Dunajska funky odiseja z Jamiroquai

Funky. Jazzy. Noro. Jamiroquai.

Pred dunajskim špektaklom sem opravo za koncert po čistem slučaju oziroma potrošniški neumnosti popestril z novo obutvijo. Pravzaprav sva popestrila, ampak moji čevlji so drznejši. Da nosiš kaj takega, moraš biti Nergač ali … no, ja. V Kavarni Sacher sem pred koncertom v tistem živo rumenem outfitu izpadel kot tujek v očesu – čudno, da so me sploh spustili not in se ob tem še prijazno držali na smeh. Počutil sem se skrajno dunajsko meščansko, kar je za balkanskega kmetavza seveda precej naporno. Ampak to se je spremenilo takoj, ko sva vstopila v Stadthalle, kjer so že nažigali Penguin Prison. Prvič sem slišal. Malo manj funky in malo bolj dolgočasno. Za v avto recimo. V živo se je slišalo dosti bolje.

Ampak vedelo se je, zakaj smo tam. Parter je bil nabito poln, tribune tako-tako, zgoraj bolj slabo. Karte sem kupil malo pozno, tako da sva sedela precej zadaj. Vseeno se je dobro videlo, slišalo pa sploh vrhunsko. Ko si želim koncert poslušat, sem seveda dosti raje na tribunah kot da mi hodijo po nogah ali se po meni obešajo neznani ljudje. Ker so bile zadnje vrste bolj ali manj prazne, bi se itak lahko preselila višje in tam poskakovala po mili volji – kot je seveda naredil marsikdo.

Okoli pol devetih je končno užgalo v vijolični barvi. Rock Dust Light Star.1

Da sva bila precej daleč, ni bila večja težava, saj so levo in desno od odra projicirali sliko. Scena je bila v slogu Space Odyssey, pardon, Funky Odyssey. Planeti so žareli v različnih barvah, zadaj pa projekcija tega in ónega … med drugim smo videli posnetke drag race in, seveda, za nekaj trenutkov tudi črnega Enza …

Iz nove plate, ki da naj bi jo promovirali, so zaigrali komaj kaj. Jay Kay je komaj kaj govoril. To mi je vedno všeč. Naj muzkontarji počnejo tisto, zaradi česar smo tam. Po Main Vein so zašpilali Cosmic Girl – takrat se je dvorana zares sprostila in nihče več ni bil pri miru. Potem so užgali še Smoke and Mirrors z nove plate in nadaljevali z uspešnicami, med katerimi sta me najbolj navdušili Space Cowboy in Travelling Without Moving. Po svoje sem pogrešal še kakšen komad iz nove plate, ampak po drugi strani mi je vedno všeč, če glasbeniki ne težijo pretirano z novimi izdelki, ki jih občinstvo slabše pozna. Potem lahko vse skupaj izpade kot pogreb in ljudje dejansko oživijo šele ob starih uspešnicah.

Izvedba … top shit! Fantje vejo, kaj delajo in jaz bi si skoraj želel, da bi Jay Kay bandu pustil še malo več svobode in medtem raje pognal kakšen požitek pira več po grlu. Fantje obvladajo v nulo in bilo je praktično kot bi poslušal studijski album, brez napake, a z več improvizacije. Po tem koncertu mi je še bolj jasno, da je Jay Kay totalen car. Kdo si ne bi želel biti Jay Kay? Ima n najhujših avtomobilov, helikopter in verjetno tisoč pokrival. Prepričan sem bil, da bo perjanico tekom koncerta zamenjal s čim primernejšim, ampak … ne. Je ostal kar pri perju. Pred koncertom sem se bal, da bodo babnice bolj divjale, moja je bila k sreči zelo zmerna in ni omedlela. Kako je bilo s tisto, ki se je prebila na oder in z ritanjem požela gromek aplavz … to ne vem. Jay Kay je pokasiral tudi modrc, a ga je zabrisal nazaj med publiko.

Zaključil je z Alright in se vrnil s komadom, ki ga seveda nikakor ni mogel izpustiti: White Knuckle Ride. Slabi dve uri čistega užitka! Brez gibanja smo kot kavboji-vesoljci sinhronizirano potovali med dinamitom, skalo, prahom, svetlobo in zvezdami. Funky odiseja, pač. V rumenih cupergah. Ki sva jih nosila jaz in … Mister JK.

SET LISTA

  1. Neverjetno, kako dobro snema Nokia E72. Verjetno ima pri kakovosti dosti opraviti tudi vrhunska akustika dvorane. []
Prejšnja objava Naslednja objava

3 komentarji

  • Odgovori frue 30. 3. 2011 at 18:28

    bila sem že na veliko koncertih, ampak tale je bil res eden boljših. prišla ob odprtju vrat, nobene gužve, druga vrsta, nobenih tečnih otrok, Jay Kay raztural, bend super, zvok ok, plesanje in uživanje od začetka do konca.. NORO!

    nekaj mojih fotk:
    http://frutina.wordpress.com/2011/03/29/the-return-of-the-space-cowboy/

  • Odgovori smoger 31. 3. 2011 at 18:17

    fotka od ‘čevljev’? 😛

  • Odgovori Nergač » Rumeno s črtami 2. 4. 2011 at 18:01

    […] Without Moving, miks So mi mnogi fani rekli: “Daj, pokaži fotko tistih rumenih čevljev iz koncerta Jamiroquai.” Pa naj bo tako, saj so čudoviti in tudi rad se […]

  • Komentiraj