Dan v Frankfurtu

Verjetno smo že vsi bili kdaj v Frankfurtu, ampak večinoma le na letališču, avtocesti, na sejmišču ali morda celo na železniški postaji. Tokrat sem imel med letališčem in železniško postajo celo popoldne in večer časa. Tako sem lahko razčistil, da Frankfurt ob Majni ni zateglo finančno središče, ampak je sproščeno finančno središče. Nekaj dni kasneje so protestniki pred Evropsko centralno banko začeli razgrajati, čeprav so jim bankirji dovolili uporabljati sanitarije in tuše. Se pa strinjam, da je bizarno, da Evropska centralna banka v teh časih gradi megastolpnico, kot da je bančni sektor najuspešnejša panoga v evropskem gospodarstvu in kot da Evropska centralna banka vsaj niti malo ni odgovorna za slaba posojila. Je pa res, da zaradi takih eskapad gre v Nemčiji dobro vsaj gradbenikom.

Fleming’s Deluxe Hotelu Frankfurt City v čast štejem predvsem zajtrkovalnico z razgledom na Eschenheimer Turm, 47 metrov visoki stolp, nekdanja mestna vrata iz 15. stoletja. Med drugo svetovno vojno so Američani mesto porušili praktično do tal, cela sta ostala samo katedrala in Eschenheimer Turm, ki je zdaj praktično osamljen relikt preteklosti med povojnimi zgradbami. Čas do večera sem ga izkoristil za vožnjo z Velotaxijem.

Zabavno, kilometer stane 3 evre, nisem pa dobil občutka, da bi z njim kaj prihranil na času, čeprav voznik skače čez pločnike in se rine med parkiranimi avtomobili.

Odložil me je pri katedrali.

V njej so kronali vladarje, kar mi povedo za skoraj vsako nemško katedralo. Res je sicer, da političnega sistema Svetega rimskega cesarstva nikoli nisem prav dobro razumel, ampak je jasno, da so imeli samo enega cesarja naenkrat.

Od katedrale sem šel peš, vmes me je pral dež. Trg Römerberg … Te fasade so menda dokončno obnovili šele pred nekaj leti.

Trg je dobil ime po tem kompleksu:

Pravzaprav je to mestna hiša, ki je na drugi strani videti tako:

Nasproti stoji protestantska cerkev Paulskirche. Ker so v letih 1848 in 1849 v njej spisali prvo nemško ustavo, so jo poimenovali Paulskirchenparlament. Demokracija združene Nemčije se še začela ni, ko so jih leta 1849 že potolkli Prusi. Zdaj je v cerkvi muzej. Fotke nimam, ker je bilo res obupno vreme, ki je trajalo, dokler nisem v trgovini na ulici Zeil kupil marele. S karbonskim ročajem! Dnevnice je treba nekako porabiti in če te ne zanimajo namiguše, kupuješ hardware. Potem je takoj nehalo deževati.

V Hauptwache je bil zvorno je zapor, potem policijska postaja, še kasneje kavarna, zdaj pa je gostilna.

V Frankfurtu imajo novo opero, ki je name naredila slab vtis, ampak očitno je nekaterim všeč. Jaz imam raje stare različice.

Zahod nad Majno …

Futer pri Wagnerju ni bil bohvekaj1 Prava nemška beznica, glasna, prostora je premalo, slabo se sedi, natakarji so odrezavi, ker se jim kar naprej mudi, hrana je povprečna, rekel bi celo, da rahlo brez okusa, ni pa zanič. Ponosni so predvsem na Apfelwein, ki se ne more meriti z moštom. Ženske so imele celo težavo spiti cel kozarec, kremžil se je tudi Američan, smo pa zato več spili s Poljakom in Čehom. Jedli smo vse sorte, za ribo bi celo rekel, da je bil smuč.

Tako pa je v Frankfurtu v četrtek zjutraj.

Voznica avtobusa je tehtala približno sto kilogramov, tako da je kufre v prtljažnik zmetala kar, med vožnjo pa s streho udarila v podvoz ob vhodu in še enkrat ob izhodu. Sedel sem spredaj zgoraj. Na železniški postaji smo mislili, da bo kovčke tudi sama razložila, a ko smo tam postavali kot lipovi bogovi, nas je nahrulila, kakšni moški da smo. Obup. Železniška postaja je zrihtana, menda med največjimi v Evropi, a Leipziška je vseeno očitno večja.

Ampak bo že držalo, da ni lepa nobena postaja, kjer vlak zamuja. Eno uro.

  1. Ko kliknete link, obvezno zvočnike naglas! []
Prejšnja objava Naslednja objava

1 komentar

  • Odgovori darja 26. 7. 2012 at 9:28

    Bolj verjetno je, da nas veliko še nikoli ni bilo v Frankfurtu.
    In nikoli ga ne bi spoznali tako, kot nam ga ti predstaviš.

    Ko si končno kupil marelo, je nehalo deževati, haha. Murphy nikoli ne zataji!

  • Komentiraj