Dan žena: Ostanite ženske. Radi vas imamo.

Ob boju za tako imenovano enakost spolov me seveda ne moti boj za pravice žensk, ampak način, kako se to bitko bojuje v zadnjih desetih letih. Po eni strani fundamentalistke relativizirajo realne, očitne in tudi funkcionalne razlike med spoloma na zgolj družbeno determinirane lastnosti. Po drugi strani se družba zateka v politično korektnost, zato da slučajno ne bi bilo kakšno društvo užaljeno, denimo zaradi nerodne izjave, nedolžnega oglasa, stereotipne šale ali robatega primitivizma, ki bi se mu najbolje uprli, če mu ne bi posvečali pozornosti. Dan žena je samo eden od izrazov politične korektnosti.

Simbolika brez koristi

Na dan žena se torej smehljamo ženskam in jih s cvetjem tolažimo, da bo enkrat vendarle bolje. Ta simbolika seveda koristi samo cvetličarjem. Če naj družba skrbi za enake možnosti žensk, je treba vzpostaviti pogoje, ki to sploh omogočajo. Morda bi morali za začetek politično nekorektno ugotoviti, da je v tem družbenem sistemu zaposliti žensko precej bolj tvegano, kot zaposliti moškega. To je sicer grozno, a to je tudi dejstvo.

Recimo, da dober delodajalec dve leti vlaga v visoko kvalificirano mlado žensko, ki opravlja zahtevno delo in za to celo prejema odlično plačilo. Dveh takih zaposlenih si delodajalec ne more privoščiti, sicer ne bo konkurenčen. Potem ta dragocena zaposlena zanosi in izgine za leto, dve, morda celo tri, če ima zelo rada otroke. Vmes se sicer za par mesecev vrne v službo, a je to slaba tolažba, če mora delodajalec čez pol leta iskati … koga? Študentko? Visoko kvalificirano osebo, ki obvlada zahteven posel in je pripravljena podpisati pogodbo za določen čas?

Še enkrat. To je grozno, a to je tudi dejstvo.

Večja enakost z omejevanjem pravic?

Rešitev tega izziva zato niso birokratske določbe, kot na primer kaj sme in česa ne sme delodajalec vprašati ženske na razgovoru za službo in v katerih primerih je ne sme odpustiti. Delodajalec se lahko kratkomalo odloči, da mu je malo mar za neobstoječe kvote – ki seveda tudi niso rešitev tega izziva – in zaposluje izključno moške

Učinkovite rešitve so zapletene. Verjetno državo stanejo več. Ali pa ženskam zmanjšujejo pravice oziroma udobje. Ponekod v razvitem svetu, ki mu želimo konkurirati, so porodniški dopusti tako kratki, da se mi zdi to nehumano do otrok – a menda kljub temu vsi preživijo. Če želimo postati nova Švica, lahko torej razmislimo o takšne vrste enakosti med spoloma, kot je 14-tedenski porodniški dopust. ((In marsikje drugje ni dosti bolje.)) Pri čemer v Švici ((Navsezadnje Švicarke do leta 1968 niso imele volilne pravice.)) očetovski dopust sploh ne obstaja. Da se razumemo: švicarski sistem se mi zdi slab. Norveški se mi zdi boljši, a je tudi res, da Norvežani sedijo na nafti, medtem ko Slovenija nima več niti tiste, nekoč opevane državne železnine, obenem pa ne zna delati dobro in brez vtikanja politike niti z lesom.

Na dan žena vam želim, da ne postanete onegá

Najbolj bi mi bil všeč sistem, ki bi promoviralne samo, ampak tudiše kaj drugega kot samo enake možnosti v tem smislu, da morajo ženske – ali moški! – nujno hoditi v službo, sicer postanejo tarče privzdignjenih obrvi. Marsikatera ženska si morda želi, da bi jo spoštovali kot žensko in ne kot onegá, ki mora biti karierno enako uspešen, kot pri vzgoji otrok. Ampak če ženska doma gospodinji, jo bo družba vsaj pomilovala, če že ne zaničevala. Kaj šele, če bi se za gospodinjenje po logiki enakih možnosti odločil moški! Tudi to je po svoje diskriminacija.

Seveda to ne pomeni, da katerikoli ženski oporekam pravico do uspešne kariere. Zgodbe žensk, ki so se soočajo z moškim šovinizmom, sploh če je to na delovnem mestu, me redno presenečajo, obenem pa nekoliko tolažijo, da sem vendarle še kar soliden možakar. Vsekakor pa rešitve za te izzive niso tako preproste, kot nas skušajo prepričati levičarski populisti. Še posebej rešitev ni v poudarjanju neobstoječih enakosti, kot na primer ta, da smo ženske in moški v povprečju enako sposobni za vse.

Prejšnja objava Naslednja objava

16 komentarjev

  • Odgovori Seamus 8. 3. 2018 at 22:28

    Zapisano me v vseh pogledih (brezupnost glede rešitve problema, zakompliciranost in večplastnost, ter brezvezna enodnevna gesta) spominja na dan Zemlje in ugasnimo luči. Mogoče je razlika edino v tem, da nihče ne zasluži s tem dnevom (ker prihranek je minoren), verjetno zato, ker še nima dolge zgodovine in se nihče še ni spomnil prodajati svečk v ličnih keramičnih lončkih, ročno poslikanimi z EKO motivi, ki bi jih kurili, namesto da imamo prižgane luči (copyright) 😈

  • Odgovori Matej Zalar 8. 3. 2018 at 22:53

    Saj ne vem … a se še vedno zganja ta cirkus z ugašanjem luči?

    Jaz sem sicer letos ženski kupil vrtnico, a je danes že od sedmih zjutraj nisem videl. Pustim ji to svobodo, da zvečer popiva, potem je pa tako.

  • Odgovori Simon 9. 3. 2018 at 9:23

    Aja pa še to, ni potreben “Dan žena” zato, da se jo lahko razvaja in kupuje rože.

    Ta prav ‘dec’ jo bo ne glede kateri dan/praznik je razvajal.

    • Odgovori Seamus 9. 3. 2018 at 18:12

      Zanimiva ideja, edino ene par tehničnih pomankljivosti ima 😉

  • Odgovori Matej Zalar 10. 3. 2018 at 13:05

    Ideja se mi zdi, ne le zanimiva, ampak odlična! Tehnične pomanjkljivosti ima zato, ker je ujeta v sistem, kakršen pač je. Če bi denimo zakonodaja obvezovala, da mora oče prevzeti polovico porodniškega dopusta (pri čemer bi seveda obstajalo cel kup izjem v eno ali drugo smer), bi to vsekakor izenačilo zaposlitvene možnosti moških in žensk. V tem primeru bi delodajalec tudi moške spraševal ali načrtujejo družino. Seveda se ne slepim, da ne bi potem prihajalo do celega kup izjem: da bi v nekaterih primerih ženske ostale doma samo tri mesece, v nekaterih primerih pa tudi celo leto … ampak, saj je vseeno. Naj se potem odločita! Bistveno pri tem sistemu je, da delodajalec nikoli ne more vedeti ali je s tega vidika ugodneje zaposliti moškega ali žensko.

    Da o drugih pozitivnih vidikih (za otroka, mamo, očeta, družino …) takšne ureditve sploh ne govorim, omenila jih je že Momčilovićeva. Se pa ne slepim, da je kdorkoli: feministke, moški, rojeni v 20. stoletju, ženske, rojene v 20. stoletju, še najmanj pa država, na tako spremembo dejansko pripravljen.

    Vredno bi bilo razmišljati še o enem koraku več. Zakaj pa ne bi en član družine ostal doma? Ne nujno ženska, seveda. Sam že nekaj časa razmišljam, da mi verjetno sploh ne bi bilo pretirano dolgčas, če bi se prekvalificiral v gospodinjo in delal mogoče kreativno samo še dve uri dnevno, toliko, da ne bi znorel. Trdim, da je družinsko življenje bistveno bolj idilično, če dela samo eden, drugi pa poskrbi za vse ostalo. Da je torej to bolj pomembno kot boljše finančno stanje. Pri tem mi je absolutno vseeno ali ostane doma mož ali žena – praviloma pa seveda tisti, ki zasluži manj. Ko v to enačbo dodamo še abotno slovensko davčno zakonodajo, se pod črto, konec leta, morda to tudi bolj splača – sploh, če otrok ne bi dali v vrtec, kar pa se mi sicer ne zdi pametno. Če nekdo prinese domov jurja na mesec, potem pa polovico tega zneska zapravijo za snažilko, čistilnice, prehrano otrok v šoli, drugi avto in gorivo za pot v službo, morda na koncu komaj še pride na pozitivno ničlo. Tu lahko spet ponovim prejšnji odstavek.

    O tem, da bi se prekvalificiral v gospodinjo, sem se sicer že pogovarjal tudi s prijatelji in znanci (ter celo z očetom). Zanimivo je, da se ta zamisel vsem zdi imenitna, tudi Lisici, ki pa je sicer prepričana, da bi znorel od dolgčasa. Jaz o tem nisem tako prepričan. Navsezadnje bi lahko začel pisati kak osladen blog z naslovom “Superočka” ali kaj podobno debilnega, v katerem bi pihal na dušo ženskam in navsezadnje še zaslužil.

  • Odgovori jazsembog 10. 3. 2018 at 20:15

    Osebno mislim, da je porodniška ena sama velika izguba resursov. Vzeti si leto dni na off in poležavati doma z dojenčki – enostavno ne vidim smisla. Mesec, in dva sta ok, da se navadiš na otroka, da si mama opomore od poroda. Všeč mi je azijski način, kjer si mama vzame mesec dni razvajanja v po porodni ustanovi, kjer jo lepo uvedejo v materinstvo. Nato pa v glavnem za otroke skrbijo stari starši, medtem pa starša delata kariero, oče ponavadi bolj resno, mogoče v kerem večjem mestu, ali z več potovanji, mati pa vzame lažje službo,bližje domu. Zdi se mi optimalna uporaba resursov. Seveda so azijci veliki kapitalisti, in v marsičem pretiravajo, toda vseeno boljše to, kot ne meti za burek. Potrebna je specializacija, enostavno ne moreš biti uspešen na vseh področij hkrati. Biti ljubeč mož, ki nonstop boža ženo, ljubeč oče, ki gre vsaki dan na sprehod z otroki in v prostem času še direktor. Dajmo se zresnit, v ameriki, in aziji moški delajo cele dneve, pri nas pa bi furali celotne porodniške.

    Mislim, ni škoda vzeti celo leto naenkrat. Kaj pa če bi si namesto porodniške privoščili celo osnovno šolo otroka dodatni mesec dopusta? Ko otroci lahko hodijo in imajo nekaj koristi od družbe staršev?

    Kaj se tiče profesionalnega gospodinjstva, v to ne verjamem. Sem prepričanja, da se mora človek predvsem družiti s svojimi vrstniki. Doma biti z otrokom in ga nositi po ramenih, ne vem. Za mene je to recept za depresijo. Mogoče polovični delovni čas. Tudi otrok rabi predvsem svoje vrstnike in normalni družbeni razvoj.

  • Odgovori Matej Zalar 10. 3. 2018 at 22:03

    Saj, otroka se da v vrtec … sicer se pa strinjam, polovični delovni čas je optimalna rešitev, s katero bi se verjetno strinjal tudi marsikateri delodajalec.

  • Odgovori EMA 11. 3. 2018 at 9:29

    Matej, v Švici je veliko žensk doma ali hodijo v službo za 4 ure za isto plačo. Tako je še marsikje. Tako mislim, da je najbolje.

  • Odgovori Matej Zalar 11. 3. 2018 at 10:19

    Vem, ampak pri nas smo tako zelo enakopravni in enaki in nasploh najboljši, da se še vedno pritožujemo, da stvari niso optimalne.

  • Odgovori Ema 11. 3. 2018 at 13:37

    Res je!

  • Odgovori Matej Zalar 11. 3. 2018 at 15:04

    Skratka, zdaj sem ugotovil, da bi se moral nekako zaposliti za polovičen delovni čas. Ne vem pa kako to naredi prekarec. Če bi bilo mogoče, bi to itak prijavili vsi, plačevali polovične prispevke in fletno delali cele dneve brez dopustov, kot že doslej 🙂

    In bognedaj, da bi za ta status izvedel naročnik, ker bi še malo zategnil pipo.

  • Odgovori jazsembog 11. 3. 2018 at 18:57

    Hja, težko je od doma delati samo polovični delovni čas. Ne vem, kako ti bo to ratalo. Na koncu boš delal še več kot ponavadi( večje potrebe po financah), in ljudje (sploh družina) bodo pač mislili, da si jim vedno na voljo.
    Tak se obnašajo do mene, pričakujejo da imam vedno čas, vseh ur, ki jih obdelam ponoči, pa med vikendom noben ne vidi.
    Pa jim narediš enkrat, dvakrat uslugo, potem jih pa moreš poslati v pm in dati na ignor.
    Recimor, če maš bedno službo za jurja, ti noben ne teži, ker moraš ob 8 iti na nočno. Služba je služba, rečejo. Če pa jaz za mizo ob nedeljskem kosilu v nedeljo ob 3 popoldan vstrelim, da grem delat, me pa vsi čudno gledajo, in si mislijo, da grem domov ležati.
    Tudi otroci bodo hitro odrasli in ti boš moral delati še mnogo leta po tem. Najslabše je, kar se nekomu zgodi, da pri 45tih ne ve kaj početi sam s sabo, in mora vzeti fizična dela za minimalca. Mogoče polovični delovni čas za nekaj let, toda ne predolgo.

  • Odgovori Seamus 11. 3. 2018 at 20:50

    @jazsembog – Hja, težko je od doma delati samo polni delovni čas…

  • Odgovori Matej Zalar 11. 3. 2018 at 22:23

    Čim delaš od doma, delaš cel dan. In vsak jebeni dan.

  • Odgovori jazsembog 11. 3. 2018 at 23:43

    Res je. Na koncu ima svoboda le svojo ceno

  • Komentiraj