Dva tedna v Kalabriji (1995)

Tokrat objavljam moje prvo znano potopisno besedilo. Zanimivo je, da sem naredil točno tisto napako, ki mi gre pri avtorjih potopisov najbolj na živce – na dolgo in široko sem opisoval pot in se celo zapletal v brezveznosti kot »smo čakali«, »čakali smo že debelo uro«, »skoraj smo obupali« (ker je obstajala verjetnost, da letala kar ne bo?). In za to sem dobil petko? Ker so »valovi valovili«? Seveda, če pa so bile edine napake eno deljenje, da se mi ni ljubilo napisat »2. šolski spis« in izpuščen presledek pod naslovom. Da se Kalabrija piše s K, pa očitno ni vedela niti tovarišica.

OK, star sem bil enajst let in očitno me je potovanje z letalom tako navdušilo, da je potem zmanjkalo časa za opisovanje dveh tednov iz naslova. V Kalabrijo sem se vrnil točno 14 let kasneje, takrat brez očka, ki bi nosil moje kovčke. Bilo je zelo lepo.

2. šolski spis
Dva tedna v Calabriji

Prejšnje velike počitnice smo šli v Calabrijo. To je najjužnejši del Italije.

V sredo smo stali na letališču Brnik, otovorjeni s kovčki. Letalo je imelo zamudo in ni nam preostalo drugega, kot da smo počakali. Ker smo čakali že debelo uro, smo že skoraj obupali. Toda tisti trenutek je letalo pristalo. Kovčke smo zložili v prtljažni prostor in sedaj smo se lahko odpravili v letalo tudi mi.

Končno se je letalo zapeljalo po pisti. Sprva počasi, nato pa vedno hitreje. Letalo se je začelo dvigovati in kmalu smo bili visoko v zraku. Tako smo se peljali dve uri in letalo je pristalo na letališču Lamezia Terme.

Izstopili smo in očka je v letališki stavbi pobral kovčke.

Na letališču so nas seveda pričakali prijazni vodiči, ki so nas privedli do avtobusa, s katerim bi se odpeljali na rt Capo Vaticano. Tam stoji prijazno turistično naselje Cala di Volpe, kjer bomo spali. Z avtobusom smo se odpeljali do hrupnega bara Toto, kjer smo se presedli v kombije. Avtobus namreč ni mogel prepeljati strmega klanca navzdol.

Malo po polnoči smo spali v prijazni hišici v naselju Cala di Volpe.

Zjutraj smo se zbudili zelo pozno. Ogledali smo si naselje.

Fikusi, visoki več kot štiri metre, že zrele limone so visele na drevju, banane, visoki bambus, kaktusi in drugo rastlinje. Vsepovsod so se podili martinčki. Skratka, bilo je zelo lepo. Ogledali smo si še mivkasto plažo. Nizki valovi so valovili in na njih so se pozibavale jadrnice.

Prvi dan smo lepo preživeli. Plavali smo, popoldan pa nas je vodič Tadej odpeljal v bližnje mestece Santo Dominico, kjer smo nakupili najvažnejše živilske potrebščine. Dva tedna, polna izletov in lenarjenja sta prehitro minila. Morali smo se posloviti od prijaznega naselja in zopet so nas odpeljali na letališče Lamezia Terme, odkoder smo se odpeljali nazaj v Slovenijo.

V Calabriji je bilo zelo lepo in čez dve leti se bomo zopet odpeljali tja.

Izvirnik: Dva tedna v Calabriji

Prejšnja objava Naslednja objava

5 komentarjev

  • Odgovori italo 2. 3. 2015 at 7:45

    Vidim, da je bilo takrat veliko stvari prijaznih 😉

  • Odgovori Matej Zalar 2. 3. 2015 at 10:02

    Do takrat še nisem razvil visoke ravni kritičnosti.

    Je pa res, da mi je Kalabrija ostala blizu. Gotovo se bom tja še vrnil in če mi daš na izbiro prstni del škornja ali Sicilijo, se bom raje odločil za prvo.

  • Odgovori Katja 2. 3. 2015 at 23:45

    Ampak te osnovnošolske učiteljice imajo pa vse zelo podobno pisavo. 🙂
    Sem lani spoznala v Rimu fante iz Kalabrije in so povedali, da imajo doli še vedno ogromno mafije.. Je to res?

  • Odgovori Matej Zalar 3. 3. 2015 at 0:28

    Je res. ‘ndrangheta. O italijanski mafiji je odlično pisala Mojca Širok v knjigi Oblast brez obraza. tukaj nekje naj bi bila ena od baz.

  • Odgovori miran 3. 3. 2015 at 12:21

    Hahaha, kako grozno. 😀

  • Komentiraj