Deset litrov vode

Po nekaj skodelicah kuhanega vina in dveh šilcih košutnika sem se konec napornega dne s psico čez Vič vračal domov, v bolj urbane predele tega mesta. Ko sva pri Bonifaciji prečkala Gradaščico, je šla ura že proti polnoči. Na mostu nisva mogla zgrešiti dolgolasega možakarja, ki je v rokah držal vrv in si dal opravka z namakanjem nečesa v naraslo rečico.

Psica se je radovedno zapodila k njemu in napeto spremljala dogajanje v reki. Možakar jo je opazil, a se ni pustil motiti, niti ko sem na njegovo levo pristopil še jaz. Namakal je desetlitrsko vedro, tako da je z vajenimi kretnjami vodo izmenično zajemal in jo izlival.

»Model, kaj počneš,« sem ga vprašal, skoraj očaran nad njegovo vztrajnostjo.

»Spiram vedro,« je odgovoril, ne da bi me pogledal.

Psica se je zazrla v njegov obraz, nagnila glavo, kot vedno, ko razmišlja, a z vso svojo pasjo pametjo ni razumela ničesar. Imela je pa občutek, da bi mu bilo treba nekako pomagati, zato je bezljala ob ograji mostu sem ter tja, ni pa toliko neumna, da bi skočila v vodo.

»Vidim, da spiraš vedro, ampak zakaj v reki?«

»To je najlažji način.«

V svoje opravilo je bil tako zatopljen, da me še vedno ni niti pogledal. V tem času je vodo izmenjal že vsaj desetkrat.

»Razumem, ampak kaj ti bo vedro čiste vode?«

»Tam čez imam lokal in to je najlažji način, da spucam tla.«

Zdaj sem še jaz nagnil glavo, a ga vseeno pohvalil in se poslovil.

Priznam, da malo pogrešam te čudne konce, kjer sem preživel nekaj najboljših let svojega življenja.

Prejšnja objava Naslednja objava

9 komentarjev

  • Odgovori Kren 6. 12. 2019 at 9:49

    Old school možakar 🙂

  • Odgovori filmoljub 7. 12. 2019 at 8:33

    Možakar je bil futurist in vizionar. Še malo, pa bo vsa voda zasebna last in temu primerno cenovno nedosegljiva.

  • Odgovori zmago1 7. 12. 2019 at 14:54

    Tole je kr neki, zgleda kot da nimaš želje niti več prave teme najdet niti dobrega članka napisat,…

    Drugače ti bom pa rekel tole Domančičevo trditev (google biozdravilec), sem jo pa tudi na lastni koži pretpel, in sicer: ZBOLIMO RAZADI NEURESNIČLJIVIH ŽELJA

    • Odgovori Anonimno 8. 12. 2019 at 13:14

      A tje odlegl, a lohk se ksn umotvor prcakujemo?

    • Odgovori Andrej Š 8. 12. 2019 at 20:48

      Bolj kot besedna zveza “google biozdravilec” me nasmeji samo človek, ki google biozdravilca citira v resnem pogovoru.

      • Odgovori zmago1 8. 12. 2019 at 21:07

        Kje vidiš ti resni pogovor haha?
        Google sem omenil zato da kdor ne pozna tega gospoda si ga lahko pogugla, npr. ti in tebi podobni ki ne vidijo dlje od svojega nosa,…. poznavanje Zdenka Domančiča spada pod splošno razgledanost,..pa če verjameš njegovim metodam ali ne….

  • Odgovori Lucija Dežan 8. 12. 2019 at 12:22

    Nope, v bistvu je prav fina povest (:

  • Odgovori Matej Zalar 8. 12. 2019 at 13:57

    @Zmago1: Po mojem je brezveze izgubljat čas s tem blogom, ker jaz sem šel v kurac.

  • Odgovori Jazsembog 8. 12. 2019 at 19:58

    Povest je ok, čakam na zapis o Ljubljančanih ženskega spola, pa o študentkih željnih izkušenj in novih znanj. Pa o turistkah, ki prihajajo od daleč.
    Sam sem brez zanimiv prigod iz naše prestolnice, vse kar se spomnim so neotesani južnaki (taxisti, kelnarji) in misija nemogoče – javni avtobusi. In seveda največji slovenski muzej – klinični center. Precej klavrno.

  • Komentiraj