Duh domoljubja

Uradni naziv praznika, ki ga obeležujemo 26. decembra, je posmeh realnosti, v kateri še zdaleč nismo enotni, še največ domoljubja pa pokažemo ob priložnostih, ki jih simbolizira rdeča zvezda. Na Trgu republike 9. maja z godbo, maškarado in pojedino praznujemo konec druge svetovne vojne in obletnico začetka komunistične revolucije, medtem ko na istem trgu, kjer je bila razglašena osamosvojitev, 25. Junija ni ne duha ne sluha o ljudski proslavi – razen smeti, ki so ostale od nočne zabave.

Leta 1990 sem bil premlad, da bi lahko zaznaval družbeno klimo, ampak danes se resno sprašujem, o resničnih razlogih, da so ljudje glasovali za samostojnost. Iz ljubezni do slovenskega naroda ali iz bolj oprijemljivih interesov, ki so izhajali iz naivnega prepričanja, da lahko Slovenija postane druga Švica? Danes je, bolj kot domoljubje, pomemben interesni boj, ki ni nič drugega kot boj za denar ene skupine na račun druge skupine. Aktualen primer so policisti, ki leta in leta niso imeli moralnih zadržkov pred tem, da so sodržavljane globili zaradi nepomembnih prekrškov ali nad njimi celo izvajali nasilje. Ni pa jih sram zahtevati tretjino višjih plač – na račun koga? Na račun medicinskih sester? Zdravnikov? Gasilcev? Vseh tistih, ki imajo primerljivo nizke plače?

Da je večini prav malo mar za narodno zavest, je po svoje normalno. Ljudje z minimalno plačo, ki komaj preživijo, ali tisti s povprečno, ki domov prinesejo samo štiristo evrov več, pač nimajo časa za ukvarjanje z nečim tako abstraktnim kot je narodni ponos. Še manj lahko domoljubje pričakujemo od lumpov, ki državo razumejo kot molzni stroj, za dobrobit naroda pa jim je prav malo mar.

Mali ljudje se medtem prepirajo o zadevah, ki ne bi smele biti predmet prepira. Ni res, da se kregamo samo zaradi dogodkov izpred sedemdesetih let. Vsako leto se kregamo tudi zaradi dogodkov izpred četrt stoletja, a skregati se uspemo tudi zaradi tekočih zadev, kot na primer ob vprašanju pravic istospolnih parov. Racionalna debata o vsebini ni mogoča, ker argumenti sploh niso pomembni. Važno se je razdeliti in zmerjati.

Ob vsem tem večina misli, da svoboda pade z neba, da se zanjo ni treba potruditi in da si jo bomo za vedno zagotovili že s salonskim nakladanjem. Dve generaciji nazaj je bilo ljudem še jasno, kaj pomeni vojna, danes pa nam je za razumevanje svobode preprosto preveč udobno in ljudje se iz vojne za Slovenijo celo delajo norca, čeprav je v desetih dneh umrlo več kot šestdeset ljudi – toliko, kot jih na slovenskih cestah umre v pol leta. Ko ljudje ne razumejo, da se je treba za svobodo boriti, sta nekaj normalnega tudi peticija za ukinitev vojske ali zahteva za ustavno presojo zakona, ki državi omogoča aktivacijo vojske.

Patriotizem niso simboli, navijanje za športnike ali nacejanje v Planici. Novinarji povprečnim Slovencem ob vsakem prazniku zastavljajo vprašanja o imenih praznikov ali zaporedju barv na zastavi. Popolnoma zgrešeno. Razgledanost nima nobene zveze z domoljubjem. Domoljubje je stanje duha. Bojim se, da ta duh prehitro izginja iz steklenice.

Prejšnja objava Naslednja objava

1 komentar

  • Odgovori Igor 28. 12. 2015 at 19:50

    Hehe, glede Trga republike se tudi jaz isto sprašujem. Mogoče pa tajne službe kaj vedo o morebitnih terorističnih grožnjah, pa so zato ukinili parkirišče pred DZ.

  • Komentiraj