Dan po burji … še vedno piha

Valamar Diamant Hotel je bil nabit do zadnje sobe, v Valamar Rivieri je bila pa ena še prosta. Ena soba za tri preznojene moške. A ni bilo prehudo: v kopalnici sta bila prha in banja, stranišče pa je bilo ločeno, tako da smo se lahko vsi trije zaposlili, ne da bi izpadlo preveč nerodno. Do druge noči sva si s fotografom zrihtala tudi dodatno odejo, tako da sem imel skoraj občutek, da imam svojo sobo.

Med profesionalkami

Prvi dan smo se v Diamantu ekscesno nažrli, zato smo drugi večer raje ostali v domačem hotelu, kjer se poje toliko, kot se dobi na krožniku. K sreči povsem dovolj tudi za lačna kolesarjeva usta. Bučna juha je bila za šest zvezdic od petih, rižota z lignji za pet, panakota pa je lepo osvežila prebavni trakt. Žal sta bila cimra preveč uničena za popivanje v mrtvem mestu, tako da smo šli spat s kurami.

To je bilo po svoje pametno. Zbudil sem se svež, kot da prejšnji dan ne bi kapitalno nadrajsal. Najprej smo trdo garali, Tit je v Poreču posnel nekaj fotografij, na katerih sem videti bolje, kot v resnici.

Poreč

Foto: Tit Košir

Prvo rekreativno odpravo sem zato zamudil, obetala se je še druga amaterska, a bolj ponesreči kakor načrtovano, sem se infiltriral med profesionalke, ki jih je spremljalo nekaj entuziastov na kolesih in Gorazd Penko v avtu. Ker so pilile formo pred prvo dirko v sezoni, ki se je zgodila prav včeraj, sem si lahko obetal trpljenje, kakršno s tako malo kilometri v nogah sploh ni priporočljivo.

Rompompom na Vižinado

Užitek se je voziti s kolesarkami in kolesarji, ki vedo, kaj počno. Grupa se pelje strnjeno in zasede manj prostora kot rekreativci v gosjem redu, tempo je enakomeren, pihanje smrklja iz nosu pa se vedno zgodi po opozorilu in dejansko vstran, ne pa po nogi soborca. Ni bilo toplo. Termometer je pred Motovunom pokazal tri stopinje Celzija. Odlične razmere za privajanje na belgijske klasike.

Skozi Višnjan in pod Motovunom v dolino Mirne je šlo zmerno, enako po dolini za avtom, jasno pa je bilo, da je noga slaba, in bo odpovedala, takoj ko bo na klancu na Vižinado naredilo rompompom.

Za avtom v dolini Mirne

Pravzaprav se je začelo dobro, ko jih je pred menoj nekaj odpadlo in sem moral poštukati dvakrat zaporedoma, je zapeklo in off they went za odbijačem Penkovega Peugeota karavan. Jaz pa na vetru, sam, ker se mi ni ljubilo prijeti niti prej odpadlih. Eugenia Bujak, morda jo je držala še katera, mi je naložila dobri dve minuti, ampak ona je bila včeraj na dirki Omloop Het Nieuwsblad trinajsta – celi prvi skupini pa je včeraj dobro minuto naložila samo Chantal Blaak, svetovna prvakinja iz leta 2017.

Po treningu za avtom … makadamkanje

V družbi sem se spustil še v Tar in v Antenal, kjer so naredile dva kroga čez špičko, ki sem jo prejšnji dan prevozil prvič. Ni se mi zdelo smiselno izgubljati časa s slabimi nogami, moral sem še do Izole, kjer me je čakal prevoz v Ljubljano.

V Novigradu prenavljajo cesto, zato sem šel naokoli, a zgrešil, in obali sledil do Marede, deloma po makadamu, ki me je spremljal do Dajle. Z aluminijastimi in prvimi karbonskimi kolesi je bil makadam eno samo trpljenje, sploh na 23-milimetrskih plaščih, s sodobnimi specialkami pa je makadamkanje čisto korektna izkušnja. Tudi na 25-milimetrskih pnevmatikah.

Mareda

Do meje sem šel pod Brtoniglo in Bujami, potem pa ob Dragonji na Šmarje, kjer sem ravno ujel Veliko nagrado Slovenske Istre.

VN Slovenske Istre

Dobro sem izračunal. Po spustu v Koper in paradi ob obali sem prišel v Izolo ravno prav za zaključne kroge dirke. Glede na pomanjkljive informacije o dirki me je vzdušje prijetno presenetilo, navijačev je bilo več kot sem pričakoval, in v dobro turizma in tekmovalne scene je upati, da bodo program res razširili. Ne le v Istri in ne le februarja. Ob uspehih slovenskih kolesarjev je širša javnost po moje spet zrela za še kaj več kot samo dirko Po Sloveniji in še tiste tri, štiri resne dirke, ki jih organizirajo poleg državnega prvenstva.

Trasa: Poreč–VišnjanKarojba–Karojba–Motovun–dolina MirneVižinadaTarAntenalNovigradMaredaDajlaBrtonigla–Buje–Dragonja–Šmarje–Koper–Izola
Razdalja: 112 km
Višinska razlika: 1400 m
Čas vožnje: 4 ure in 2 minuti
Skupni čas: 4 ure in 26 minut
Povprečna hitrost: 27,8 km/h
Maksimalna hitrost: 72 km/h
STRAVA

graf zemljevid

Prejšnja objava Naslednja objava

2 komentarja

  • Odgovori Jani 4. 3. 2019 at 13:38

    B. Hinault sploh ni treniral klanca, ker je imel v Bretaniji toliko vetra.. (:

  • Odgovori Boki 4. 3. 2019 at 14:17

    Ja, saj v bistvu ga res ni treba. Na koncu je nekako vseeno, katera sila te upocasnjuje, razlika je samo v tem, da v klanec ne bos balance drzal spodaj. Lahko pa tudi iz lastnih izkusenj povem, da te veter se kako utrdi in natrenira. In pa….v veter lahko klatis tudi 20+ km, takih klancev pa v Evropi nimas ravno veliko.

  • Komentiraj