaj se dogaja, da je tako težko itd. V bistvu še čakam, kaj bo ta generacija, ki smo danes 30 plus, prinesla. Mogoče pa še revolucijo zakuhamo na koncu koncev, kot prebujeni in razbesnjeni iz predolge nočne more (to sicer, da ne bo pomote, ni moje hrepenenje in želja).

  • Odgovori Zmago1 12. 9. 2016 at 9:17

    Čunga Lunga nikoli ni bila zakon čigumi to bi že lah vedel CHEF, očitno nisi tako star kot si misliš da si ha. BAZOOKA ali BUBLLE GUM sta bila recimo,…Zakon je bil tudi recimo prašek GRINGO (kao predhodnik cedevite pakiran v malih vrečkah) s to razliko da smo si ga raztapljali direkt v ustih

  • Odgovori Matej Zalar 12. 9. 2016 at 18:21

    Saj nisem napisal, da je bila čungalunga zakon. To smo pač imeli in smo žvečili.

  • Komentiraj