Doping v rekreaciji: mit ali resničnost?

Po svoje jih moramo razumeti. Fantje začnejo v srednjih letih kolesariti. Trenirajo kot obsedeni. Kupijo vrhunsko opremo. Trenirajo po planu. Izogibajo se nezdravi hrani. Morda se celo držijo kake čudežne diete, ki jo po internetu propagira padli amaterski svetovni prvak, češ da je prav to recept za uspeh. Hitri so, pravzaprav neverjetno hitri. Ampak potem jih na rundah ali na dirkah premagujejo.

Rekreativne droge in rekreativni doping

Ko v trening vložiš vse, se je težko sprijazniti s spoznanjem, da je vrh še vedno tako daleč. Da so boljši tudi občutno starejši kolesarji, pa veseljaki ali kak bivši smučarski skakalec. Vzrok za polom je najlaže iskati v izrednih okoliščinah. In tako se rodi mit, da je med prvo stoterico na Maratonu Franja četrtina dopingirana, nekateri bodo govorili o polovici, najbolj srboriti o večini. Tisti, ki kljub trdemu treningu ne pridejo niti med prvih sto, bodo o enakih deležih poročali za prvo dvestoterico.

Ko sem ter tja kakega telebana dejansko zalotijo pri nečednih poslih, dobijo te govorice tudi osnovo. Resnici na ljubo so zasačili tudi nekaj amaterjev. Seveda se nikdar nisem slepil, da med rekreativnimi športniki dopinga ni, kot se ne slepim, da je kolesarska amaterska rekreacija na udaru bistveno bolj kot na primer tekaška. Da ne omenjam tistih, ki v telovadnicah premetavajo železnino. Mi je pa za te ljudi precej vseeno. Razpravo o tem, da me dopingirani športniki motijo celo manj kot pijanci, kadilci, veseljaki, ki steroide uživajo za zabavo in ples, in še posebej tisti, ki poslovni uspeh gradijo ob njuhanju kokaina, bom raje prihranil za kdaj drugič.

To ni normalno. Ali pač je?

Ko se prijavite na športno prireditev, obstaja precej velika verjetnost, da vas bo premagal tudi nekdo, ki je med 98 odstotki tistih dopingiranih športnikov, ki jih Mednarodna protidopinška organizacija ne odkrije. In veste kaj si mislim? Pa kaj potem! Naj tekmuje! Naj me premaga. Naj požanje slavo. Za dvajseterico na Maratonu Alpe so me znanci nagradili z vsaj desetimi sporočili SMS, trije ali štirje so me kar poklicali, všečkov in komentarjev na družabnih omrežjih nisem štel. Takšna pozornost godi še tako skromnemu ciniku kot sem v tem primeru jaz, zato si zlahka predstavljam, da je za potešitev narcisoidnosti marsikdo pripravljen vložiti veliko več, tudi preveč.

Skratka, Matej Zalar odpre kolesarsko sezono konec marca in potem sicer kolesari kar veliko, a se ne ukvarja s tempiranjem forme, ne dirka, sem ter tja veseljači brez zavor in prehrana ga skrbi le toliko, kolikor ima po vsakem od mnogih in vsak dan ponavljajočih se grehov slabo vest.

Predvsem pa se ne dopingira.

Nekaj več resnosti za najtežjo kolesarsko preizkušnjo na Slovenskem pokaže šele v zadnjem tednu. In ko se nad Jezerskim začne zares, ugotovi, da ima slabo nogo. Z vsem spoštovanjem, ampak ko so me tam prehitevale nenavadne kreature, ki so se na kolesu krivile kot stari kolovrati, sem si mislil, da to ni normalno. Kot je temu vedno lepo rekel Lance.

Paniagua

Vseeno sem bil na cilju sedemnajsti rekreativec. Za uradnim zmagovalcem sem zaostal manj kot šest minut. Ko mi je ob precej boljši samozavesti naslednja dva tedna letelo še bolj, sem začel verjeti … no, marsikaj. Recimo, da bi se lahko – naj se sliši še tako pretenciozno – z več resnosti, discipline in motivacije, a sploh ne z večjim časovnim vložkom, drugo leto zagnal v boj za najvišja mesta.

Predvsem pa sem začel verjeti, da doping v rekreativnem kolesarstvu ni tako razširjen, kot se govori. In tudi če je – mogoče ga je premagati paniagua. In v tem primeru je lahko fante res sram. Kdor se v rekreaciji dopingira še preden je izčrpal vse druge rezerve, je res bedak. Zguba. Ali pa je netalentiran in bi se moral lotiti kake druge dejavnosti.

Prejšnja objava Naslednja objava

12 komentarjev

  • Odgovori Mojster Miha 4. 9. 2018 at 20:46

    “Predvsem pa se ne dopingira.”
    Točno to bi rekel nekdo, ki se dopingira. Šala 🙂 Ne vem zakaj bi se sploh obremenjevali z dopingom v rekreaciji, dokler seveda ni to širši problem večine. V Sloveniji se išče bližnjice praktično povsod in vsak dan, kar zgleda ljudi ne moti preveč, potem se pa ukvarjamo s tem, če sosedov Janez vzame en daleronček pred Franjo. Pa tega itak ne vemo, upamo pa vseeno potiho, če nas že ravno prehiti.

  • Odgovori Zmago1 5. 9. 2018 at 8:56

    Da se najboljši rekreativci “dopingirajo” z lahko dovoljeno drogo tipa lekadol, daleron kofein aspirin, paracetamol ni nobena skrivnost,…še ko sem kolesaril so govorili da se nekateri najejo toliko kofeina in aspirina da razredčijo kri, da če bi resno padel bi verjetno izkrvavel ker se kri ne bi ustavila,….težko pa verjamem da se grejo “pravi doping ala EPO , ker baje cena ene injekcije epota stane par sto evrov potrebuješ pa jih kajpavem… vsaj ene 10? Je pa res da ko so kdaj testirali najboljše na kaki dirki za slo pokal se na testu kdo ni pojavil ker je kako že “šel domov” ali pa “pozabil”, in potem je izgubil mesto, drugega pa mu mogli niso nič.
    lp, Z

    • Odgovori kv_mozart 7. 9. 2018 at 6:10

      6 napolnjenih injekcij EPO v Sloveniji stane 35,17 EUR v lekarnah na recept

  • Odgovori Anonimno 5. 9. 2018 at 9:56

    Mah… boli me patak za doping… kdor je toliko ubrisan, da za samo potrditev in vaški egotriping rabi nedovoljena poživila naj si kar privošči. Večji problem je usihanje tistega pravega, zdravega rekreativnega duha… pa, da ne lapam na pamet in v prazno… poglejte udeležbo juriša na Vršič pred 10 leti in letos… leta 2008 dobrih 1100 udeleženk in udeležencev, od katerih je imelo več kot pol normalen rekreativen čas vzpona – torej več kot 1 ura, letos pa manj kot 300 udeležencev… ok vreme je bilo kilavo a tudi če bi prišli vsi prijavljeni bi bila udeležba zgolj 1/3 zlatih časov.

  • Odgovori Matej Zalar 5. 9. 2018 at 11:17

    @Mojster: Seveda. In najbolj glasni so tisti, ki imajo najbolj bogato kri 🙂

    @Zmago1: Seveda, to so te vraže in domači pripravki … slišal sem tudi za nek v lekarnah dobavljiv protibolečinski medikament, ki so ga fantje goltali pred sprinti, da niso čutili bolečine – sicer pod vplivom tega sredstva ne bi smeli upravljati z vozili, kaj šele z biciklom v grupi pri 60 km/h, ampak to so pač te vraže. Koga so kdaj dobili ali skoraj dobili, pa tudi vemo. Eden je celo trdil, da je šlo za nekakšno zaroto.
    Ne morem pa po tem, kar sem videl po desetih letih, odkar sem nazadnje dirkal nekje v Sloveniji, trditi, da gredo najboljši avionsko hitro.

    @Anonimno: Kaj pa vem … Vršič … jaz res ne vem zakaj bi v poplavi prireditev šel na drugi konec Slovenije, zato da bi dirkal kakšnih 40 minut ali eno uro – pa če je še tako lepo vreme.

  • Odgovori Boki 5. 9. 2018 at 11:30

    “Predvsem pa se ne dopingira.”

    To recejo vsi, tudi potem, ko jih zasacijo! Ne verjamemo! Na makarone in solato ob tako neresnem trening rezumu tako hiter ne mores bit!:D

  • Odgovori Matej Zalar 5. 9. 2018 at 12:18

    “Moja prednost so bogate izkušnje in sproščenost. Nisem obremenjen z rezultatom.” 🙂

  • Odgovori Jani 5. 9. 2018 at 22:55

    Dopinga pri nas ni.. Imamo pa Miha Karnerja… ki je en redkih Slovencev ki ga pozna celo Obama… Bogvedi zakaj?

  • Odgovori Matej Zalar 6. 9. 2018 at 8:39

    No, Karner je globalna zvezda. On je imel v Sloveniji relativno malo prometa 🙂

  • Odgovori Jani 6. 9. 2018 at 14:27

    O ja.. ima pa sedaj več.. ni ga čez botox. :))

  • Odgovori Doping je izmišljotina / doping za vse 15. 9. 2018 at 23:30

    Še pozno zvečer opažam zunaj mladce, kako pridno telovadijo v parku. Ob teku mimo, brez slušalk v ušesih, se pa sliši kako se pogovarjajo o super desežkih po injekcijah v mišice, kako se to splača, vidi rezultate …
    Fitnes in športni klubi niso nič boljši. Šport je danes doseganje rezultatov in doseganja rezultatov proti dopingiranim posameznikom, tramom, državam ni brez enakih ali boljših preparatov in metod prikrivanja uporabe.
    Resni športniki pač imajo resne ekipe medicinsko-farmakološkega osebja, ki pomaga okrevati po raznih poškodbah. Vsak, ki je že kdaj imel kako natrgano vez, zvin, zlom, ve koliko časa traja okrevanje normalnega smrtnika. Nihče se ne vpraša, kako vrhunski športniki večinoma okrevajo v nekaj krat krajšem času. In po okrevanju so zopet v vrhunski formi. Medtem, ko normalni smrtnik po poškodbi nikoli več ne bo v primerljivi kondiciji.
    Zaključek: doping je izmišljotina. Dovolimo ga vsem, po normalni in dostopni ceni, krit v obveznem zdravstvenem zavarovanju. Bomo vsi močnejši, hitrejši, bolniške bodo po poškodbah krajše!

  • Odgovori Matej Zalar 16. 9. 2018 at 12:51

    Daj no, ne nabijaj. Kako pa to da jaz ne slišim teh pogovorov?

  • Komentiraj