Diagnoza: bolečina

Zadnjič me je med jutranjim sprehodom brez jasnega razloga spet zabolelo v mečni mišici, s katero sem imel težave vsakič, ko sem se resneje lotil teka. Bolečini nisem posvečal pretirane pozornosti in mišice nisem več obremenjeval, ko sem čez nekaj ur s tal dvignil nekoliko težje breme, pa me je tako uščipnilo, da nisem mogel več stopiti na prste. Osebna zdravnica, ki me je že zdavnaj opredelila kot desimulanta, je tarnanje že med telefonskim pogovorom ocenila kot resen znak in me poslala na urgenco. Šokirala so me že navodila, kako pristopiti – »Čim bolj tarnaj in opazno šepaj!« – in izražanje upanja, da bo zdravnik znal uporabljati ultrazvok.

Naj opozorim, da se na tem mestu ne bom razburjal zaradi dolgotrajnega čakanja, kar sem pričakoval, ampak me moti diagnoza, ob kateri se resno vprašam, ali je mogoče, da zdravnik po šestih letih študija in petih letih specializacije ne loči med simptomi in diagnozo.

Že vprašanje, ali imam vročino, me je tako presenetilo, da sem ga vprašal, ali ima v mislih telesno temperaturo. Z ultrazvokom je preveril, ali je morda prišlo do strdka v globokih venah. Razumem, da je moral izključiti možnost, ki lahko privede do smrti, ne razumem pa, da je bilo zanj delo opravljeno z diagnozo, ki jo razumem bolj kot opis simptomov: »7966 Bolečina v udu, spodnji ud«. Ustno je poškodbo podrobneje opredelil kot nategnjeno mišico, za nadaljnje zdravljenje pa je svetoval nekajdnevni relativni počitek, izogibanje večjim naporom, lokalno hlajenje in analgetike po potrebi. Sam ne bi uganil. V lekarno sem po naklofen na recept skočil, ne iz nuje, ampak zato, ker prav pride in zato, da bom imel vsaj nekaj od slovenskega javnega zdravstva.

Naslednji korak? Potem, ko sem že plačal – in bom plačeval še naprej – obvezno zdravstveno zavarovanje in dodatno zdravstveno zavarovanje, sem za zdravljenje plačal še tretjič. Zasebniku. Na Centru za medicino športa so z bistveno modernejšo napravo za ultrazvok v zameno za petdeset evrov ugotovili, da je bolečina v spodnjem udu posledica, če napišem po domače, natrganja mišice v tetivno mišičnem prehodu medialne glave dvoglave mečne mišice in svetovali fizioterapijo z lokalno prečno masažo in ultrazvokom ter vaje, po treh do štirih dneh relativnega počitka pa postopno obremenjevanje do meje bolečin.

Kot laik težko rečem, ali je šlo na urgenci za lenobo ali nestrokovnost, kot dober rekreativni športnik z izkušnjo vrhunskega športa in kot osebek z visokim pragom bolečine pa vem, kdaj je bolečina preresna, da bi jo ignoriral. Glede na stopnjo bolečine se mi zdi delna ruptura mišice dovolj resna poškodba za obisk urgence in pričakoval bi, da bodo poškodbo tudi diagnosticirali – ne samo zapisali simptome –, in če tega ni sposoben specialist urgentne medicine, bi pričakoval, da me bo napotil k ustreznemu zdravniku. Ne znam si predstavljati, da bi moral ob bistveno zmanjšani kakovosti življenja in tveganju, da pride do resnejše težave, ob tej vrsti poškodbe najprej k družinskemu zdravniku po napotnico, potem pa čakati na specialista, dokler se mi raztrganina ne bi – napol – zacelila že sama od sebe.

Ob tem me zanima, kaj bi se zgodilo, če bi se mi mišica med potjo z urgence domov dokončno raztrgala. To bi verjetno kasneje pravilno diagnosticirali celo na urgenci in domnevam, da bi potem postopali nekoliko bolj resno. Pustimo ob strani večtedenske posledice za mojo dobrobit in se vprašajmo, koliko bi kirurški poseg in fizioterapija stala zdravstveno blagajno?

Da je tej socialni državi za kakovost življenja državljanov prav malo mar, mi je jasno že dolgo in na to se bomo počasi privadili, zato se niti pod razno nisem poskušal pozanimati o možnostih fizioterapije, ki jih ponuja sistem javnega zdravstva, ampak sem takoj poiskal zasebnika. Težje pa se sprijaznim s tem, da imam lahko enostavno smolo in me pregleda zdravnik, ki ne ugotovi tistega, kar je nekomu drugemu vzelo pet minut časa za zbrano poslušanje pacienta in še deset minut za natančen pregled z ultrazvokom.

Ob tem me ne preseneča solidarnost med zaposlenimi v zdravstvu, ki težave ne vidijo v tem, da je nekdo postavil napačno diagnozo, ampak na deljenje zapisa o urgentnem stanju v zdravstvu na Facebook strani IPP – internistična prva pomoč odreagirajo s skrajno podcenjujočimi komentarji, kot »Še dobro, da v drugih sektorjih, javnih in zasebnih deluje vse brezhibno!!!Hvala za nerganje in butalizem!!!« ali »Ja zanimivo tolk nerganja je če sistem in nas pa še vedno je gneča. Jaz bi že ušla.«

Zato se za poškodbo se vsem prizadetim iskreno opravičujem.

Prejšnja objava Naslednja objava

43 komentarjev

  • Odgovori Rok 26. 7. 2016 at 18:14

    Ma urgenca je živ obup. Sem podobno kot ti, človek z visokim pragom bolečine in ne dirkam za vsako stvar do zdravnika. Eden od razlogov za to je ravno v tem, da te nihče ne jemlje resno (dokler ni to zasebnik kateremu plačaš mastne denarce). Jaz ne znam jamrat in stokat in delat drame. Povem, da močno boli in zraven ne kričim. Kar pa očitno ni dovolj za bolj resno obravnavo. Ravno danes sem bil zopet na obisku urgence. Na koncu sem se spet vprašal je bilo vredno mojih dveh ur, da sem na koncu dobil diagnozo, ki si jo znam postavit sam in pa oskrbe s trikotno ruto…. Za piko na i, je bila na izvidu napačno napisana tudi anamneza. Ne vem kako lahko v sprejemni iz stavka “pri judu sem padel na ramo” pride ven stavek pri igranju nogometa padel na ramo????

  • Odgovori Seamus 26. 7. 2016 at 18:24

    Vedno me šokira, kako ljudje v javni upravi (karkoli, kjer ti država posredno ali neposredno daje plačo!) zelo pogosto vidijo probleme v čisto drugačni perspektivi od tistih, ki morajo za svoj denar dejansko kaj narediti in za to tudi odgovarjati (seveda ustrezno z zahtevnostjo), ker drugače izgubijo službo.

    Pa še primer, ko nimam razloga za nerganje – ko sem jaz strgal en del mišice (delna ruptura) sem na srečo v urgenci Kamnik naletel na zdravnico, ki je poleg vseh mogočih napotnic (pri specialistu za ultrazvok sem bil v 15 minutah, na vrsti pa v manj kot pol ure) poklicala še svojega kolega ortopeda. Na žalost veliko ni mogel pomagati, ker da se tega ne da šivati. Amapk občutek je bil pa vseeno dober. Časa pa ni porabila bistveno več, kot če bi naredila nič – na koncu se je že odpravljala na neko vožnjo, pa je vseeno dokončala še s klicem na polikliniko.

  • Odgovori Igor 26. 7. 2016 at 19:20

    Bi morala lisica s teboj, da bi dajala navodila zdravniku hehe.

  • Odgovori Matej Zalar 26. 7. 2016 at 21:12

    @Rok: Lepa.

    @Seamus: To je mogoče šokantno, ni pa nenavadno, če razumeš pojem instrumentalne usmeritve k delu, ko torej delo (poklic, služba) ni posameznikov cilj, ampak sredstvo. Gre za ljudi, ki svoje službe ne razumejo kot nekaj koristnega, ampak kot nujno zlo, ki jim omogoča preživetje. Zato jim dol visi za paciente, raje bi videli, če jih sploh ne bi bilo, in če si kdo upa strgniti jezik in opozoriti na probleme, ga bodo napizdili.

    Seveda bo tipičen Slovenec takoj rekel, da je kriv sistem oziroma država, zaradi katere morajo zaposledni v zdravstvu delati v neustreznih razmerah za domnevno prenizko plačo. Ampak dejstvo je, da obstajajo slabi zdravniki in da obstajajo tudi dobri, kot na primer zdravnica, ki jo omenjaš. Žal je več tistih, ki se raje udobno prilagodijo sistemu, kot da bi dosegli prilagoditev tako, da bi ustrezal ljudem. Štrajkali bodo amo takrat, ko gre zanje, nikoli pa takrat, ko gre za paciente oziroma bodo paciente uporabili samo za prikladen izgovor (“hočemo višje plače, ampak ne zato, ker bi želeli višje plače, ampak zaradi naših pacientov”).

    @Igor: In dejansko to tako poteka. Ne zato, da bi kolegom dajali navodila, ampak zaradi preverjanja, če delajo dobro. Če nikogar ne poznaš, če nimaš pojma in če nisi siten – k sreči posedujem vse našteto -, ti ostane samo upanje.

  • Odgovori Seamus 26. 7. 2016 at 21:21

    Ja to instrumentalno delo, kot praviš, res sovražim iz dna duše. Meni je kaj takšnega nepojmljivo in si niti nočem predtavljati, da delo ni tudi užitek in zadoščenje, ko kaj dosežeš. Dvajset let hodiš v šole zato, da na koncu 40 let hodiš nejevoljen v službo. Saj samo še spiš več kot delaš in da ti ni do tega, da bi vsaj potrudil se rad hoditi v službo…

  • Odgovori MK 26. 7. 2016 at 21:48

    Zdravo!
    Redno berem tvoj simpatični blog in se pogosto strinjam s teboj glede za večino stvari, ki jih napišem.
    Ker delam tudi na urgenci, bi napisal nekaj stvari.
    1. Urgenca je namenjena za obravnavo urgentnih stanj. Na urgenco hodijo ljudje z različnimi težavami in simtpomi, tako da je delo urgentnega zdravnika relativno široko usmerjeno in mora zaobjeti zelo široke bolezni. Večinoma je cilj urgentne obravnave izključiti ali potrditi življenje ogrožujoča stanja in oceniti, kateri bolniki potrebujejo hitro, takojšnjo obravnavo oz. napotitev v bolnišnico. V tvojem primeru so izključili globoko vensko trombozo in posledico pripisali najverjetneje nategnjenju mišice. Terapija: počitek in Naklofen
    2. Ne vem sicer, kakšno je tvoje poznavanje zdravstva, vendar ultrazvok ni tako enostavna preiskava za naučiti se in jo izvajati. Potrebuješ trening in po zaključeni edukaciji tudi stalen dotok bolnikov z istimi težavami, da se “izmojstriš”. Vaja dela mojstra. V zadnjem času nas stalno “motivirajo” za čimbolj pogosto uporabo ultrazvoka, vendar to vodi v velike težave, saj pogosto ni točno jasno kaj gledaš, ničkolikokrat pa nastanejo popolnoma nepotrebne napotitve naprej, ker nekdo, ki za to ni usposobljen “nekaj vidi” in to pošilja na nadaljne preiskave.
    3. Opozoril bi te na dejstvo, da si diagnozo postavil v drugi ustanovi. Ki se ukvarja s športnimi poškodbami. Ki ima specialista za UZ skeletnomišičnega sistema. Zabava me tudi izvid – koliko pa je dolga ta raztrganina in kakšen premer mišice zajema? Ker če tega podatka ni, to pomeni, da je na prehodu tetive v mišico nekdo videl malo bolj “belo sliko” – kar kaže na vnetje in je potem z visokoletečimi besedami napisal isto, kot je na kratko povedal zdravnik na urgenci. Seveda je dodal tudi fizioterapijo – no pa tudi moji bolniki so bolj navdušeni če jim svetujem “prehranske kapljice, ki so v Švici na recept, pri nas pa žal le samoplačniško” kot pa počitek, izogibanje kajenju in alkoholu in stresu.
    4. Zanimivo je, da se tokrat nisi obregnil ob tvojo izbrano zdravnico. Družinski zdravniki so pri nas daleč najbolj preobremenjen in relativno podhranjen kader brez standardov in normativov. Ob pomanjkanju časa in podcenjevanju bolnikov njihovega znanja in pritiskih s strani bolnikov so postali serijski pisci napotnic – najprej na preiskave, potem pa na urgenco – ker drugje so čakalne dobe, na urgenci je pa ni, nekaj se bo že našlo. Diagnozo si si postavil sam, z neko normalno anamnezo in pregledom bi se dalo to diagnozo postavit tudi z direktno napotitvijo na UZ – saj je dosti samo da prebereš svoj blog in pogledaš, kje vse si bil s kolesom v zadnjih 2 tednih (in koliko ljudi ti je reklo, da si nor). Dejansko UZ niti ne spremeni samega izida bolezni in zdravljenja, ker je v vsakem primeru isto.
    5. Zakaj ta zmeda s pisanjem napotnic s strani izbranega zdravnika? Ker izvid večine pregledov dobi napotni zdravnik. Večkrat se mi je že zgodilo, da sem na urgenci svetoval napotitev na neko preiskavo in izdal napotnico. Vsaj 5x se mi je zgodilo, da je prišlo do neke pomote in izvida bolnik ni dobil v roke, ampak je nekje krožil po UKC in pristal v mojih rokah čez 2 meseca. Še večkrat se mi je zgodilo, da je bolnik dobil izvid v roke, in ga potem ni nesel izbranemu zdranviku (kar se meni zdi samoumevno), bolnik je pa čakal in čakal… in potem sem dobil pisma varuha pacientovih pravic, kako nisem oskrbel bolnika, ki so mu diagnosticirali raka jaz pa nisem ničesar ukrenil. Izbrani zdravnik je pacientov prvi zaupnik (tudi po anketah je več kot 90% bolnikov zadovoljnih z obravnavo pri izbranem zdravniku) in prav je, da zdravljenje (v kolikor ni zelo specifično, npr. onkološko ali kaj podobnega) vodi on.
    Žal pa so v sistemu čakalne dobe. V moji ambulanti plača ZZZS 7 bolnikov (po 20 minut za termin), za kar imam 2,5 ure časa. To je za pogovor, pregled, pisanje izvida (ki je redko krajši od ene strani) in razlago bolniku. Ki so vedno zahtevnejši. V moji ambulanti pogledam 10-12 bolnikov (ki jih dodatno naročim, ker imamo 8 mesecev dolge čakalne dobe), s tem da potegnem za 30-60 minut. Časa za zaključevanje kartonov (pregled izvidov, naročanje dodatnih preiskav) nimamo in ga na naši kliniki vsi delamo v prostem času. Ker je premalo administracije, izvide tipkam na roke (juhej za trening na mIRC in MSG), da bolniki izvide dobijo v doglednem času. Ko berem vse take komentarje na blogih in forumih itd. se vedno vprašam, zakaj to delam na svojo škodo, ker je itak samo nezadovoljstvo – ljudem je pomembno samo 1) da so prijazno sprejeti 2) da ne čakajo predolgo.
    Sicer pa – če boljša polovica dela v zdravstvu, vse to že veš…

    Pa lep pozdrav.

  • Odgovori Matej Zalar 26. 7. 2016 at 23:15

    @MK: Jaz se seveda zavedam, da razmere v slovenskem javnem zdravstvu niso rožnate, zato tudi nisem pizdil, ker sem čakal kot zmešan, niti ne pizdim na zdravnike na splošno ali na domnevno neprijazno osebje, ampak me izredno moti, da nekdo bolečino v spodnjem delu mečne mišice diagnosticira kot “bolečino v udu, spodnjem udu”. To je vendar slabša diagnoza, kot sem jo bil postavil samemu sebi, ker gre v bistvu za moj skrajšan opis simptomov, zato je verjetno jasno, da mi ni vzbudila nobenega zaupanja v delo in sposobnosti zdravnika. Če je to doseg urgence, potem se celo strinjam, da tam nimajo česa iskati tisti, ki niso življenjsko ogroženi.

    1) V zvezi s tem bom zelo vesel, če mi nekdo jasno razloži, kaj je nujno stanje in kaj ni nujno stanje, da ne bomo navsezadnje prišli do zaključka, da urgentna obravnava ni potrebna niti pri zlomih kosti ali drugih poškodbah, ki pač niso življenjsko ogrožujoča stanja, a vseeno ne morem ugotoviti, kako naj postopam, če si bom nekoč zlomil sredinec na levi nogi. To definitivno ni življenjsko ogrožujoče stanje in verjetno se pozdravi samo od sebe. Kaj pa, če si zlomim stegnenico? Obiščite izbranega zdravnika in prinesite napotnico za specialista?

    2) Razumem, da ultrazvok ni mačji kašelj, ne razumem pa, da očitno na celem SNMP ZD Ljubljana ni človeka, ki bi znal pregledati skeletnomišični sistem tako, da bi mi – kot plačniku zdravstvenega zavarovanja – prihranil stroške pregleda pri zasebniku. Še enkrat: to ne leti na posamezne zdravnike, ampak na sistem.

    3) Specialist medicine dela, prometa in športa je z uklrazvokom potrdil klinične znake in jasno lociral in izmeril hipoehogeno področje, bilo mi je tudi razloženo, kaj to pomeni, slika je bila priložena, za fizioterapijo pa sem se glede na mnenje odločil sam in se lahko tudi ne bi, prav tako je ne izvaja ustanova, kjer sem opravil pregled. Izvid me sicer ne zabava.

    4) Ko gre za mojo telo, ki ga res obremenjujem bolj kot povprečen človek, se ne želim zadovoljiti s pavšalnimi diagnozami. Seveda mi je jasno, da pregled z ultrazvokom ne pozdravi mišice (kot tudi rentgen ne zaceli zlomljene kosti, pa na urgenci vseeno ugotovljajo zlome), ampak preden po nekaj dneh relativnega počitka ob službi, ki mi tega dejansko ne dopušča, nogo spet obremenim na trekingu po Avstriji, bi seveda rad vedel, pri čem sem, da ne bo treba koristiti zavarovanja za tujino zaradi tega, ker bi mi gastrocnemius navilo nekam do kolena, nakar bi slovensko zdravstveno blagajno še fino olajšal za dolgotrajno fizioterapijo po šivanju mišice. Zakaj? Zato, ker je javni zdravstveni sistem prej pruhranil 50 evrov za ultrazvok.

    Poudaril sem, da se zelo redko pritožujem zaradi bolečin in ob podobnih, čeprav manj hudih bolečinah doslej nisem obiskal zdravnika, ampak sem se enostavno izogibal večjim naporom. Zdaj je do tega prišlo ne da bi mišico pretirano obremenjeval na način, ki je bolečine povzročal pred tem in domnevam, da so lahko delni vzrok tudi mikropoškodbe mišičnih tkiv zaradi dveh daljših in intenzivnejših kolesarskih voženj v zadnjih dveh dneh. Dejsto pa je, da je bila bolečina neprimerno hujša in da sem se dobesedno bal stopiti na nogo, ker sem imel občutek, da mi bo mišico pretrgalo. Opravičujem se, da sem zaradi tega obremenil osebje urgence in nisem počakal na naslednji dan ob 7.00, ko bi se lahko naročil pri svojem zdravniku, da bi lahko potem naokoli letal z napotnicami in spet preklinjal sistem, ker bi prišel na vrsto kaj vem kdaj.

    O napotnicah pa raje ne bi, ker tega sistema pri svoji pameti ne morem razumeti pa pika. Ne morem, na primer, doumeti, da so me na infekcijski kliniki, kamor sem hodil cel mesec dni, naročili na pregled ob točno določenem dnevu in ob točno določeni uri, vendar sem moral vseeno prinesti napotnico svojega zdravnika, pri katerem sem se moral predhodno naročiti pri neki sestri, ki me po telefonu nadirala kot majhnega otroka (po tej izkušnji sem zamenjal osebnega zdravnika). To je očitno norčevanje iz ljudi, tako iz zdravnikov kot iz pacientov.

    Glede na to, da boljša polovica začenja delati v zdravstvu, izvem marsikaj novega, kar pa še ne pomeni, da bom mirno prebavljal sistem, ki me bo zdravil samo v primerih življenjske ogroženosti, medtem pa se bodo vsi, od ministra do vodstev bolnišnic in operativcev izgovarjali na sistem – tisti sistem, katerega del so in ga sami ustvarjajo. Razumem, da moja boljša polovica zaradi tega pizdi, ker je še nadobudna mlada zdravnica in navsezadnje bom razumel tudi, ko bo sklonila glavo in rekla “jebiga”.

    Lahko samo svetujem, da se zagrebete za zdravnico 🙂

  • Odgovori MK 26. 7. 2016 at 23:45

    Da repliciram:
    1) Diagnoza, ki jo je zdravnik postavil je šifra, ki se jo klasificira po MKB-10 klasifikaciji. Namen te šifre je enotna klasifikacija bolezni… in roko na srce nima pravega smisla. Namen tega šifriranja je najbrž plačevanje sistema… ali pač nekaj. Mora jo pa imeti vsak izvid, zato pač nekaj na koncu šifriraš. V tujini so za to posebne gospe, ki kodirajo, pri nas pač zdravniki. Da razumeš o čem govorim, poskusi najti svojo šifro: http://apps.who.int/classifications/icd10/browse/2010/en. Poleg tega poišči še ustrezno šifro Y (ker šifer X ne moreš zaključiti brez šifer Y). Pomojem oskrba bolnika zaradi tega ni nič boljša.
    Kar se tiče nujnosti stanja in potrebe po UZ se načeloma deloma strinjam s tabo, res je zoprna taka poškodba in prav bi bilo, da bi bile stvari urejene nekoliko drugače in dostop do UZ večji, problem je v tem, da napotnica loči samo med “nujno v 24 urah”, naslednja stopnja je pa “v roku 3 mesecev”. Manjka neka vmesna varianta oz. zdrava pamet oz… ne vem več kaj, raje grem v službo in delam in se ne ubadam z organizacijo, ker mi krade čas in živce in res ni vredno ker ne moreš nič spremenit.

    2.) Again – malo verjetno je, da boš na urgenci našel nekoga, ki bi suvereno postavil diagnozo. Še vedno me firbec matra o širini in dolžini raztrganine.
    3.) Zaradi poškodb in podobnih zadev imaš v ljubljanski regiji urgentno travmatološko ambulanto, kjer te pregleda nekdo, ki naj bi bil bolj usmerjen v poškodbe (oz. ga nekdo nadzira). Za to ambulanto dejansko ne potrebuješ napotnice, da ni vseh teh administrativnih problemov. Morda je tvoja zdravnica celo mislila na travmatološko urgenco, pa si jo narobe razumel?
    4) Sistem omogoča točno toliko, kot se plačuje. Naslednjič ob pregledu prosi tudi za ceno pregleda in preiskav in ti bo hitro jasno, zakaj so stvari take kot so. Ob tem denarju, ki se zliva v zdravstvo je težko zagotoviti vsega več. Poglej npr. število zaposlenih letos in pred 10 leti in primerjaj število upokojencev. Samo število raka naraste za 4% na leto. Da ne omenjamo sladkorne bolezni, povišanega tlaka… Vsa zdravila, ki podaljšujejo in dvigujejo kakovost življenja se financirajo iz tega. Operacija na srcu – 10-20.000 € za poseg in zdravljenje – v kolikem času to človek da zavarovalnici? Rehabilitacija po možganski kapi? Operacija rakavega bolnika, da bo lahko živel še 2 leti? Defenzivna medicina, ki napotuje neumnosti in s tem odžira prostor tistemu, ki bi to res rabil. Sistem ves čas grdo laže in zavaja, kako je vsega dovolj…igra pa na čustveno noto, da je medicina čisti altruizem in da nekako se bo že vse uredilo.
    Sicer pa, če kdo misli, da je boljši samoplačniški sistem (brez zavarovanja), naj mi pove, kam naj grem zobe popravit. Te na Hrvaškem slišim da so fino in poceni. Soseda je rekla, da so ji fajn protezo naredili, čeprav sem na forumu bral, da imajo veliko zapletov. Komu naj verjamem, ker se na to ne spoznam? Kdo bo zagovarjal moje in ne interese lastnega žepa?

    Sistem napotnic se bo zdaj itak drastično spremenil, vse bo elektronsko, lahko boš po internetu izbiral kam in h komu se bi naročil, termin pregleda ipd. Nič več zdravnikove krivde, samo bolnikova 😀 (kako se bo pa 80-letna mamica v tem znašla, pa ne bi).

  • Odgovori Mark 26. 7. 2016 at 23:48

    Samo da te nekoliko popravimo. Diagnoza je lahko tudi simtomatska. Torej bolecina v prsnem kosu. In anglosaksonska medicina ne preferira natancih vzorcnih diagnoz (npr angina pekoris, apendicitis) dokler te niso konkreno diagnosticno potrjene. Pa se glede tvoje poskodbe. Za delovno diagnozo ne potrebujes ultrazvoka. In tudi zaceno zdravljenje je jasno simptomatsko. Fizioterapija pa je bolj za umetniski vtis. Pa da se razumemo: obstaja akutna in salonska medicina. Ta druga pri nas z izjemo nekaterih podrocij ne obstaja. Vecina pacientov (mladih, google freakov) zeli slisati le to kar pase v njihov virtualni repertoar…vse do takrat dokler ne zbolijo za resno boleznijo. Ps: sem zdravnik in sem delal od splosne do urgenc in bolnisnicne medicine tako da sem si nagledal marsikaj.

  • Odgovori MK 26. 7. 2016 at 23:59

    Salonska stane 🙂

  • Odgovori Antietstist 27. 7. 2016 at 6:22

    @MK: https://dictation.io/

    Ne vem, kako je s strokovnim izrazoslovjem, ampak pri splošnem jeziku se obnese neverjetno dobro.

    Če vam šefi tako hudičevo iznajdbo seveda pustijo naložiti na službene mašino. 🙂

    • Odgovori Samoena 27. 7. 2016 at 19:41

      Imamo.
      Nepoznavanje urgence – v grobem se deli na tri dele. SNMP, IPP, travma. Ni vse isti koš.
      MK – kapo dol. Respect..

  • Odgovori Feri Naf 27. 7. 2016 at 11:00

    Kot včasih amaterski in zdaj rekreativni športnik lahko samo ugotovim, da si z javnim in splošno dostopnim zdravstvom pri nas, kar se športnih poškodb tiče, nimaš kaj dosti pomagat. Vsakokrat sem dobil občutek, da je cilj poškodbo pozdraviti do te mere, da je omogočeno “normalno” življenje. Tipa … če si zjebem kolk/koleno/gleženj, je cilj zdravljenja, da lahko skoraj normalno hodim. Če ne morem teči, je to moj problem. V najboljšem primeru, če sem zelooo tečen, dobim napotnico in termin čez 1 leto pri specialistu, ki me bo na hitro odpikal, ker ima itak celo vrsto takih, ki niti hodit ne morejo. Za vse ostalo moraš poskrbeti sam. Smučanje itak ni opredeljeno kot človekova pravica.

  • Odgovori Tina Kovač 27. 7. 2016 at 13:50

    Zapis mi je ponovno prebudil končno malo pomirjeni gnev. Tudi jaz sem enako zgrožena iz lastnih izkušenj. Pred nekaj meseci sem doživela smučarsko nesrečo. Poškodba kolena. Dva različna zdravnika, dva različno nestrokovna mnenja. Prvi me je itak obdrl kot psa, še preden sem lahko povedala, kaj mi je. Potem pa še enkrat, ker da jaz sploh ne rabim bergel… Jaz pa sem padla kot snop, ko sem stopila na poškodovano nogo. Drugi zdravnik pa mi je koleno tako ”temeljito” pretipal, da še dva tedna po tem nisem mogla hoditi, čeprav sem se takrat že malo postavila na noge. Prosila sem ga za MR slikanje, saj sem sama pri sebi vedela, da nekaj resno ni v redu. Njegov odgovor? Ni potrebe. In adijo. Po nekaj mesecih bolečin in neizboljšanju stanja sem samoiniciativno odšla na MR. Diagnoza? Ruptura medialnega meniskusa, ruptura prednje križne vezi, izliv v sklep in že vidna obraba hrustanca zaradi napačnega gibanja sklepa. Rešitev: operacija. Mislim, da mi ni treba posebej poudariti, da na operacijo čakam pri zasebniku. Pa hitro celjenje natrgane mišice želim!

  • Odgovori Blaž P. 27. 7. 2016 at 17:26

    Pa sem mislil, da so edino v celjski bolnišnici hepani. Po dveh letih sem dobil končni izvid od nevrologa. Prišel je kot strela iz jasnega. Moji pregledi so bili že leta 2014 zaključeni.

  • Odgovori Aleš 27. 7. 2016 at 21:35

    Naj me kdo popravi, če se motim..
    Na urgenci v Celovcu je tako, da te po sprejemu pošljejo k dežurnemu specialistu za tvojo težavo.
    Pri nas pa očitno vsi za vse in rezultati so temu primerni. Važno, da se “opravijo ure” in da redno pride plača. Pacijenti?

    Zanimivo kako se potem hitro odzovejo razni MK-ji in takoj najdejo 1000 izgovorov, da smo pravzaprav lahko še zadovoljni in srečni, da je kakor je. Ma veste kaj MK in podobni: “Jebite se!”

    Sicer pa je o tem kolumno napisal tudi Mazzini:
    http://siol.net/siol-plus/kolumne/zdravstvo-odlicno-pacienti-slabo-389255

    Disclaimer:
    Boljša polovica po letu in pol mrcvarjenja v našem javnem zdravstvu skoraj izgubila oko in zaradi infekcije še kaj “drugega” – terapija našega zdravstvenega sistema – kile antibiotikov in termin za operacijo čez 5 mesecev.
    Šla v na opreacijo v Nemško javno zdravstvo, plačala 5 jurjev, zdaj se pa nategujemo z ZZZS za povrnitev stroškov in na kozlanje ti gre kaj vse si izmišljujejo, da nebi rabili povrniti denarja.
    Seveda to, da se preživlja z majhno one-man-band firmico in je že 8 mesecev na bolniški – z velikimi težavami seveda – v strahu pred kontrolo – nekaj dela, da drži firmo nad vodo, ne zanima nikogar.

  • Odgovori Matej Zalar 27. 7. 2016 at 21:42

    Debata je pravzaprav kar zanimiva, ker me v skoraj vsakem stavku utrjuje v prepričanju, da je razlika med javnim in zasebnim sektorjem nepremostljivo velika in da drug drugega praktično ne moremo razumeti. Malo me samo moti to, da zdravniki javnega zdravstva malodane zmerjajo vse zasebnike in to morda celo zato, ker so vljudni in poleg tega pacientom samoplačnikom skuhajo kavo – ja kaj naj pa naredijo, če jih bodo čez dvajset minut olupili za 50 ali 200 evrov, ki so jih tako ali tako že plačali v zdravstveno blagajno, a je država denar iz nje ukradla za poplačevanje nekih kreditov. Če komu, potem je meni jasno, da vsak dobi toliko kot plača, vendar to prav za javno zdravstvo v resnici ne velja (kar seveda ni krivda operativcev) – beri prejšnji stavek.

    Seveda je jasno, da ob naslednji poškodbi, ki ne bo zlom ali težavi, ki ne bo – kaj vem – razlit slepič (preden vem ali se lahko se pojavim na SNMP, IPP ali travmi, moram očitno kot pacient vedeti vsaj toliko, kot študent prvega letnika medicine), ne bom izgubljal svojega dragocenega časa in dragocenega časa zdravnikov, ki jih plačujem, sicer slabo, a sem ravno tako slabo obravnavan. Odšel bom naravnost k zasebniku, pa ne zato, ker je prijazen, ampak ker mi postavi natančno diagnozo in me s tem – če nič drugega – pomiri.

    Ne želim se zapletati v debate o salonski medicini, ker tega pojma ne poznam, verjetno gre za kakšno interno zdravniško foro, ne morem pa sprejeti stavkov kot je “fizioterapija je bolj za umetniški vtis”. Morda je tudi to fora, ki je ne razumem, če stavek jemljem resno, pa težko verjamem, da je fizioterapija nekakšen larifari na ravni zdravilstva s pomočjo tigrove sperme.

    Lahko me sicer zmerjate z mladim google freakom, ki želi slišati tisto, kar paše v moj virtualni repertoar, ampak z diagnozo o nategnjeni mišici se enostavno ne morem zadovoljiti, ker vem, da lahko z nategnjeno mišico normalno funkcioniram, tokrat pa niseme mogel. Verjamem pa, da je lažje zdraviti tiste, ki nimajo pojma, zato ne sprašujejo in se zadovoljijo z vsakim šitom. Čez dve leti potem poslušam zgodbice o tem, kako je kdo koga zašuštral, nekega resnega nadzora nad zdravniškim delom pa, kot slišim, sploh nimamo.

    Pri tem še enkrat poudarjam, da od zdravnika ne zahtevam, da bo obvladal UZ na ravni specialista, ki se ukvarja samo z muskulaturo, bi pa pričakoval, da si vseeno vzame tisti dve minuti časa in mi razloži nekaj takega: “Žal na SNMP ne morem narediti več, svetujem vam še podrobnejši pregled v travmatološki urgentni ambulanti, kjer vam bo lahko specialist natančneje pregledal UZ.” Ups, mislim, da to ne traja niti dve minuti … S tem bi bil jaz povsem zadovoljen, mogoče bi samo za šankom nergal, ker sem cel dan čakal v bolnicah.

    Imam pa že vse življenje občutek, da bi zdravniki najraje videli, če bi vsi lepo živeli v karanteni. Dermatolog popizdi, če si sredi dneva na soncu, nekdo drug bi kar prepovedal sladkane pijače ali alkohol, tretji bi najraje videl, če bi bili vsi pri miru – in res je, da potem ne bi bil nihče bolan ali poškodovan. Če se že zgodi, naj bi se pa zdravili z mirovanjem. Kako le? Čez tri tedne moram na službeno pot, na kateri bom v treh dneh prehodil 50 kilometrov. Razumem, da nekdo, ki dela v javnem sektorju, ne more razumeti, da zame bolniška žal ni opcija, bodo pa morali tudi zdravniki razumeti gnev pacientov, ki zdravstvo vidijo kot nekaj več od zagotavljanja, da ne bomo kar umrli, če slučajno pademo na glavo. In ko se mi je to zgodilo pred časom, so me kar lepo porihtali in vem tudi, koliko to stane. V približno 600 evrov bruto so bili vključeni vožnja z rešilcem, rentgen, dve obvezi, dva slaba penziona v n-posteljni sobi in nekaj lekadolov. Meni se to zdi nezaslišano drago, kajti za ta denar mi v vrhunskem hotelu še dva dni masirajo podplate, je pa tudi res, da sem tisto leto v zdravstveno blagajno vplačal bistveno, bistveno več.

  • Odgovori Matej Zalar 27. 7. 2016 at 21:48

    Seveda ne pozabimo na prakse iz tujine, ki jih omenja @Aleš: Celovec ni ravno velemesto, a očitno tam stvari funkcionirajo. O povsem drugačnih praksah v sistemu javnega zdravstva so mi razlagali tudi kolegi iz Belgije, Nizozemske, Norveške … stvari funkcionirajo. Seveda bodo tisti, ki so povezanbi s slovenskim zdravstvom, takoj ugotovili, da so to države, kjer za zdravstvo plačujejo bistveno več … no, saj bistveno več plačujejo za vse in tudi vsi bistveno več imajo. Kot opažam, pa bi lahko marsikaj naredili že z neko normalno organizacijo, kot omenja Aleš.

    Ampak, jasno, dokler so solidne plače, zaposleni v javnem sektorju obvladujejo stavke, kot sta “to je to za ta denar” ali “takšna je zakonodaja” i karavana ide dalje. Še enkrat: sistem smo ljudje. Če v mojem sistemu nekaj ne funkcionira, skušam to popraviti ali vsaj na to opozarjati. Je pa res, da zaradi tega verjetno nimam udobne službe.

  • Odgovori Ph 27. 7. 2016 at 22:18

    MK: pri zasebnih to verjetno nebi smel bit tak problem zaposlitev potrebnega kadra? jaz se za minimalca javim, da pošlihtam administracijo! 🙂

  • Odgovori Rado 28. 7. 2016 at 9:20

    Debata o javnem in privatnem zdravstvu je tu mimo.
    Naslov pri katerem si iskal pomoč, ni bil pravi. Športnikoven poškodbe zna ustrezno ovrednotiti le športni zdravnik. Poišči dr. Hadžiča na Fakulteti za šport, ali pa vsaj dobrega fizioterapevta, ki bo s prsti začutil tvoj problem. Vse ostalo je le lulanje v veter.

    • Odgovori Samoena 29. 7. 2016 at 4:44

      Za administracijo ni denarja, to je petoraztedni kader. Prednost pred zaposlovanjem le-te imajo še čistilke… In ker je ni … So zdravniki primorani tipkati izvide sami. Namesto, da bi se ukvarjali s pacienti.

  • Odgovori Rado 28. 7. 2016 at 9:27

    . . . če si pa kaj na naši obali pa pokliči mojega prijatelja Mohana. http://www.mohan.si/
    Z rokami ta človek dela ćudeže.

  • Odgovori Izabela 28. 7. 2016 at 10:40

    Sem zdravnica in sem hvaležna MK, ki je tako dobro opisal sistem po katerem naše zdravstvo deluje. ZAto se mi je zdelo, da se moram oglasiti. Res respekt.
    Saj je razumljivo, da ga nezdravstveni delavci ne razumete, ker je tudi nam velikokrat neprijazen in nas po nepotrebnem obremenjuje. Tudi sama iščem MKB diagnoze in pišem izvide. Ga pa dobi vsak bolnik ob odhodu in bistveno prej kot preko administracije.
    Funkcija urgenca je dobro definirana, jo pa večina uporablja kot nudenje zdravstvenih storitev izven delovnega časa osebnega zdravnika.To obremenjuje zdravnike, ki tam delajo do te mere, da gre v bistvu samo za triažo, resno bolan in tak, ki lahko počaka na reden postopek pri osebnem zdravniku.Diagnostike se na urgenci načeloma ne opravlja.
    Vse ostale pripombe na račun zdravstva so v tem kontekstu neumestne ( Aleš).

  • Odgovori UKC menedžer 28. 7. 2016 at 12:31

    Vrana vrani že ne izkljuje oči, kaj šele kako pero.

  • Odgovori Anonimno 28. 7. 2016 at 13:08

    Na kratko, kot povsod je kriv sistem. Kot povsod vsi to vedo in se pritožujejo in prelagajo krivdo na druge in tudi opozarjajo. In kot vedno se nič ne spremeni. Kdo je tukaj nor??

  • Odgovori MK 28. 7. 2016 at 13:34

    Hm. Malo sem razočaran, na kakšne primitivce se vse naleti. Internet je res čudovita stvar, Aleš. Če bi mi rad povedal, naj se jebem, ti lahko Chef posreduje moj e-naslov, pa se dobiva v živo in mi lahko natančno razložiš kam in kako naj se jebem.
    Kar se Matej tebe tiče, se mi vedno bolj dozdeva, da sploh nisi bil na pravem urgentnem hodniku – travmatološkem – ampak na SNMP. Ne razumem, zakaj bi te družinski zdravnik napotil naprej k – drugemu družinskemu/urgentnemu zdravniku.
    Zasebnikov ne zmerjamo zato, ker so prijazni in kaj pa vem kaj še. Jaz se na urgenci najprej vsakemu bolniku predstavim in se mu opravičim, ker je moral toliko časa čakati. In se na koncu, ko gre, opravičim še enkrat. Ne zato, ker sem jaz počasen in nesposoben, ampak zato, ker mi je hudo, ker morajo čakati (nekateri med njimi res nujni). Zasebnikom jaz zavidam predvsem čas, ki jim omogoča razporeditev bolnikov. Če ima zasebnik 8 ur delovnika in 30 minut za bolnika, lahko pogleda 16 bolnikov. Če pride 17, 18, 19 20, jih bo pogledal – ampak bo zato delal dlje. Vsak od njih bo plačal in bo zato dobil denar. Ampak ne bo na ta račun nižal kakovosti – ker bo preiskava slabša, bolnik ne bo zadovoljen, reklama bo slabša… Jaz pa jih moram pogledati. Če jih pogledam več, ne bom nič več zaslužil, ampak jih lahko obravnavam hitreje, ali pa delam še dodatno zastonj. V javnem zdravstu in njegovem nagnusnem načinu plačevanja denar ne sledi bolniku. Pa to nima zveze z vljudnostjo, češ – če bi vsak dodaten plačal, bi bil tudi jaz prijazen. Gre se za to, da ne moreš razviti odnosa in zaupanja z bolnikom, ki je nek temelj za zdravljenje. Kot si rekel “dovolj bi bili 2 minuti in razlaga”. Je res, da ljudje različno komuniciramo, ampak, če moraš delo, za katerega bi rabil 30 minut opravit v 20 minutah, je to manj kakovostvno. BOlnik si ne zapomni navodil. Nima časa vprašat stvari. To vse vpliva.
    V našem sistemu smo dorekli, da ima bolnik pravico do vsega (vsaj na papirju). Bolnik mora biti pogledan v enem dnevu. Ali je boljše pogledat 30 ljudi kakovostno, kot 50 na hitro? Ker to je realnost našega zdravstva – 50,70, 90, 100… vsak s svojimi težavami, vsak “nujnen” po svoji strani. Jaz razumem, da imaš ti firmo in da rabiš bit 100% pripravljen, ampak ko voziš kolo, pomojem ne razmišljaš o tem – takrat voziš kolo. Ne razumi narobe – ne pravim, da si si zdaj itak sam kriv pa to, samo stvari so nam relativne. Ko si bolan, si človek želi bit samo zdrav. Saj meni je to popolnoma logično – če združiš tri preiskave v isti dan, pacient profitira čas v službi, stroške vožnje… Če si prej zdrav, si manj na bolniški. Meni je to vse jasno. Samo ljudi je žal res res veliko. In če imajo vsi napotnico in pravico bit obravnavani je obravnava žal slabša.
    LP

  • Odgovori MK 28. 7. 2016 at 13:45

    Sicer pa je rešitev po moje povsem preprosta: več zavarovalnic na trgu. Vsaka zavarovalnica podpisuje pogodbe z bolnišnicami oz. koncesionarji po svoji želji in vsak bolnik ima natančno opredeljene pogoje iz zavarovanja. Se pravi: če v pogodbi piše, da maš pravico bit pogledan za poškodbo noge takoj oz. pri specialistu za šport v 3 dneh, se to mora zgoditi. Če nekaj plačuješ, je prav, da so obveznosti jasno definirane (tukaj ti dam popolnoma prav, Matej). Taka zavarovalnca ima tudi v interesu, da so bolniki obdelani hitro in učinkovito. Ima to seveda tudi negativne plati – tvoje zavarovanje nečesa ne krije, pa pač plačaš sam…morda je to 50 evrov, morda pa 8000 evrov, če ti zdravijo nogo s ploščicami ali pa samo 1000 če bo samo gips…

  • Odgovori MK 28. 7. 2016 at 13:57

    Pa še ena fascinantna o slovenskem zdravstvu in famozni Nemčiji, žalostna zgodba iz Slovenskih novic, ki pa žal kaže predvsem na to, kako se ljudje borijo proti “grdemu sistemu”:

    Naj na kratko obnovimo žalostno zgodbo, v katero je po objavi članka zasijal žarek upanja. Še lani je Luka igral v članski vrsti Nogometnega kluba Bohinj. Te dni bi moral zaključevati šolanje na srednji gostinski in turistični šoli v Radovljici, a mu je bolezen že na začetku šolskega leta prekrižala načrte. Jeseni je tri tedne preživel v jeseniški bolnišnici, kjer so mu odstranili tumor. Sredi tega meseca nam je Luka Kovačič o tem povedal: »V štirinajstih dneh so vse mišice uplahnile, moja teža je z 68 padla na 51 kilogramov.« Sledile so kemoterapije. Sprva so dajale upanje, nato pa šok. Krvna slika po zadnji kemoterapiji je bila porazna. Luki in njegovim bližnjim se je zdelo, da izgubljajo boj. Z vsakim dnem čakanja je upanje kopnelo. Zdelo se jim je, da so obstali v slepi ulici. Zato so s pomočjo bralcev našega časopisa iskali rešitev in tisti pravi namig, ki bi mladeniča iz drobne vasi Brod pri Bohinjski Bistrici usmeril na pravo pot.

    »Veliko ljudi se je javilo z nasveti, a najbolj nas je prepričalo priporočilo o nemški kliniki. Nanjo so nas usmerili na facebooku, hkrati pa nam je znanka iz sosednje vasi priporočila prav to kliniko, zato smo navezali stik z njimi. Ponudili so se, da pregledajo našega Luko. Zelo hitro smo ga pospremili v Nemčijo, kjer so si dober teden sledile preiskave in priprave na terapijo,«

    Grdi zdravstveni sistem v Sloveniji ne daje upanja. Stopili smo v akcijo. informacije smo poiskali na facebooku (!) in pri znanki iz sosednje vasi (!!).
    To je poanta tega. Nezaupanje. Pri nas vsi nekaj zabušavamo, tujina ima vsega več, tam sta med in mleko in pohane piške. [seveda za denar, zastonj ne dajo]. Ker ne zauipamo – se ne pogovarjamo dovolj? – iščemo informacije pri drugih, zaupanja vrednih virih. Npr. znanki iz sosednje vasi.

    In potem, preobrat:
    Ampak stvari so se sčasoma obrnile v drugo smer: »Kar naenkrat so mi v Nemčiji rekli, da ta imunoterapija, ki so mi jo dali, zame ni več primerna. Ampak tega jaz nisem slišal od zdravnice, ki mi je to predpisala, ampak od zdravnice, ki mi jo je predstavila Christina,« pravi Luka. Namesto te terapije naj bi mu predpisali drugo, za 7000 evrov, ki jo tudi Christina precej oglašuje. Toliko denarja za eno terapijo, ki »sploh ni dokazano dobra«, se mu je seveda zdelo drago, nato pa je še ugotovil, da mu je sploh ne bi smeli zaračunavati. Z mamo sta se odločila, da se vrneta v Slovenijo.

    »Po moji logiki bi bil jaz poskusni zajček. Kolikor me poznate, veste, da nisem takšen človek, ki bi rad bil poskusni zajček pri zdravilih. Tudi v slovenski onkologiji so povedali, da to zdravilo ni primerno zame, v Nemčiji bi ga pa kar dobil,« nadaljuje Luka. Po prihodu domov je na facebooku opazil Christinine objave, v katerih ne manjka žalitev in obrekovanja, trdi celo, da so ji ukradli pacienta. Sama se je sicer v enem od komentarjev izgovorila, da pacientov na facebooku ne imenuje poimensko, vendar Luka ne odneha: »V Nemčiji sem doživel nateg.«

    Cilj tega zapisa ni, da je vse v tujini slabo, ali da človek ne sme izgubiti upanja, ampak to, da v Sloveniji ne zaupamo ničemer več. Enostavno se nam meša. Razumem, da je dobro imeti zdravo pamet in da tudi jaz ne bi bil zadovoljen z diagnozo natega mišice, če pa naenkrat ne morem stopiti na nogo, ampak ljudem se enostavno meša. Postali smo ena navadna hujskaška horda, drhal, ki vsako stvar napihnemo do neba, kritiziramo vse povprek in kar tekmujemo v tem, kdo bo našel neko slabo zgodbo (ki je včasih prav zanimiva, če jo slišiš tudi z druge strani)…

  • Odgovori Tana 28. 7. 2016 at 15:17

    “Že vprašanje, ali imam vročino, me je tako presenetilo, da sem ga vprašal, ali ima v mislih telesno temperaturo.”
    ___________
    Ko sem jaz prišla na urgenco , me je sestra, ki me je sprejela, najprej vprašala, če sem prizadeta. 🙂 S tem je mislila, če imam vročino. Da dol padeš.

    “Na Centru za medicino športa so z bistveno modernejšo napravo za ultrazvok v zameno za petdeset evrov ugotovili, da je bolečina v spodnjem udu posledica, če napišem po domače, natrganja mišice v…”

    Ja temu se reče “drugo mnenje” 🙂 greš k privatniku plačaš in lahko vsaj pričakuješ, da te bodo resno jemali. Kaj pa tisti, ki nimajo niti toliko, da bi plačali? So pač prepuščeni na milost in nemilost …..

    Drugače se pa strinjam z Aleševim zapisom.

  • Odgovori Seamus 28. 7. 2016 at 17:26

    @MK – dva popravka – Matej je govoril o javnih praksah v tujini, ne o zasebnih. Tistih splošnih, ki jih je potreboval v Sloveniji. Mislim, da je rakavo stanje, kot je opisano zgoraj zelo mejen primer, ki se ne more primejati s problemom/mi z urgence. In tudi sam poznam rakav primer, ki je podoben zgoraj opisanemu in je bil izveden kot last chance to survive (žal neuspešno). In nikakor to takrat ni bila ideja, ker je naše zdravstvo zanič, temveč kot upanje, da mogoče bo uspešno.

    Kot drugo pa je debata javno / zasebno mišljena na to, kar sem tudi sam načel (če ponovim):
    Vedno me šokira, kako ljudje v javni upravi (karkoli, kjer ti država posredno ali neposredno daje plačo!) zelo pogosto vidijo probleme v čisto drugačni perspektivi od tistih, ki morajo za svoj denar dejansko kaj narediti in za to tudi odgovarjati (seveda ustrezno z zahtevnostjo), ker drugače izgubijo službo.

  • Odgovori Anja Razgorsek 28. 7. 2016 at 17:38

    Navdušen tekač si je pred časom popolnoma pretrgal rotatorno manšeto…Prek napotnic nikakor niso prišlo do pravilne diagnoze, še za UZ je moral res orng vztrajat in še narobe so ga odbrali, zato je končno plačal zasebniku. Končno pravilna diagnoza in čakalna lista za operacijo. Vse skupaj se je vleklo 6 mesecev. Ko bi pravilno diagnozo postavili takoj, bi v roku 6 mesecev že okreval po operaciji. Pa prav tako s.p., ki je odvisen od svoj rok, da opravlja delo… Me veseli, za hitro in pravilno diagnozo ter da nisi cincal prek napotnic…Ker žal, žal, se zelo strinjam s teboj glede javnega zdravstva.

  • Odgovori jazsembog 28. 7. 2016 at 18:03

    Še malo pa bom nehal prostovoljno plačevati teh 50 € zavoralnici, državi za našo korupcijsko zdravsto. Z drago živima v tujini in plačujema polovico manj, ob polni zaposlijvosti. Ja prav ste prebrali, samo 25 evrov. Imel sem možnost parkrat na blizu videti, kako deluje zdravstvo v razvitih državah. Zbudil sem v ponedeljek zjutraj z močno bolečino v spodnjem hrbtu, poklical v lokalno bolnico, čez 3 ure me je že obravnaval specialist, in kmalo za tem še njegovi kolegi. Našli niso nič, bil sem skeptičen, zato so mi v sredo dodeli še drugega specialista. Storitev krita s strani nacionalnega zdravstva, sam sem imel cca 20 evrov stroškov za neke tablete ter kreme.

    Da je naše zdravstvo v glavnem slabo vemo vsi, vsak normalen, zdravo razumskemu človeku je to jasno. Da je zdravstvo preplačano vemo vsi. In zdaj namesto, da bi se zdravstveni delavci ugreznili v zemljo od sramu, pridejo na blog in so vsi pametni za nekimi uporabniški vzdevkami. Gospodič Zalar se je izpostavil osebno, vidim priimek in ime. Kdo ste vi. Stroka? Navadni šalabajzarji, amaterji. Pacient, vaša stranka, nekdo, ki verjetno trdo in pošteno dela, plačujo zdravsto vas kritizira. Vi, zdravstveni delavci ste sistem. Sistem je slab zaradi vas. Kdaj vam bo to jasno?

  • Odgovori Aleš 28. 7. 2016 at 18:38

    Ja, kot je že na začetku ugotovil Matej sta javni in zasebni sektor v Sloveniji dve vzporedni vesolji. Poleg tega je javni sektor tudi prepričan, da je najpametnejši, od boga poslana elita, novi razred in nam ostalim “neposvečenim” vsem lahko vedno soli pamet.
    .
    Matej sorry, ker sem zgoraj po.izdil na “izvajanja” zdravstvenih delavcev, tudi bralcev tvojega bloga, a si nisem mogel pomagati.
    Opravičil se pa ne bom.
    .
    Ja pa čisto simptomatično, kako se hitro zavzamejo in skupaj potegnejo pri opravičevanju neučinkovitosti sistema, katerega del so. Nič ne moremo narediti, tako pač je itd… …plačujte in bodite tiho, če pa vam kaj ni všeč pa izginite “u Filadelfiju”(?).
    Sicer je MK že tudi ponudil rešitev, ki je povsem logična in bi delovala, ampak v “deželi delavcev in kmetov”, kjer moramo “biti vsi enaki” in je bil izbrisan pojem osebne odgovornosti (zase), za kaj tekega ni volje. Raje se “išče veze”.
    .
    @Izabela, MK…
    Vesta mene to, kako “naše” zdravstvo “deluje” povsem nič ne briga. Prispevke v zdravstveno blagajno plačujem vsak mesec in ker spadam med t.i. “bogate prasce” z nadpovprečno plačo (kako bi pa drugače iz žepa potegnil 5 jurjev za nujno operacijo boljše polovice?) in dobim solzne oči, ko vidim koliko moje bruto plače gre za naše “brezplačno” zdravstvo.
    Kakšen je sistem v “vašem” (tako je pravilneje) zdravstvu in kako deluje ni moja stvar, če pobirate/rubite denar direktno iz plač, zagotovite še storitve! Sicer pa ukinimo obvezno zdravstveno zavarovanje in naj se vsak pobriga za svoje zavarovanje. Sem takoj za.
    .
    Po mojih opazovanjih bi v našem javnem zdravstvu do DRASTIČNE IZBOLJŠAVE prišlo že s TEMELJITO REORGANIZACIJO sistema – nobenega dodatnega denarja ni potrebno.
    Koliko je to enega administriranja, prekladanja papirjev, birokratizma… …se kdaj počutim, kot v kakšnem Kafkinem romanu. Grozljivo! Razmerje administrativnega in medicinskega kadra nevzdržno.
    Ampak, kaj ko ni volje. Poleg tega pa tudi ministrica pravi, da je naše zdravstvo super.
    Zakaj bi kdorkoli potem še kaj spreminjal.
    .
    Ma saj Mazzinijeva kolumna, ki sem jo linkal zgoraj, pove vse.
    Ni kaj dodati. Zdravje je največje bogastvo – v Sloveniji pa sploh.
    .
    P.S. pa Portalu Plus je tudi kar nekaj zanimiv člankov o “lepotah” našega zdravstva. Priporočam branje.

  • Odgovori M&M 29. 7. 2016 at 5:03

    Kaj pa narediš, ko imas v roku 24 ur 110+ bolnikov, vsi so pa nujni. Če si vzameš za vsakega pol ure, kot si to privošči privatnik, pa zračunaj kdaj popucaš vrsto in kok časa čaka zadnji v vrsti.
    Niso krivi zdravniki, ampak sistem. In vsak ki se loti spreminjat ta sistem – lahko pogledate Breclja, Radana in njima podobne… Sistem je sam sebi všeč in večini paše. Postavili so ga pa tisti, ki čičajo v pisarnah in bolnika že doolgo ali pa sploh nikoli niso videli od blizu. Dokler lahko vsak klinac pride do urgence in napotnice za nujno bo pač tako. Če bi obravnavali le tiste, ki so dejansko za na urgenco (stanja, zaradi kateih si življensko ogrožen)… bi se lahko
    tako kot zasebniki po 30 min ukvarjali z vsakim. Dokler pa na urgenci odstranjuje klope, mažejo s kremco opečene po sončenju, zdravijo težave ki trajo že leta, ob 5h zjutraj zdravijo prehlad, ker se bolniku ne zdi iti v Lekarno (plačat Lekadol), rešujejo vodo v ušesu po morju in dolgotrajno kolcanje… Bo pač tako. In na žalost – zgoraj našteti primeri so iz realnega življenja naše velike klinike.
    In drahi nergač – vsi v javnem sektorju ne zlorabljamo bolniških staležev, nismo neprijazni in leni in ne vem kaj že vse si naložil. Veliko nas je, ki hodimo v službo bolni cele zime, ker drugače bi se naš sistem že davno podrl. Sama sem bila doma v 10 letih službe 3x. Dvakrat na porodniški (jbg) on enkrat po operaciji. Vse ostalo sem prebolela stoje, v službi, otroke čuvajo babice, jaz pa sem petke, svetke, praznike, ponoči v službi za manj kot 1000 eur. Bajna služba in prva bojna linija za vse zlovoljne bolnike, ki mislijo, da me plačajo, s tem ko plačujejo zavarovanje. Presnet slabo…. Urgentni so pa itak vsi. Vseh 30+ v vrsti, ki zaradi splošnjakov in zasebnikov dobijo nujno napotnico za urgenco, kjer potem čakajo 6… 8… 12… ur…. Zasebnik jih je pa potolažil in napisal napotnico. Eto.
    Dejmo reformo zdravstva – sam vsi glasni so potem … No… Radan. Brecelj. In tako dalje.

  • Odgovori skoraj specialist 29. 7. 2016 at 5:51

    Srečen tisti, ki te bo/je obšel.
    Skrajno neodgovorno, da nosiš bacile med sodelavce in paciente –
    še 1000 evrov na mesec je preveč za tovrstno obravnavo.
    Mučenica si, prav zares.

  • Odgovori Aleš 29. 7. 2016 at 8:31

    @M&M
    Jaz verjamem, da 90% (OK, mogoče 80%) zdravnikov ni pokvarjenih, delajo s srcem in res želijo pomagati sočloveku.
    Ampak se resno sprašujem, če s tako preobremenjenostjo in da morate bolni hoditi v službo, dejansko še koristite bolnikom, ali že bolj škodite. Ljudje nismo stroji, da bi lahko dobro(!!) in odgovorno delali po 12 in več ur dnevno tedne zapored.
    Ampak kaj narediti? Mogoče enkrat preprosto reči dovolj in, ki ste “na prvi bojni liniji” iti v stavko PROTI svojim nesposobnim/podkupljenim/lenim šefom in ZA boljše delovne razmere in ustrezno oskrbo pacientov.
    Ampak jaz nimam upanja, da bi se v Sloveniji kaj takega lahko kadarkoli zgodilo. Saj vemo kako so obravnavani tisti, ki pri nas kričijo “cesar je nag”. Po drugi strani, zameriti se šefu, ko veš s kom bo potegnila zdravniška zbornica, sindikat itd… …saj vidimo, kako se nič ne zgodi. Mrtvi otroci, pokradeni milioni itd.. ..in NIČ! Ščitenje hrbta enih drugim – ministrica za zdravje upokojenka, bivša VD direktorice UKC upokojenka, zdajšnji direktor UKC lutka za podpisovanje pogodb… …pa saj sama veš.
    .
    Aja, pa še nad primitivci (mano), ki jih človek sreča na internetu, kateri mu sicer dajajo plačo, razočaranemu MK-ju:
    http://vukajlija.com/reakcije/142090
    .
    Matej, se ti opravičujem za teženje po tvojem blogu in se umikam iz te debate.
    Saj je vse jasno.

  • Odgovori Waldo 29. 7. 2016 at 11:50

    Imam nedavno izkušnjo z zdravstvenim sistemom. Nezmožen za delo, če zanemarimo nekaj čakanja in zmrdovanja administratorke nad kobajagi neveljavnimi papirji (kar seveda ni bilo res), obravnavan profesionalno, čez medicinsko osebje nimam pripomb. Vzroka niso ugotovili, predpisali neke tablete in vaje ter napotnice za dodatne preglede. Termin pregleda: oktober. Na srečo sem po dveh tednih že magično na nogah.
    A kaj v primeru, da se stanje ne bi izboljšalo? Ležal bi doma še naslednje tri mesece brez kakšne koli terapije in čakal na pregled, nato pa še postopek zdravljenja. Zakaj? Zato, ker zavarovalnica plača, kajpavem, 10 tovrstnih pregledov na dan, ostali čas pa mašine stojijo, namesto da bi delale. Raje mesece in mesece bolnim plačujejo bolniško, kot pa preglede, da ljudje prej ozdravijo in spet sami služijo svoj denar.
    V vsakem sistemu, tudi v gospodarstvu imaš nemalo šalabajzerjev, ki se šlepajo in jim nihče nič ne more. Vsi poznamo kakega nesposobnega šefovega sina ali naduto šeficino nečakinjo. Enako je v zdravstvu. Imaš nekaj takih, pa tudi veliko drugačnih, na katerih sloni ves sistem, da ne sesuje. Verjamem, da tem drugim ni lahko.
    Mislim, da v našem zdravstvu največji problem niso tisti znotraj sistema, temveč zunaj njega, ki imajo od njega koristi. Vsi se spomnimo analize cen zdravil, medicinskih pripomočkov in opreme pri nas in v drugih, tudi bližnjih državah. Dokler ne bomo od korita odstranili te golazni, ne moremo upati na kakšno koli izboljšanje. Sistem dobi toliko denarja, da se še ohrani pri življenju kot vir denarja, vse ostalo posesajo te pijavke. Na žalost izgleda, da so zlizane z odločevalci na vseh nivojih, ki odrejajo pravila igre, in jim tako stanje zaradi lastnih koristi ustreza, zato dosti upanja ravno nimam.

  • Odgovori Gal Kusar 29. 7. 2016 at 21:17

    @M&M Radanova reforma? Ta bi pa res prinesla dokoncno resitev. V stilu je clovek, je problem, ni cloveka, ni problema (J.D.Stalin).

  • Odgovori Matej Zalar 1. 8. 2016 at 7:04

    Dokler bodo sistem spreminjali redki posamezniki, ostali pa bodo razlagali, kaj ni mogoče, in imeli ob tem paciente še za nevedne norce, ki hočejo preveč, sami sebe pa za nezmotljive, se seveda ne bo nič spremenilo, posameznike pa bodo zajebavali. Tako preprosto je to.

  • Odgovori Anonimno 2. 8. 2016 at 9:01

    V ozjem sorodstvu imam dva zdravnika. Po mojem mnenju dobra. Strokovna in borita se za pacienta in zase. Problem je, da je sistem tok v k., da tega en laik, ki ni zraven, sploh ne zmore dojet. Jaz delam v gospodarstvu in se nemo cudim, ko mi moz razlaga vsakodnevne tezave na katere je naletel zaradi sistema. Ves npr.kako splosnemu zdravniku zzzs podeljuje koliko pacientov mora imeti opredeljenih? Tako, da vsako leto npr.pogleda stevilo prebivalcev v kraju in ga deli z stevilom zdravnikov, ki so v tistem okolisu. In to postane uradna norma. Nikoli ne prilagodi stevilo zdravnikov – to je konstantno isto. Pa to je le en primer od miljontih podobnih. In da, sistem sloni na posameznikih, ki kar mislijo da morajo delat in delat do onemoglosti. Ampak, ti delajo skodo vsem: sebi in pacientom. Zakaj sistem ne razpade. Ker so na polozajih ljudje, ki nocejo da razpade, ker imajo pac se vedno koristi – tisti pred penzijo ali pa ki bi ze morali bit tam. Pa je brez veze posplosevat. Vse kar je napisal MK je res, in jaz ga razumem in ti Matej, ga bos tudi nekoc, Ce bo tvoja punca delala v javnem sektorju.

  • Odgovori Matej Zalar 3. 8. 2016 at 1:03

    Zelo nerad se ponavljam, ampak , še zadnjič: razumem @MK, ker vem, da je jedro problema v katastrofalnem sistemu in pomanjkanju denarja. To pa zame še ni opravičilo za to, da mi zdravnik ne pomaga niti malo niti z morbitnim nasvetom, na koga naj se obrnem v naslednji fazi. Kaj mi je storiti, sem vedel zato, ker a) nadpovprečno poznam odzive svojega telesa, b) sem na področju športa/športnih oseb kot laik vseeno bolj razgledan od večine in c) mi je tako svetovala tretja oseba. Sicer bi pač tarnal naprej.

  • Odgovori C-mon 3. 8. 2016 at 11:48

    Tule ne bom komentiral drugega kot tole: …potem, ko sem že plačal – in bom plačeval še naprej – obvezno zdravstveno zavarovanje in dodatno zdravstveno zavarovanje…

    Plačuješ namreč obezno in dopolnilno zavarovanje, dodatnega pač ne, ker v tem primeru bi ti (odvisno od krtija, ki si ga sklenil9 dodatno zavarovanje pokrilo tako pregled pri specialistu, kot tudi rehabilitacijo, ki si jo navedel…

    Vem da picajzlim, ampak žal razlike med dopolnilnim in dodatnim zavarovanjem večina Slovencev ne razume, kot seveda tudi tega ne, da ZZZS pač ni zavarovalnica, četudi izvaja zavarovanje :-)…

    Pri tem mi je še najbolj zanimivo tudi to, da ZPIZ-a nihče ne imenuje zavarovalnica (čeprav izvaja obvezno pokojninsko zavarovanje) in statusno precej podoben ZZZS-ju 🙂

  • Odgovori Matej Zalar 3. 8. 2016 at 20:11

    @C-Mon: Tako.

  • Komentiraj