Dobro ga goni, Jure!

Da je bil Jure Robič med najbolj priljubljenimi slovenskimi športniki, čeprav ni osvajal odličij v konvencionalnih športih, dokazujejo tudi komentarji na forumih in novičarskih portalih. Po njegovi tragični smrti nisem zasledil niti enega neprimernega komentarja. Bil je velik mož! Vsi, ki smo se včeraj klicali po telefonu, smo imeli otopel, nejeveren glas … pa ne Jure, ne Jurko! Jebenti, dedec, kje vse si že bil, vedno do daske, zaspan, psihično razsut, vedno na robu, a vendar na pravi strani roba. In potem se ti zgodi taka traparija, pred domačimi vrati.

Čeprav se mi je zdel nor, ne zaman, sem ga izjemno spoštoval in laskalo mi je, da je bilo spoštovanje obojestransko. Enkrat, še ko smo bili vsi prepričani, da sem brdaš, mi je razložil, da ga spominjam na Paola Bettinija, po konstituciji, načinu kolesarjenja in eksplozivnosti, ki sem jo razvil šele, ko sem nehal dirkat kros. In kako ne bi imel rad človeka, ki me je primerjal z velikim Paolom?

Še zdaj si ne odpustim, da me je nekoč davno, ko sem imel še lase, raztegnil na vzponu na Rakitno. Še več, odpeljal se mi je na klanec! Ampak jebela, da je imel srečo, ker sem bil po zaključku sezone utrujen.1

Rakitna

Takole zmahan je bil leta 2007, ko je prvič zmagal na DOS Extreme, ultramaratonski dirki okoli Slovenije:

Cilj DOS

Ko sem bil drugo leto na isti dirki član Tjašine ekipe, mi je ravno Jure dal veliko nepogrešljivih napotkov in je imel definitivno velike moralne zasluge, da sva tistega leta zmagala oba: on kot kolesar, jaz pa kot spremljevalec zmagovalke Tjaše Rutar. Tako sva bila pametna v cilju.

DOS - cilj

Ko me je odneslo iz kolesarstva, sva se bolj malo videla, pogledat sem ga šel sicer na DOS, tako letos kot lani, ko je obakrat zmagal, praktično brez konkurence. Vsakič me je bil iskreno vesel, pa ne zato, ker bi bil to jaz. Dostopen je bil vsem, za vsakogar si je vzel čas. Ne sicer takrat, ko je šlo na dirki zares, o ne, takrat je bil lahko zajeban kot sto hudičev – ampak to je bilo tisto, kar ga je naredilo velikega. Nepopustljivost v doseganju cilja, ki si ga je zadal. Zanj je nekaj veljala samo zmaga, če je bil na treningu pa samo, da bo šel v dasko. Ko je šel na te nore dirke, sem se vedno malo bal zanj, ampak nikoli si nisem mislil, da se lahko zgodi na treningu in to celo na gorskem kolesu, ki ga je verjetno zajahal kot pripravo na Crocodile Trophy

V spominu ga bom ohranil kot faco, kot svojevrstnega pozitivnega norca, od katerega bi se lahko vsi naučili nekaj odločnosti in marljivosti – če bi imeli le nekaj procentov njegove skoncentriranosti na uspeh, bi bil ta svet dosti boljši. Bil je rojen zmagovalec – njega je lahko zjebala samo nesreča.

Jure, glavo dol, pa do daske v večnost! Na večno turo. Uživaj!

  1. Skrajno levo Josef Virant. []
Prejšnja objava Naslednja objava

32 komentarjev

  • Odgovori Vizo 25. 9. 2010 at 8:52

    Res škoda, res … Bil je CAR. Chef, tko kot si napisal nekje drugje (si drznem citirat): “Jurko, dobr ga gon tam gor …”

  • Odgovori Borut 25. 9. 2010 at 9:04

    Jurko je bil in bo ostal LEGENDA ki nikoli ne umre….

  • Odgovori Anonimno 25. 9. 2010 at 9:10

    Jebela cesta , šok , solze.

  • Odgovori Tux 25. 9. 2010 at 9:19

    Dober blog, naj šampion počiva v miru, čeprav še zdaj ne morem verjeti, da se je to njemu zgodilo.

    Mimogrede, nočem biti dlakocepski, pa vendar: v prvem stavku imaš pravopisno napako: konveNcionalnih…

  • Odgovori Tux 25. 9. 2010 at 9:21

    Dober blog, naj šampion počiva v miru, čeprav še zdaj ne morem verjeti, da se je to njemu zgodilo.

    Mimogrede, nočem biti dlakocepski, pa vendar: v prvem stavku imaš pravopisno napako: konveNcionalnih je prav…

  • Odgovori Biba 25. 9. 2010 at 9:24

    Žalostno!

  • Odgovori Sašo 25. 9. 2010 at 9:39

    Lepo napisano, res je bil AS

  • Odgovori BraneM 25. 9. 2010 at 10:11

    Lepo si napisal.

    Spletna žalna knjiga:

    http://jurerobic.pervizmediagroup.com/

  • Odgovori Rok-1 25. 9. 2010 at 10:44

    “Jure, glavo dol, pa do daske v večnost! Na večno turo. Uživaj!”

    JA!

  • Odgovori NoMercy 25. 9. 2010 at 10:47

    R.I.P. Jure 🙁
    ampak živel si pa le kot redko kdo: na polno in do konca 🙂 respect 😛

  • Odgovori ena zblojena 25. 9. 2010 at 10:53

    Edini športnik katerega uspehe, predvsem na Raamu, sem spremljala z odprtimi usti. Tole zdaj res ni bilo potrebno 🙁

  • Odgovori seamus 25. 9. 2010 at 12:26

    Tko, kt pr Humarju, k je človk mislu, da je zadost korenina, da bo vse OK. Pol pa šok.

  • Odgovori chef 25. 9. 2010 at 13:25

    Jaz v bistvu ne vem, če je sploh še kaj za napisat … šele danes zjutraj, ko sem ob njegovem imenu nekje videl izpisani letnici 1965-2010 me je zadelo, da je Človek res mrtev. Fak, te morbidne letnice …
    V enem komentarju sem prebral, da je bil on v bistvu več kot človek. Ampak ni res. Bil je samo Človek, resda pa pisano z veliko začetnico. Velik mož … in pri tem sploh ni pomembno, koliko je naredil za promocijo Slovenije, malo bolj je pomembno, da je marsikomu odprl oči, ker je dokazal, da zmore vsak, ki si želi. Ampak najpomembneje od vsega je pa bilo, da je živel svoj lajf … ne kot bogataš, ne kot nekdo, ki bi mu uspelo na čisto vseh področjih, ampak nekdo, ki je užival v svojem delu in je bil v njem tudi daleč najboljši.

  • Odgovori areh 25. 9. 2010 at 13:58

    Malo pred njim pa še brat…grozno. Res je legenda.
    lpa

  • Odgovori chef 25. 9. 2010 at 19:55

    Boss s foruma bicikel.com se je potrudil in zrihtal fotke z inkriminirane dirke na Rakitno. Bilo je leta 2003, ko je že pregonil svoj prvi RAAM in ga po neverjetnem finišu, ko so vsi mislili, da je vesoljec, končal na 2. mestu.
    Zdaj vidim, da razlika na Rakitni niti ni bila tako velika – v spominu sem imel, da me je takrat razsul za kakškno minuto.

    Redko sem dirkal z njim, bila sva pač različne kategorije, ampak z njim ob rami je bilo vedno zanimivo. Tudi na treningih, ko je šlo z njim v grupi res vedno do filtra, tako da nam je šel včasih že malo na jetra.

  • Odgovori Whiskey 25. 9. 2010 at 21:55

    Tole je pa šok. Sem že mislil kako bo Jure rasturil konkurenco na naslednjem RAAM, zdej pa ta nesreča. R.I.P.

  • Odgovori Luka 26. 9. 2010 at 11:44

    Lepo napisano, chef.

  • Odgovori Jože 26. 9. 2010 at 12:16

    Res lepo!

  • Odgovori nekoč kolesar 26. 9. 2010 at 12:24

    Spomnim se ga še iz časov ko je bil kategoriziran cestni kolesar. Bilo je na dirki Maroko tour. Jure je nekje pod Atlasom ušel konkurenci in solo vozil proti cilju. Do njega so z avtom privlekli domačega kolesarja. Pred ciljem so mu vsi z glavnim sodnikom vred ponujali denar, če pusti domačina zmagati. Vendar se Jure ni dal kupiti in je zmagal. Za nagrado je dobil lepo arabsko preprogo. Ker jo je odnesel domov sem potem za dodatno prtljago na avio relaciji Casablanka – Paris Plačal trikratno vrednost preproge. Skratka bil je prijeten in prijazen fant za razliko od prenekaterega drugega kolesarja.

  • Odgovori chef 26. 9. 2010 at 12:53

    Ja, dobra duša in radodarnež kakršen je bil, pa zmage na biciklu ne bi dal za noben denar 🙂

  • Odgovori RUDI JUD 26. 9. 2010 at 13:23

    Naj počiva v miru.Slava mu

  • Odgovori Arcnija 26. 9. 2010 at 14:02

    Pred 35 leti sva se odličila,da bova kolesarila
    in sva začela z večernimi teki po šoli do spomenika na Hrušici.Od našega bloka na Plavžu.
    On je dobil kolo,pri nas smo bili trije in ni bilo denarja.Poti sta se razšli.Vendar sva enkrat
    letno našla termin in naredila skupno turo peš na
    Golico,s kolesom na Križevec,čez Dovje,na Pokljuko,septembra na Vršič..vsa ta leta..svoja
    sinova sem učil v njegovem duhu,vse se da,če se
    hoče…po prvem Raamu mi je podaril čelado,ki jo
    vozim še danes…ko sva se spuščala v Savske Jame
    s Križovca,mi je prišel nazaj navkreber naproti,
    …”sm mislu,da s padu”…,je rekel..ker mu niti
    navzdol nisem mogel slediti,kljub temu,da je na
    vrhu najavil…tempo intelligente navzdol…Cel
    kup nasvetov v fitnesu v hali si nam dal…
    Jure,jokam,tako hudo mi je…verjeti ne morem..
    pa nocoj na hokeju te ne bo…
    …zadnjo “etapo”na Raamu je oblekel rdeči dres…zmagovalni…mesto rdečega prahu…
    …VSI ZA ŠAMPIONE RDEČE…

  • Odgovori Rok Lipičnik 26. 9. 2010 at 15:44

    Bil si vsem za vzgled kaj se da, če se hoče.
    Počivaj v miru

  • Odgovori IZTOK GARTNER 26. 9. 2010 at 16:21

    Iskren poklon za čudovito spisan tekst v slovo velikemu športniku.

  • Odgovori filmoljub 26. 9. 2010 at 19:10

    Zaradi tako vrhunskih športnikov in velikih ljudi — in ne zaradi politikov ali kogarkoli drugega — me občasno še prešine nacionalni ponos. In poslej me bo žal še za spoznanje redkeje. Naj počiva v miru.

  • Odgovori kalbo 27. 9. 2010 at 7:38

    Lepo napisano. Res mi ga je žal. Tako kot si napisal Chef, naj dobro goni v večnost in naj mu bodo ceste prijazne….

  • Odgovori vesna 27. 9. 2010 at 9:26

    lepo si napisal, Chef…

  • Odgovori Efemit 27. 9. 2010 at 9:39

    Kapo dol, tebi za prekrasen “Farewell”, Juretu pa za vse dosežke in njegov “way of life”.

  • Odgovori Nick 27. 9. 2010 at 11:21

    Dokazal nam je, da je marsikaj mogoče … in res ga je škoda.

    Mimogrede – zelo lepo je napisal tudi Grega Kališnik v Nedelu.

  • Odgovori smoger 27. 9. 2010 at 11:47

    Lep zapis!

    V OŠ sem rada spremljal Giro in Tour vse
    nekje do smrti Pirata. Pozneje sem v Poletu bral o Robiču in slišal za RAAM in tisti ‘one day Tour de France’ in nisem mogle verjeti, da obstajajo taki ljudje kot je Robič. Slava mu!!!

  • Odgovori hc_kid 27. 9. 2010 at 13:25

    moram reč da sem zelo žalosten. Slovenija je izgubila odličnega človeka…
    Počivaj v miru Jure.

  • Odgovori Tomko030 27. 9. 2010 at 17:58

    Umrla je legenda…. hudo mi je, zelo.
    Chef, kapo dol pred tabo, zelo lepo napisan tekst.

  • Komentiraj