Domače, domače

Na kraj pameti mi ne pade, da bi storitev, izdelek ali živilo kupil le zato, ker je slovenskega porekla. Še več, propaganda na osnovi domačega porekla me navdaja s sumničavostjo. Naj verjamem, da so ribje konzerve boljše od nemških samo zato, ker so iz Delamarisa? Naj za Janezovo istrsko oljčno olje plačam štiri evre več kot za primerljivo Giannijevo apulijsko? Naj verjamem, da Janez iz Rogaševcev stiska boljše bučno olje kot Johann iz Ženavcev, pet kilometrov oddaljene vasi v Avstriji? Naj trobim v rog skupaj s tistimi, ki trdijo, da Janezi s Krasa, Istre in Vipavske doline pridelujejo najboljši pršut na svetu, čeprav prašiči kakovostno hrano jedo samo zadnjih nekaj tednov pred zakolom?

Slovenskim prodajalcem, pridelovalcem in predelovalcem ne bom dajal potuhe samo zato, ker jim je ime Janez, ker je to na dolgi rok škodljivo. S tem Janeze navajamo, da se jim ni treba truditi, da masovni proizvodnji ni treba konkurirati s kakovostjo in da je lahko le kakovost pogoj za visoko ceno. Vsakega odvratnega piva ne bom hvalil samo zato, ker so si recept izmislili trije Janezi.

Zaradi tega se mi zdi Tušev oglas za slovenske pridelke v njihovih trgovinah popolnoma bedast.

»Pridelal Janez. Ne Juan ali Xin Chao. Uvoženo z drugega konca Slovenije.«

Niti v sanjah pa mi ne bi šinila skozi misli ideja, da je to besedilo nacionalistično, celo šovinistično, kot v zadnjih dneh na vseh, še tako marginalnih medijskih vogalih papagajsko ponavljajo dušebrižniki, ki se imajo za pametnejše od ostalih zato, ker se deklarirajo kot liberalci, kot bolj strpni, kot napredni, čeprav so v resnici le del medijsko podmazane raje, ki po tej plati ni dosti boljša od volivcev Donalda Trumpa. V URL naslov se je Delu celo zapisalo http://www.delo.si/gospodarstvo/podjetja/opazili-smo-heil-tus.html. Samo v komunikacijsko bolni, dialoga nezmožni družbi je mogoče nedomiseln oglas, ki igra na noto domoljubja – in kaj je narobe z domoljubjem? –primerjati z nacistično ideologijo.

Težnje po zakrivanju tlečih in nikakor ne izginulih težav s politično korektnostjo seveda niso slovenski, ampak zahodni fenomen, ki ga seveda prevzemamo, čeprav se po drugi strani povprečno zabit Slovenec z velikim veseljem norčuje iz povprečno zabitih Američanov.

Infantilna, na ikone tapkajoča družba je oropana sposobnosti razumevanja zapletenih pojavov, zato se zateka v pravljični svet, ki loči le med dobrim in slabim, brez vmesnih, infantom težko razumljivih nians, ki jih raje zavijamo v politično korektnost, da se ne bi slučajno kdo počutil užaljenega zato, ker mu je ime Juan ali Xin Chao in to kljub temu, da je iz konteksta oglasa popolnoma jasno, da ne gre za šovinizem, ampak za bebavo nategovanje, da je slovenska hrana apriori kakovostnejša, pri čemer sploh ni nujno, da je res slovenska, saj je slovenski proizvod lahko vsako bolgarsko sranje, ki so ga v Sloveniji samo zapakirali in etiketirali.

A prav to, namreč domnevno boljšo kakovost slovenske hrane v primerjavi s tujo, oglašuje tudi Ministrstvo za kmetijstvo, ki bo za kampanjo Naša super hrana plačalo tri milijone evrov, kar je precej bolj problematično od domnevno nacionalističnega nagovora nekega trgovca. Prvič zato, ker zapravljajo denar davkoplačevalcev, drugič pa zato, ker s tem spodbujajo podobno debilne kampanje tudi pri prodajalcih.

Poglejte: če Juan stisne boljše oljčno olje, bom res kupil njegovo robo. Če pa Janez stisne enako kakovostno oljčno olje, ki ga prodaja za enako ali le malo višjo ceno, bom iz domoljubnega principa kupil Janezovo. Ne zato, ker mu je ime Janez, ampak zato, ker je Slovenec in do njega gojim več simpatij kot do Španca, kaj šele Kitajca. To je normalno. Zaradi tega narodi preživijo. Ne bodo pa preživeli tisti narodi, ki težave pometajo pod preprogo politične korektnosti in se potem čudijo terorizmu, ali težave, ne samo vidijo, ampak tudi ustvarjajo tam, kjer jih sploh ni.

Prejšnja objava Naslednja objava

32 komentarjev

  • Odgovori Seamus 4. 4. 2017 at 18:36

    Vsi industrijski pršuti Kras, Lokev imajo nemške ali nizozemske noge. Kako je z domačimi pršutarnami pa ne vem.
    Drugače sam kupujem izključno po izgledu in vonju in pa na izkušnje. Se da dobit dobro robo, samo res težko. Da bi pa kar vsepovprek enačil naše slovenske izdelke kot garant za kvaliteto pa res ne gre. Recimo še nisem jedel odlične slovenske mortadele.
    Moje izkušnje so takšne, da konstatno dobro robo (suhomesnate zadeve so po moje najproblematičnejše) se da dobiti v KZ Laško, določene zadeve od KZ Škofja Loka, KZ Idrija (sploh kar prodajajo v Mercatorju v Idriji) ter mogoče še KZ Tolmin. Seveda ne vse po vrsti. Ocvirki so pa najboljši pri Mlinariču v Lescah, vključno z najboljšo zasko (jo imajo tudi v Lidlu). V Mercatorju, če se le da, ne kupujem, ker s cenami nategujejo, da glava peče – dajo samo nalepko čez original ceno in 30%-40 gor, če kdo ne verjame naj si pogleda zadeve od KZ Škofja Loka.

  • Odgovori BigBoss 4. 4. 2017 at 19:38

    Cilj reklame je, da opozori na znamko. Če je provokativna in jih veliko piše o njej, je to samo zaželeno in celo namerno. In nergač je nasedel. Zastonj razširja glas o reklami, če je slučajno kdo še ni opazil. In to brezplačno. 😉

  • Odgovori Spam 4. 4. 2017 at 21:12

    @SEAMUS

    Bi lahko prosim dopisal kaj je vredno degustirati od navedenih zadrug?

  • Odgovori Matej Zalar 4. 4. 2017 at 21:29

    @Seamus: Nazadnje, ko sem se pogovarjal z enim privatnikom, so bile noge iz Prekmurja, a možakar kmetovalca ni mogel prepričati, da bi imel prašiče na prostem, pač pa jih je le par tednov pred zakolom futral sam na domačem dvorišču. Tega prekmurskega prašiča potem prodajo kot kraški pršut, ker so pač taki standardi. Po vsem tem sranju okoli zdrave prehrane sem se pa jaz s tem počasi nehal obremenjevati, ker za to enostavno nimam več časa.

    @Bigboss: Po desetih letih bloganja mi je bilo seveda jasno, da se bo z 90-odstotno verjetnostjo pojavil komentator, ki bo skušal s točno takim komentarjem razložiti, da je butec pravzaprav avtor zapisa, ker se je sploh odzval. In to brezplačno. Tvoj komentar bi lahko skoraj do potankosti natančno objavil vnaprej.
    In prav imaš. Zaradi tega teksta bo jutri na tisoče Slovencev drlo v Tuš po slovenski krompir.

  • Odgovori Rado 4. 4. 2017 at 21:54

    “Na kraj pameti mi ne pade, da bi storitev, izdelek ali živilo kupil le zato, ker je slovenskega porekla.”

    Zame je slovensko močan argument. Če nimam kakšnega specialnega razloga za tuje, vedno kupim slovensko.
    (zdaj sem padel v tvojo past Matej, tisto past o butcu)

  • Odgovori Spam 4. 4. 2017 at 22:25

    @Matej

    nekaj let nazaj so nekateri rejci pod znamko Pohorje beef uporabljali to foro. Bojda naj bi po odkritju zaostrili preverjanja.

  • Odgovori Matej Zalar 5. 4. 2017 at 6:59

    @Rado: Ne, ker protežiraš na osnovi narodnosti, si po logiki 21. stoletja šovinist. Fašist 🙂 Spoli ne smejo obstajati pa narodi tudi ne.

    @Spam: Seveda, to so klasične fore. Ampak najbolj me to moti, da to do določene mere dopuščajo pri živilih z zaščitenim geografskim poreklom. Kot da spet ne bi vedeli kaj točno hočemo: poceni robo ali kakovostno robo?

  • Odgovori Rado 5. 4. 2017 at 7:36

    Dva razloga me vodita v “slovenske nakupe”. Prvič makroekonomski, raje dam zaslužit Slovencu, ker vem da potem denar kroži znotraj Slovenije. In ima – recimo poenostavljeno – moj sosed zaposlitev v živilski industriji.
    Drugi je nezaupanje. Recimo svinjska krača od prasca iz madžarskih ravnic. Po ceni 1,90 evra za kilo. Če vem, da je v tej ceni zajet davek, trgovska marža, transportni strošek, sanitarni pregledi, hladilnice, pa najbrž še kaj,
    se potem sprašujem s čim so tega prasca krmili in donegovali do starosti za zakol in ob tem še nekaj zaslužili.
    Na svoje vprašanje nimam racionalnega odgovora.

    • Odgovori Tadej Pačnik 5. 4. 2017 at 11:14

      Živjo. Kot kmet proizvajalec ti lahko na to odgovorim. Ali je to najboljša farma na svetu glede stroškovne učinkovitosti ali pa gre za dumping. Sumim, da je slednje, ker je to pri nas pogost pojav. Vzrediš 1000 prascev, 800 jih prodaš po ceni z dobičkom, pokriješ stroške in zaslužiš – ker madžar kupuje mađarsko, pa tud če da 50 centov več na kilo. Ostalih 200 lahko prodaš po dumping ceni kateremukoli trgovcu, ki cilja na najnižjo ceno. S tem uničiš domačega proizvajalca, ki mora svoj produkt potem prodati po še nižji ceni – kar ga pelje v izgubo itd. Lani vem, da je zadruga krško mislim svoj paradižnik lahko samo na kompost zvalila, ko se vsul iz tujine po bizarno nizki ceni.

  • Odgovori Anonimno 5. 4. 2017 at 7:37

    Merkatorjev “Misli lokalno” ni bil nič boljši.

  • Odgovori filmoljub 5. 4. 2017 at 8:12

    Zame je slovensko močan argument. Če nimam kakšnega specialnega razloga za tuje, vedno kupim slovensko.” 😆 Ha ha, česa tako patetičnega pa še ne. Seveda, seveda, dajmo podpirat domače šalabajzerstvo, nesposobnost in nategunsko politiko — to nas navdaja z nacionalnim ponosom, veste. Tako kot tisti kulti za osebni razvoj tipa HAPPY HAPPY. Jasno, da gre za “duhovne dimenzije, srčno kulturo, višje ravni zaznavanja in vsesplošno povezanost z vesoljskim Enom” — ljubezen in pripadnost pa jim le izkazuj s penezi.

  • Odgovori Matej Zalar 5. 4. 2017 at 8:36

    @Rado: Pa si prepričan, da je slovenski izdelek res slovenski ali da je dejansko pridelan po boljših metodah, razlika v ceni pa je le posledica neracionalnosti v procesu pridelave? Jaz nisem tako prepričan. Neverjetno nizkim cenam se čudim tudi jaz, a se ne slepim, da je le malo dražje meso s slovenskih farm dejansko toliko boljše samo zato, ker je slovensko.

    V belgijskih trgovinah lahko na primer kupiš smešno poceni meso, ki je seveda tudi popolnoma zanič. A kupiš lahko tudi blazno drago meso, za katere sicer ne vem ali je belgijsko, madžarsko ali avstralsko. In pravzaprav je to tudi vseeno. Važno je, da je kakovostno. Kar hočem povedati je, da je izbira različno kakovostnega mesa na slovenskih policah bistveno bolj omejena, kar poudarjajo tudi strokovnjaki. Torej: naj kupiš madžarsko ali slovensko ali “slovensko” meso, še vedno v trgovini težko prideš do res kakovostne robe. Za to moraš nekoga poznati ali imeti res dobrega mesarja, kakršnih je v Ljubljani žal blazno malo.

    Kar se pa tiče makroekonomije in nacionalnega interesa … ha, ha, ha. Saj smo kupovali v Mercatorju in kaj nam to pomaga? Pa v Žitu pa v Fructalu pa kaj vem kje še vse. Če hočeš dobro slovenskemu pridelovalcu, moraš sesti v avto in se odpeljati k njemu ali poklicati Francija, da ti domačo robo dostavi na dom. Ke rče boš njegovo robo kupil v slovenski trgovini, si lahkop prepričan, da ga ta slovenski trgovec, ki špila na frulico nacionalnega interesa, s plačilnimi pogoji lupi kolikor le more in potem je prekleto vseeno ali kmet robo prodaja Slovencu ali Avstrijcu.

    Pred pdesetimi leti sme morda še verjel, da se splača kupovati slovensko. Zdaj nisem več naiven. Splača se lkupovati tisto, kar se splača tebi. Reševanje nesposobnežev ni tvoja naloga – in tudi ne bi smela biti naloga države.

    Pa da sva si na jasnem: kupujem relativno veliko slovenske robe, ampak če mi zelenjavar,ki mu zaupam, raje proda bistveno cenejše italijanske šparglje, ker trdi, da niso nič slabši od slovenskih in to dejansko okusim tudi sam na svojem jeziku, bom pač kupil italijanske.

  • Odgovori Simon 5. 4. 2017 at 8:59

    DA imate čas se ukvarjat s takimi stvarmi.
    A pred nosom vam želijo dati nov davek, ker bo treba drugi tir gradit, pa poleg tega so podatki pacientov “javno” dostopni zaradi nesposobnosti določenih v ZD, …
    Vi pa, da so zapisali bolje je janez kot pa XYZ. A mislite da zaradi tega ker npr. Interšpar in ostali pa kaj bolje prodajajo, večino uvoženo.

  • Odgovori Anonimno 5. 4. 2017 at 9:03

    Odgovor je preprost – postaneš vegan! Hmmm… pravzaprav niti ne… samooskrbni presni vegan, ki se oskrbuje na lokacijah vsaj 10km oddaljenih od urbanih ter industrijskih področij… jp… to je to!

    • Odgovori Q 5. 4. 2017 at 9:18

      Se eden, ki je vesel, da je trendi.

  • Odgovori BALANCENOW 5. 4. 2017 at 9:31

    Kdor še ni poskusil 7J Jamon http://7bellotas.com/ ”pršuta” iz Španije, naj ne govori da imamo Slovenci najboljši pršut na svetu. KILOGRAM tega pršuta stane od 100-400€, cena cele noge gre pa v tisoče…nekateri so starani tudi 7 let. V Sloveniji gredo pršuti v prodajo po 1 letu staranja, redko po dveh, večina je popolnoma presoljenih ( zato da dalj zdržijo in da je manjši izmet med staranjem ), le zakaj smo tako žejni po pršutu? Po načinu pridelave ter kakovosti ( vsekakor pa ne obsegu in tradiciji ), se mu mogoče približa Klinec iz Brd, ki pridela nekaj res vrhunskih nog na leto…

  • Odgovori slikarka 5. 4. 2017 at 10:20

    sploh pa me motijo prepakirane zadeve in skrivanje poslovnih izkazov raznoraznih “kmetijskih gospodarstev”… najboljši pa so naivneži, ki verjamejo da so v rastlinjakih vzgojeni pridelki dejansko slovenski. vsem v posmeh.

  • Odgovori Tadej Pačnik 5. 4. 2017 at 11:22

    Še splošen komentar. Že 3 leta kmetujem in poskušam svojo robo prodat. Če je kdo bral Fukooko – Revolucija ene slamice, je noter zelo dobro prikazano, kdo kroji pridelavo in cene. Ekološka pridelava – pri nas avtomatsko pomeni 100% pribitek na ceno – kar pa je velikokrat čista bedarija. Ne orješ, ne špricaš, ne obdeluješ, imaš zanič proizvod (mali, krmižljav, ….) in še vedno ga butast folk v mestih kupuje, ker je eko. Ko sem videl kaj prodajajo v Kalčku kot eko krompir sem se samo nasmehnil, ker tak krompir mi krmimo prašičem……Po drugi strani pa ko želim dat dobro robo recimo v Špar, je to nemogoče, ker nimam 50 oookg jutri takoj zapakirano in še poceni. Kvaliteta je edini pokazatelj kmeta in trg bo dejansko naredil svoje, sam pri nas po moje v roku 50 let.

    • Odgovori Uroš 5. 4. 2017 at 13:06

      Težko si predstavljam, da ekološki kmet ne orje in ne obdeluje, kot si napisal. Lahko to razložiš?

  • Odgovori Rado 5. 4. 2017 at 12:38

    Kdo ima prav v tem našem malem prepiru?
    Najbrž vsak od nas, glede na svoja, razlišča stališča. Filmoljub in ti Matej, sebe vidita, kot čista individuuma in tako tudi odreagirata. Tukaj in zdaj. In cena ta hip je tista, ki je edina merodajna.

    Jaz sebe ne vidim, kot čistega individuuma, ampak se čutim, kot del skupnosti. Tako kulturno, kot tudi ekonomsko se imam za Slovenca. Dobrobit skupnosti, čutim kot mojo lastno dobrobit.

    Priznata ali ne. Življenje v eni skupnosti ima povratne zanke.

    Kmet Miha ima dva šoloobvezna otroka. Plačuje jima šolsko kosilo. Otroka jesta špansko solato in madžarsko meso, ker je pač ponudniku uspelo priti skozi javno naročilo v šolsko kuhinjo. Kmet, ki mora skozi kosilo plačevati tujo zelenjavo in tuje meso, pa svoj domači proizvod /solato in meso/ nima kam plasirati, ker je premajhen, da bi se lahko prebil v trgovsko verigo. Ali se prebil skozi javni razpis*** /Beri zgoraj repliko Tadeja Pačnika/. Se vama ne zdi butasto? Upam, da vama je vsaj ta primer prišel do srca?

    *** Celo v kapitalistični Avstriji se domači pridelki v podobnih okoliščinah favorizirajo. Pa tudi pri nas se, hvala bogu, pripravlja nova zakonodaja.

  • Odgovori Tana 5. 4. 2017 at 12:50

    Priznam, jaz pri nakupu živil gledam na to, da je hrana slovenskega porekla. Za živo glavo ne bi kupila nekega živila iz Kitajske, Albanije … imam pač predsodke do nekaterih 🙂

    Priznam pa tudi, da ta živila niso 100 % naj, naj … ampak pač tako je (vse je v glavi … hehehe …. vsaj tako pravijo).

    Ampak ta reklama od Tuša je pa zadetek v polno (vsaj meni) Zrnec je faca, da mu ni para. Ja, in tudi priznam, da sem v zadnjem času nekajkrat nakupovala v Tušu … zakaj že? 🙂

    • Odgovori Aleš 5. 4. 2017 at 13:41

      Živjo. Jaz sem Tana in prednost dajem hrani slovenskega izvora.
      Sem nacionalistka, šovinistka, faši…, islamofo…(OK, to (še) ne)
      .
      Živjo Tana.
      🙂

  • Odgovori Seamus 5. 4. 2017 at 20:42

    @matej – ma sj ne gre toliko za zdravo, kot gre za kvalitetno s čim manj dodatka. Sj skozi čas sem dobil kar dober filing in večino zadev niti ne pogledam, kar ostane jih potipam in eno malenkost povoham, če se da. Še vedno se tudi osmodim.

    @Spam – omenjene zadruge imajo tudi slabše in slabe izdelke. Sedaj v času pred veliko nočjo so odlične šunke od KZ Laško, če jih dobiš tiste k se reklamirajo da so na bukvi narejene in imajo štrik z listkom. Men so dobre. Imaš tudi navadne k so standardne našopane z vem živim, samo tiste že izgledajo slabo.
    KZ Idrija – suhe salame (20cm, pakirane po par), suhi kosi mesa za kuhat.
    KZ Škofja Loka – domača klobasa in salama (oboje suhomesnat izdelek), bohinjska slanina
    KZ Tolmin – Alpska klobasa, Tolminska klobasa, tud divjačinska ni slaba, čeprav ravno ni nek presežek za to ceno.

    Pa pozabil sem Podobnika, tudi oni imajo dobro robo.

    • Odgovori Harlock 6. 4. 2017 at 11:07

      @Seamus: Kaj praviš na ocvirke iz Lidla (tiste v oglati embalaži, ki ima namesto trdega pokorova nekakšno folijo čez)? Katere so značilnosti dobrih ocvirkov?

      • Odgovori Seamus 6. 4. 2017 at 19:29

        Men iz Lidla niso všeč nobeni. Edini, ki so mi res dobri so iz Mesarije Mlinarič in pa mogoče Bohinjski (ŠK Loka). Kaj pa vem, men so všeč suhi ocvirki, veliki in da hrustajo, pa da ni sama mast 😆
        Doma delam pa čisto drugačne – mehke in s čebulo in pa tudi ti so suhi, mast imam pa za zabelit.
        Sem pa končno dobil vrsto za domačega pujsa, mogoče naslednjič uspem dobiti tudi špeh… Res hudo – dobiš kotlete, stegno, kračo, rebra, ta mala rebra, samo špeha pa ne.

        • Odgovori Harlock 6. 4. 2017 at 21:49

          Meni je pomembno, da si ne uničim zobe. Poskusil sem obe vrsti od Lidla in tiste od Kodile in so mi tisti (iz mojega prejšnjega komentarja) najboljši.

  • Odgovori Harlock 5. 4. 2017 at 21:19

    Ne velja le na področju živil.

  • Odgovori Matej Zalar 5. 4. 2017 at 23:36

    @Simon: Globoko se ti opravičujem, ker v svojem prostem času ne pišem o tistem kar se zdi pomembno tebi. Ko bom začel z blogom služiti deset tisoče evrov, te morda zaposlim za svojega urednika.

    @Rado: Še enkrat – ti si fašist. Zakaj pa ne bi s svojimi nakupi poganjal kitajskega gospodarstva in posredno futral tamkajšnjih otrok 🙂 No, resno. Seveda je dobro kupovati Janezovo robo ampak najprej me mora ta Janez prepričati, da ima res dober krompir. Nekaj drugega je seveda vprašanje kako bo Janez sploh prišel na police veleblagovnic. Bojim se, da bodo v trenutku, ko bo lahko zagotovil dovolj velik obseg, postali njegovi izdelki manj kakovostni. Zato je po mojem pravi način prodaja v majhnih trgovinah, ki kupujejo neposredno od kmetov majhne količine. K sreči jih je čedalje več.

    @Harlock: Seveda ne. Na področju živil gre situacija morda celo res v prid slovenskim pridelovalcem/predelovalcem. Ko pomislim na storitvene dejavnosti, se mi pa dvigne želodec. Čakam, da bom lahko sklenil naročnino za telefon recimo pri T-Mobilu v Nemčiji ali da bom lahko postal komitent banke v kateri od evropskih držav.

  • Odgovori Simona 6. 4. 2017 at 9:46

    “Zato je po mojem pravi način prodaja v majhnih trgovinah, ki kupujejo neposredno od kmetov majhne količine.”
    Ravno to sem hotela omeniti. Še posebej v Sloveniji se mi zdi, da se z malo truda da priti do kvalitetnih živih – kar se tiče sezonske zelenjave, mlečnih in mesnih izdelkov. Je pa za to potrebno kontaktirati direktno kmete. Skoraj vsak ima sorodnike na kmetiji, ali pa nekoga, ki pozna nekoga. In pri vseh cene niti niso nabite, je pa res da stane kakšna dva ali tri evre več, kot pa če kupimo neko zapakirano meso v diskontu.
    Enkrat sem videla tudi spletno stran, na kateri se zbirajo naslovi kmetij, od katerih se dobi kvalitetne izdelke, da se jih lažje najde. Se splača malo pobrskat 🙂

    • Odgovori Harlock 6. 4. 2017 at 11:03

      Joj, spregledal sem tvoj prvi stavek blog zapisa. Se opravičujem.

  • Odgovori Harlock 6. 4. 2017 at 11:05

    @Matej: Joj, spregledal sem tvoj prvi stavek blog zapisa. Se opravičujem.

  • Odgovori Matej Zalar 6. 4. 2017 at 15:50

    No no, saj ni zamere. Bolje kot nekdo na nekem drugem mediju, ki je brezsramno komentiral, da je po tretjini članka nehal brati in se odločil, da je brezveze 🙂

  • Komentiraj