Dežela s slabim priokusom

Ne da bi bila hrana v Deželi okusov na Eipprovi popolnoma zanič, angusov karpačo na preobilici rukole  je bil zelo okusen. Sem pa, vajen, da meso z rebrc mladega prašiča odstopi že ob strožjem pogledu, moral kosti obirati ročno in ob tem skušal pozabiti na podpovprečno omako z okusom po kečapu in delikatesno ameriško solato. Tudi hobotnica v solati ni bila kaj prida, egipčanski piščanec je imel okus predvsem po kurkumi, pašteta pa je bila kar zanimiva, čeprav se ne spomnim, da bi imela okus po tartufih. O tem, da so v gostilni, ki se hvali kot pivnica, stregli pivo v neustreznih kozarcih, ne gre izgubljati besed, ker je to na Slovenskem redna praksa. Za pivo zaračunajo štiri evre, nimajo pa za pripadajoči kozarec in se jim to sploh ne zdi problematično.

A vse to bi jedec še nekako prebavil in se tolažil, da se glede na opaženo vsaj ni pustil opetnajstiti s kakim resnejšim stejkom. Prebavil bi tudi tikanje in odrezav natakarjev ton – nekateri svojih otrok pač niso naučili človeških odnosov in nekateri te ljudi zaposlujejo celo v dejavnostih, kot je gostinstvo. Nemogoče pa je prebaviti nadiranje gosta, ker je ponegodoval zaradi vsaj dvajsetminutne ignorance.

Gre za klasično zgodbo iz okolja, kjer vsi mislijo, da je lahko natakar kdorkoli. Od slovenskih gostincev moramo tako pričakovati marsikaj, sploh, če je gostinska dejavnost bolj postranske narave, saj se sicer ukvarjajo s trgovino in gradbeništvom. Nek slikopleskar torej odpre še gostilno s pretencioznim imenom Dežela okusov in v njej zaposli ignorante, ki z gosti ne sodelujejo, ampak izvajajo igrico kdo bo koga. Bo zmagal gost ali bo zmagal natakar? Je gost lahko še bolj primitiven od natakarja, ki ne razume, da je bil zaradi svojega vedenja ob osem do deset evrov napitnine?

Kdor ni izučen za natakarja ali se mu ne ljubi streči, seveda ne razume, da je njegova naloga skrb za gosta in da mora zato sem ter preveriti situacijo v gostilni. Fant ni opazil, da sem mu štirikrat ali petkrat pomahal, niti me ni slišal, ko sem ga vljudno poklical. Raje se je z znancem zapletel v pogovor tako, da je gostilni kazal hrbet. Ko je skušala gostja z mahanjem pritegniti pozornost nekoga drugega, ki je dajal videz tam zaposlenega, je ta z druge strani gostilne kot kak umsko zaostali pajac mahal nazaj. Takim butcem ne more biti jasno, da so žaljivi, kot natakarju ni jasno, da se spodobi neznane odrasle gostje in goste vikati ter se na splošno vesti tako, da njegovo delo ne izpade, kot da ga opravlja mimogrede.

Pozornost je po vsaj petnajstih minutah vzbudil šele glasnejši klic, kar je fanta vznejevoljilo, ob sarkastični, a nikakor žaljivi pripombi gospoda iz omizja pa se je raje obrnil in ob izdajanju računa togotno gledal v tla, misleč si, da svoje delo opravlja vrhunsko, jaz pa sem se ga spravil zajebavati kar tako, ker si rad pokvarim večer. Ob plačilu sem mu skušal razložiti, da sta ga ignoranca in žaljivo vedenje stala deset evrov napitnine, a tudi tega ni razumel drugače kakor žalitev, na katero se je čutil dolžnega odgovoriti z nekakšnimi primitivizmi, njegov kolega – mahajoči pajac pa se je posmehnil, da je vendar pomahal nazaj, kar se mu je še vedno zdela blazno dobra domislica, kot da ima opravka z neko mulo, ki se hihita infantilnim domislicam butcev njegove baže.

Vse manj je dobrih gostiln. K sreči obstajajo mnogo boljše.

First: 2,5/5, Napotnik: mirno prebavljeno. Odsvetujem. In ne vem zakaj prej ne preverim. Ni mi tega treba. Ni se mi treba za konec večera po povprečni večerji prerekati z nekimi večvrednostno zakompleksanimi natakarji, ki ne poznajo osnov bontona. Sicer pa – kaj lahko pričakujemo, če ob neugodni kulinarični recenziji, ki presega domet Facebook ocenjevalcev, za prikaz nasprotnih navedb najemajo odvetnike? Mislite, da mi je na jutranji klic, ko sem se skušal pritožiti in zahtevati opravičilo, v celem dnevu kdo vrnil klic? No, morda me bo poklical odvetnik.

Prejšnja objava Naslednja objava

26 komentarjev

  • Odgovori Spela 18. 10. 2017 at 19:55

    Posten zapis. Izredno spostujem prekaljene gostince, ki te kupijo se preden kaj dobis na mizo, a med mladimi, ki delajo preko napotnic, s.p.-jev in na crno, so nekateri med njimi razvili ze prav neverjetno vescino izogibanja ocesnemu kontaktu s svojimi gosti. Tezko je v takem primeru cloveka vljudno in subtilno poklicati k mizi … Seveda pa si po drugi strani mislim, da nivo truda pade, ce te delodajalci izigravajo, kot se to stevilnim dogaja.

  • Odgovori jazsembog 18. 10. 2017 at 20:00

    Odlicen zapis, cakam na tvojo knjigo z naslovom vesele dogodivscine na slovenskem hehe. Tipicna slovenska gostilna, kjer natakarji mislijo da so bolj pomembni kot gostje. Zadnjic mi je rekel v neki kao fini kavarni, da je videl da maham, in da vidim da je guzva, tak je,ker je sam za celi prostor vene. Jst pa to bos ti s sefom rascistil, jasno, pa prinesi racun. Tudi njega je to stalo par evrov racunov. Ponavadi jih pac ignoriram. Ko me pa kdo veselo preseneti s postrezbo, pa obvezno pustim par evrov, z veseljem. Ker vem sam, kako tezko je v sloveniji biti nepovprecen.

  • Odgovori jazsembog 18. 10. 2017 at 20:02

    @ Seveda spela, sef je kriv. Osebno ne poznam taksnega zla, kot meti slovenca za sefa. Nikoli vec!

  • Odgovori Gal Kusar 18. 10. 2017 at 20:02

    Matej, kaksna je v Sloveniji praksa glede napitnin? Se obicajno dajo? Ali se dajo le, ce si izjemno zadovoljen z nadpovprecno storitvijo? V ZDA naprimer, kjer so natakarji placani od 2 do 4 $/uro, so napitnine skoraj “obvezne”. Pricakuje se, da gost doda kot napitnino med 15 in 22% od celotnega racuna. Seveda to natakarje zelo motivira, da so do gostov olikani, prijazni in usluzni. Morda malo k temu, da so napitnine “obvezne”, pripomore tudi to, da je veliko Americanov svoje prvo delo opravljalo v restavracijah in imajo zato osebno izkusno, kako pomembna je napitnina in kako so jo bili veseli.

  • Odgovori filmoljub 18. 10. 2017 at 20:14

    Ha ha, okus po kurkumi. 😆 Ki seveda ni nikakršen okus, ampak predvsem in zgolj rumena barva.

    • Odgovori Anonimno 20. 10. 2017 at 6:52

      @Filmoljub, ti še nisi imel priložnosti okusiti pravo, svežo, aromatično kurkumo, ampak le stari, razdišani, rumeni prah, kakršnega prodajajo naši trgovski velecentri?

  • Odgovori Matej Zalar 18. 10. 2017 at 21:26

    To je začaran krog. Lastniki lokalov tarnajo, da ne dobijo kadra, natakarji pa, da so lastniki blazno težki. Ampak naj bo še tako težek … prekleto, a če gleda proti meni res ne more pogledati še vame? A če je tako slabo plačan mu je res vseeno za tistih 10 evrov, ki bi jih dobil že samo, če bi bil sposoben priti k mizi, ko sem mu pomahal drugič? To mi je nerazumljivo. Je pa res, da morda nekateri dajejo napitnino kar tako, iz navade, drugi pa sploh nikoli – in potem je lahko nekemu Jovanoviću res kratko malo vseeno.

    @Gal: Poglej, kakšna je praksa glede napitnin, jaz ne vem. Verjetno sploh ne obstaja in to je po mojem tudi problem. Slišal sem že zgodbice, da lastniki lokalov napitnine zberejo v fond, ki se potem razdeli med vse. Lep primer, kajne? Osebno pri plačilu raznih kav, če je postrežba dobra, pustim par centov do okroglega, pri hrani pa, če me postrežba prepriča, pustim kakšnih 10 odstotkov.

    @Filmoljub: Vse je bilo rumeno. Saj ne vem, morda v Egiptu res dobiš prav takega piščanca, tam še nisem bil, ampak sem vesel, da tega nisem naročil.

  • Odgovori Kata Rina 18. 10. 2017 at 22:21

    Obnašanje natakarjev v lokalih je res vse bolj obupno. Od tvoji podobnih izkušenj pa do tega, da tam, kjer strežejo večinoma malice, očitno ne dojamejo, da ima večina ljudi 30 minutni odmor za malico – da boš vsaj v približno tem času dobil hrano, jo pojedel in potem še plačal, lahko samo sanjaš. Sem si že rekla, da bom začela upoštevat pravilo, po keterm bom, če v roku 10 minut od prošnje za račun tega ne bom dobila, enostavno odšla. Pa razumem, da je gužva, seveda razumem, ampak če se bo natakar prijazno opravičil in zagotovil, da se bo stranki posvetil asap, bo večina ljudi to sprejela. Tako pa največkrat dajejo občutek, da si kot gost popolnoma nezaželen.

  • Odgovori Spam 19. 10. 2017 at 2:39

    Bil tam pred parimi leti, ko mi je nekdo prodal zgodbo, da imajo dobre burgerje. Pravzaprav sem bil 3x. Prvič, zadnjič in nikoli več.

  • Odgovori FoX 19. 10. 2017 at 6:58

    Zgodba o gostilniških dobrotah in postrežbi ima dva konca – poleg slabih gostincev so dosti so krivi tudi gostje, ki pač ne zahtevajo kar naj bi jim pripadalo, niti ne opazijo kaj je slabo ali pa skomignejo z rameni češ “kaj pa čmo”. Zato pa prosperirajo obrati kjer je bolj važno od vsebina pravzaprav oblika … dizajnerski inventar in umetelna imena hrane, da je vse lepo na instagramu, da pa ješ pomije ali pa čakaš se pa ni za sekirat. Vsekakor je med gosti premalo zdrave kritičnosti. Ampak kot rečeno če je strank dovolj se da živet ne glede na zadovoljstvo :).
    Osebno mi je sploh groza hodit v neke novo odprte zadeve, kjer prvo mislijo, da so izumili povsem novo zvrst prehranjevanja in kot drugo več kot dobijo medijske podpore manj se posvečajo svojemu poslu. Očitno kvazi slava in obisk ene ali dveh “zvezd” resničnostnih šovov pomeni takšen vzgon v smeri arogance, da so itak nad gosti in že skoraj na robu snovnega 🙂 🙂 :).

  • Odgovori Matej Zalar 19. 10. 2017 at 7:06

    @Kata Rina: To, da natakar ne more postreči gosta v doglednem času, je morda lahko izgovor zanj, ne pa za lastnika lokala – ki vsako neplačilo račune seveda od plače trga natakarju. V Sputniku je v času kosila vedno nepopisna gneča, a se spomnim, da sem moral doslej malo dlje počakati samo enkrat pa še to so se opravičili. Ker je lastnik nekdo, ki zaposli dovolj natakarjev.

    @Spam: Jaz sem slišal več priporočil … tudi na FB so recimo ocejeni (pre)dobro (da bi bilo res). Seveda pa ne moremo od ljudi, ki so se v zadnjih dveh letih navdušili nad hamburgerji in pivom ter so v teh dveh letih postali strokovnjaki za kulinariko, pričakovati, da ne bodo padali dol, če jim tisto hrano prinesejo na lesenih dilah.

  • Odgovori Stane Debevec 19. 10. 2017 at 7:07

    Dobro jutro g. Zalar,

    običajno grem nerad v lokal in gostilno. Poiskati moram mizo, čakati na naročilo, čakati naročeno in čakati da plačam in lahko grem. Dosti raje si sam skuham, pa čeprav samo juho.
    Ne morem pa pozabiti natakarja iz kampa v Iliđi pri Sarajevu. Take profesionalnosti nisem nikjer več videl in spodobilo bi se iti tja še enkrat, da vidim, če je še v restavraciji. Upam, da za tisti hladen krompir ni bil on kriv.
    Ampak kot sem rekel, domača postrežba je zame najboljša.

    Pozdrav Stane.

  • Odgovori Matej Zalar 19. 10. 2017 at 8:37

    @Fox: Dežela okusov niti ni tako nov obrat in upam si pomisliti, da so že imeli veliko boljše čase, potem pa se zgodi to, kar praviš. Postane trendovsko, naberejo se tisti, ki drug drugega samo hvalijo in potem pride celo do točke, kjer je neki zvezdnik reality showa, za katerega normalni ljudje sploh še niso slišali, vreden več od nekega čisto nomrlanega in celo družbeno koristnega gosta. Saj sem najbolj jezen sam nase, da sem se sploh pustil nategniti, namesto, da bi šel v gostilno, ki jo poznam ali nekam, kjer dobro delajo že 50 ali 100 let.

    @Stane: Čestitam. Ob vsaki podobni izkušnji, in res jih ni malo, ta je bila samo najbolj epska, začnem razmišljati, da bi sploh nehal hoditi ven. Morda mi uspe, ko bom lahko goste povabil v normalno okolje in ne v spalnico 🙂

  • Odgovori Bibaleze 19. 10. 2017 at 11:34

    Ko si ravno omenil Napotnika in Firsta. Kaj imajo skupnega gostilne/restavracije, ki so po njunih kriterijih najvišje ocenjene? Ponavadi je lastnik za šankom ali “šporgetom” in le redko najdeš v teh lokalih kader, ki dela preko napotnic. Pa veliko večino sploh ni med dražjimi. Jaz vidim problem v iskanju hitrega zaslužka in hkrati nesposobnosti vodenja lokala, kar je seveda logično glede na to, da so večinoma lastniki bivši “fuzbalerji” in “pralci denarja”.

  • Odgovori kren 19. 10. 2017 at 14:15

    Jaz sem pred leti doživel rojenega natakarja v Trrmah Dobrna, v slaščičarni. Tip je po obnašanju in govoru mejil na žensko,ampak stregel je pa kot raketa. Govoril je dobesedno v rimah, prodal nam je vse, kar je ponudil 🙂

  • Odgovori Seamus 19. 10. 2017 at 18:35

    @chef, @filmoljub – no takole udrihati čez kurkumo pa res ne gre. Kurkuma ima poleg močne barve tudi močan, rahlo pekoč okus (žlahta od ingverja) in v prevelikih količinah ima jed okus samo še po kurkumi. Samo dobiti jo je potrebno kvalitetno, ne tisto iz Kotany lončka, ki okusa verjento res nima več. Huje je samo še s cimetom, v Sloveniji po trgovinah prodajajo namreč izključno kitajski cimet, ki je slabši od pravega.

  • Odgovori filmoljub 19. 10. 2017 at 21:00

    Verjetno to res drži za pravo kurkumo (ki je sicer tudi ena od glavnih sestavin curryja), tista iz Hoferja ima pa aromo po žajfnici in v hrano prispeva predvsem rumeno barvo.

    Natakarji so pa bolj ali manj del te naše šalabajzersko-amaterske balkanske kulture, v kateri tako ali tako ni nikakršne tradicije. Le kako naj bo, če pa se lokali (oz. njihovi najemniki) menjajo najmanj na par let. Značilnost vsakega novega lokala – takorekoč brez izjeme – je začetna promocijska faza s finčkano hrano in prijaznimi cenami, ki običajno traja od 6 mesecev do poldrugega leta. Po tistem gre bodisi kakovost dol ali cena gor (pogosto oboje) in uvedba študentskih bonov.

  • Odgovori Matej Zalar 20. 10. 2017 at 7:30

    @Bibaleze: Seveda. In lastnik prav tega lokala odpira še nove in nove gostilne, stranke pa lovi na račun tistega, kar je trenutno trend, in to so hamburgerji oziroma roštilj na splošno.

    @Seamus, @Filmoljub: Težava ni bila v tem, da je bila jed rumena, ampak v tem, da je imela okus samo po kurkumi, tako da sem od tisega ostanka, ki ga ni pojedla gospodična, dejansko vzel samo manjši kos, potem pa raje zaključil.

  • Odgovori Superfly 20. 10. 2017 at 9:35

    Pri natakarjih me vedno fascinira pomanjkanje vizije. Če si prijazen in ustrežljiv boš dobil napitnino, tudi če strežeš samo kave. Ne bo dal vsak ampak če da vsak tretji se nekaj nabere. Če je to na dan 10 € je to na mesec dodatnih 200 €. Jaz se jih ne bi branil, pa mi ni hudega.

    Seveda pa je lažje pizdit nad gužvo, čvekat, drkat telefon ali se samo praskat po glavi in gruntat, kako je vse skupaj grozno. Če misliš da je, potem je res…

  • Odgovori BALANCENOW 20. 10. 2017 at 12:07

    Vsakemu, ki ima ambicije v gostinstvu, bi najprej svetoval, naj gre na fakultativni izlet v ZDA. Pa bo doživel drug ekstrem, tudi v pregovorno zaf. New Yorku. V storitvenem sektorju tudi gostinstvu, te nosijo po rokah. Včasih prav prisiljeno, wellcome, we are happy to accomodate You, hope to see You again….ipd. Sicer je res, da je velik del plače sestavljen iz napitnin in vedo zakaj je potrebno gostu ustreči…:), pri nas osebje zgleda nima takšnega dometa. Ampak v večini obratov pri nas, kjer delajo zaposleni in ne lastniki in njihovo sorodstvo, je bolj v smislu, ”ne moreš ti mene tako slabo plačat, kot lahko jaz slabo delam”.

    • Odgovori Oskar Sever 23. 10. 2017 at 11:59

      Res? Jaz nimam tako pozitivnih izkušenj, ker jim je napitnina postala samoumevna in jo pričakujejo tudu, če storitev ni bila tako dobra. Potem so pa užaljeni, ko vidijo, da si dal 5 %, namesto pričakovanih 15 in več %.

  • Odgovori Seamus 20. 10. 2017 at 18:41

    @stane, Matej – če daš kaj na hrano, je doma res dobro, samo vseeno se kljub slabim izkušnjam nabere tudi kopica dobrih oštarij, kjer ješ dobro in je tudi postrežba primerna. Je pa kar naporno in traja, da jih nabereš, sem pa mnenja da se splača.

  • Odgovori filmoljub 22. 10. 2017 at 13:04

    Se strinjam. Kar se tiče najine okolice, pri Čubru smo bili vedno zadovoljni, podobno tudi pri g. Robertu v Krtini d’Ampezzo. Je pa res, da to kvaliteto (hrane in postrežbe) tudi posebej plačaš in si posledično tega ne moreš (vsaj mi) privoščiti čisto vsak dan.

  • Odgovori Matej Zalar 22. 10. 2017 at 19:33

    Seveda si vsak izdela seznam dobrih gostiln, ampak odpirajo se tudi nove, ki jih ljudje hvalijo, in ko poskusiš, lahko samo znoriš in upaš, da čim prej propadejo. Ampak ne propadajo, ker je kritična masa kritičnih gostov premajhna.

  • Odgovori filmoljub 23. 10. 2017 at 6:03

    Mislim, da je problem globlji in tiči v miselnosti ekstremnega individualizma ter posledično popolnem razvrednotenju javnega mnenja in kakršnekoli kritike. Skratka: kritika (tudi konstruktivna oz. pozitivna) se pri nas jemlje samo in zgolj kot nerganje posamičnega čudaka, ki ga je treba prezreti in zanemariti — saj kdo si pa ti, da se boš usajal, ali misliš, da si nekaj posebnega, ali kaj? To kmetavzarsko miselnost socialne uravnilovke dokazujejo celo nekateri komentarji na tem blogu, katerih avtorjem se ne zdi vredno niti podpisati (četudi z izmišljenim imenom).

  • Odgovori Matej Zalar 23. 10. 2017 at 14:02

    Seveda. Saj ljudi večkrat slišim, da se razburjajo, ker se jim je nekdo nekaj drznil reči. Ne pravim, da sam blazno dobro sprejemam kritike, ne razumem pa vsakega popravka ali pripombe kot osebno žalitev.

  • Komentiraj