Februarska revija Potepanja

Da me zeza vreme, je zdaj že normalno. Ampak štepanje reportaž na zalogo mi nekako ne diši, ker če izidemo februarja, ko je povsod megla, ne morem objaviti fotografij s cvetočimi rožicami – potem skoraj raje vidim, da so malo slabše. No, tokrat je bila svinjarija skoraj popolna, ampak na koncu mislim, da vseeno ni izpadlo slabo. Tik pred zaključkom redakcije sem se še zastrupil s pokvarjeno hrano, ki sem si jo morda celo sam skuhal, kaj vem. Tako sem zadnji članek napisal v glavnem na stranišču, ampak tudi za to upam, da se ne bo videlo.

V glavnem lahko rečem, da nas je marsikdo začel jemati resno. Nekateri za napovedovanje prireditev že uporabljajo naš koledar dogodkov, spet drugi pravijo, da v aktualnih novicah dejansko izvejo aktualnosti, predvsem pa novice, tretjim je všeč slog pisanja, kritike pa letijo predvsem na račun tistega, česar v reviji sploh ni. Jasno, tiskan medij ni internet, kjer tako rekoč ni omejitev. Spodaj naslovnica, še bolj spodaj uvodnik, ki je menda dober, pravijo v hiši, ampak da bo marsikoga zjezil.

Nič posebnega nismo, je pa lepo

S prijetno bralko Potepanj, radijsko moderatorko Natašo Rašl sva pred kratkim na Radiu Slovenija klepetala o slovenskem turizmu in med sproščenim pogovorom prišla do vprašanja, ali je Slovenija nekaj posebnega. V eter nisem razpredal na dolgo in široko in sem, čeprav imam domovino rad, odgovoril, da niti ne. V trenutku sem se sicer zavedel, da se bom morda komu zameril, a resnicoljubnost cenim skoraj tako kot predolg jezik in se nisem mogel zadržati. Ampak nasprotno, dve osebi, ki se ukvarjata s turizmom, sta me kasneje celo pohvalili, ker je končno nekdo izrekel to bogokletno misel.

Da ni Slovenija z vidika turističnih lepot nič posebnega.

Naj na tem mestu razložim, da Slovenija seveda ima lepote in krasote in morda celo kakšno unikatno atrakcijo, ki se je trenutno ne spomnim, ker je svet enostavno preveč prostran ali pa takšne posebnosti sploh niso nič posebnega. Na primer, v osnovni šoli nam je učiteljica za zemljepis razlagala, da ni države na svetu, ki bi imela dvatisočaka, s katerega bi lahko videli do morja – razumem, da je hotela s tem povedati, da imamo v mali Sloveniji skoraj vse naravne danosti; od morja, do visokih gora, podzemnih jam, jezer z otočki, krasnih rek, prostranih gozdov in tako dalje – ampak to preprosto ni res.

Dejansko je vsaka država nekomu očetnjava in seveda jo bo praviloma hvalil bolj kot druge kraje, morda bo celo razpredal o posebnostih, ki jih ni mogoče videti nikjer drugje. In točno to je dokaz, da je vsaka država, še več, vsako mesto in vsaka vas ali zaselek, nekaj posebnega. Seveda to še ne pomeni, da bodo te lokalne posebnosti znali ceniti tudi tujci, turisti, recimo svetovni popotniki, ki že štirideset let obiskujejo najbolj neverjetne kraje tega sveta. Slovenija, ki nam pomeni ogromno, je zanje samo ena od držav, kjer so se imeli lepo – kar pa bolj ali manj velja za vsako državo, kjer nam ni treba hoditi v službo ali plačevati davkov … ne vem več, kdo je to prvi rekel, naučil me je pa oče.

Hočem povedati, da je Slovencem lahko zanimivo, če je nek manj pomemben rimski vojskovodja pred dvema tisočletjema sredi Trnovskega gozda izgubil še manj pomembno zapestnico, ampak nekomu, ki je že bil v Rimu in v Pompejih, to ne bo predstavljalo presežka v turistični ponudbi. Nepomembni rimski vojskovodje so nepomembne zapestnice gotovo izgubljali po vsej Evropi, ampak nam se to seveda ne zdi pomembno. Če gremo v Italijo, obiščemo Benetke, Firence in Rim, enako kot tujci ob prvem obisku Slovenije obiščejo Ljubljano, Bled in Postojnsko jamo.

Seveda ni vrag, da jih ne bi mogli bolj množično privabiti še v bolj odročne kotičke. Tu se skriva bistvo razmišljanja. Samo z govorjenjem, da je vsaka baročna kapelica nekaj posebnega, nam ne bo uspelo. Sicer je lahko umetelno izdelana, a za  povprečnega turista to ni dovolj. Medtem ko bo Slovenec, ki domovino že bolje spozna, v njej videl nekaj čudovitega, jo bo Američan opazil samo v primeru, da mu bo ta znamenitost predstavljena kot nekaj, kar je stalo še preden je njegov irski pra pra praded preplul Atlantik. Bistvo je torej v predstavitvi, v zanimivi zgodbi.

Ampak dokler v Sloveniji mislimo, da smo nekaj posebnega, bo to težko. Namreč, tudi vse naše dejanske posebnosti so skrite v množici drugih posebnosti z vsega sveta. Priznajmo si raje, da nismo nič posebnega in se predvsem potrudimo prikazati in prodati nove ideje, kot je na primer uresničena ideja konzorcija Turizem v zidanicah, o kateri lahko tokrat berete v rubriki aktualno.

Prejšnja objava Naslednja objava

5 komentarjev

  • Odgovori Tomaž 1. 2. 2010 at 17:55

    dobro povedano!

  • Odgovori kandela 2. 2. 2010 at 10:40

    Slovenci imamo še drug problem … to da ograje svojih miniaturnih vrtičkov oz. gredic postavljamo zelo visoko z namenom, da sosed ja ne bi videl, kaj skrivamo na dvorišču. Tudi, če tam ni nič. Če bi naši ljudje iz turizma pozabili na to, kdo prihaja izza katere ograje in bi iskreno želeli, da se ima turist, ki pride k nam lepo, bi stopili skupaj in združili gredice v en čudovit vrt, kjer bi lastnik vsake gredice svojega obiskovalca poslal še k sosedu, ki na gredici nima solate, ampak korenje in bi tako čisto VSI imeli nekaj od tega.
    Preveč smo še zaplankani. Preveč …

  • Odgovori Vizo 2. 2. 2010 at 14:35

    Kljub temu, da se strinjam, da je naša stran očem neprijazna, NE MOREŠ NAPISAT, DA JE OGABNA … 😉

  • Odgovori aa 10. 3. 2010 at 11:03

    Sorči, stran je res katastrofa. Revija pa kul 😀

  • Odgovori Nergač » 9 ali 18 lukenj? 11. 10. 2010 at 22:23

    […] Še bolj se strinjam s tem, da slovenske lepote niso dovolj za uspeh, o čemer sem že pisal v reviji Potepanja. Upam pa, da se premier zaveda, da na blagodat turizma vpliva še veliko posrednih dejavnikov, ki […]

  • Komentiraj