Fjällräven Classic: Na severu ni šale

Na Laponskem je deževalo je tri dni, a najhuje je bilo ravno na vrhu prelaza Täktja. Tam je res lilo, tako da je s kapuce tekla voda kot v potoku. Čudež je, da to ne premoči. Razmere so bile tako obupne, da se mi ni ljubilo fotografirati. K sreči je na vrhu precej udoben bivak, a je bila v njem gneča kot na mestnem avtobusu.

Za življenje gre …

Počitek ni smel biti predolg. Prvi dan smo prehodili premalo in drugi dan spet premalo, zdaj pa je bilo treba nadoknaditi. Na severni strani prelaza se je zdelo, da večino časa hodimo po vodi, tekla je med gruščem, kjer smo hodili po zemlji, pa smo se ugrezali v globoko blato. No, to je scenografija iz Božjega bojevnika.

Fjällräven Classic, pod prelazom Täktja

Na obrazih pa nasmeški. Šotore smo postavljali v dežju in tokrat smo kline zabili še posebej temeljito, ker je vleklo kot na jadrnici. Res, neprijetno. Zato pred takšno potjo predvsem razmislite, ali lahko zaupate kolegom.

Fjällräven Classic, ekipa

Ko sem ravno zatisnil oči, se je tik ob šotoru razlegel nenavaden kraval. Iz pogovora sem razbral, da Matevž nekomu rešuje življenje, a da ima k sreči vse pod nadzorom. Po tistem, ko sem skoraj zmrznil, ker sem šel v spodnjicah zelo na hitro na stran, si res nisem želel pomagati reševati življenja, če to ni bilo nujno.

Fjällräven Classic, tabor

… in za prijateljstvo gre

Zjutraj so bile prijetne tri stopinje in hlače so bile še prijetno vlažne od prejšnjega dne. Poleg najinega krasnega Fjällrävenovega šotora za 750 evrov pa je stala vegasta podrtija, ki verjetno ni vzbujala zaupanja niti takrat, ko je bila pred padcem berlinskega zidu še nova.

Lastnica je, kot sem izvedel, ponoči s tem šotorom pod pazduho privekala do prvega šotorišča ob poti in naletela na edinega prebivalca, ki je zunaj opravljal zadnje stvari pred spanjem. Vsaj tako je mislil, preden se je z zvrhano mero improvizacije lotil polomljenega šotora. In kaj, vraga, je sama iskala sredi švedske divjine?

Še pred kratkim ni bila sama. Na to naporno pot je krenila s prijateljico. Kazalo je dobro, dokler prijateljica ni srečala tako simpatičnih pohodnikov nasprotnega spola, da je šla naprej z njima. Ali njimi, v tujem jeziku pač tega ni mogoče izraziti tako lepo, kot v slovenščini. Dejstvo pa je, da za to nesrečno dekle ni bilo prostora v šotoru. Kako se je avantura končala, ne vem, vem pa, da ima naša nova kolegica eno prijateljico manj. Lahkoživka pa tudi.

Še zadnji odlomki iz reportaže v reviji NaProstem.si,
kjer lahko preberete še več. Z odličnimi fotografijami
je članek opremila Tina Robba.
Revija je še na voljo v trafikah, trgovinah
in na bencinskih črpalkah.

Prejšnja objava Naslednja objava

7 komentarjev

  • Odgovori Boki 7. 2. 2019 at 11:27

    Super je, to cloveka utrdi, fizicni in psihicno in zna cenit sedenje v ogreti pisarni, avtu in domu. Ce bo enkrat treba na fronto, pa vsaj eni ze vsaj priblizno vemo, kaj pricakovat…vsaj kar se tice izpostavljenosti vremenskim razmeram.

  • Odgovori Matej Zalar 7. 2. 2019 at 12:45

    Tako. Pri tem je pa zoprno, ker v vojski gotovo ne boš dobil tako dobre opreme, sploh, če so vojne razmer,e poleg tega se pa zlahka zgodi, da vojno organizirajo v precej manj ugodnem obdobju v letu, ko je v teh krajih preživetje praktično nemogoče, tako se vsaj zdi. V časih pomehkuževanja po mojem splošna mobilizacija sploh ni več smiselna, ker bi ljudje pocrkali še preden bi zares prišli na fronto. Sebe si ne znam predstavljati tam, kaj šele maminih sinov, ki se jim nikoli ni bilo treba po moško potruditi za karkoli.

  • Odgovori Jani 7. 2. 2019 at 13:02

    Sej bodo ženske za nas poskrbele.. 🙂

  • Odgovori Danijel 7. 2. 2019 at 17:05

    Ja seveda, utrjeni moški bodo s puško v roki in do bradavic v mrzli vodi pričakali sovraga… ker so pač vsak sedmi vikend preživeli z nahrbtnikom. Zalar, zdaj sem pa razočaran. Pridem po dozo ciničnega realizma, dobim pa to… ok, nisi ti začel s fronto.
    Tista ženska se mi pa malo smili…gotovo je kdaj že tudi za vozom tekla.

  • Odgovori Matej Zalar 7. 2. 2019 at 17:20

    Še enkrat, če si slučajno zgrešil: “Sebe si ne predstavljam tam.” Pa še enkrat, da ne boš preveč razočaran: “Sebe si ne predstavljam tam.”

    @Jani: Ženske so za vojake vedno dobro poskrbele.

    • Odgovori Danijel 7. 2. 2019 at 18:06

      Nič nisem zgrešil. Ja, človek bi moral vsaj občasno ven, na dež, veter in mraz, se znajti z osnovnimi orodji.
      Zmotilo me je, da si dejansko predstavljaš nek “tam”, kjer bi nekdo organiziral vojno, po možnosti v neugodnem vremenu, in poslal tja civiliste. In tudi če bi, mislim, da ti ne bi pomagali nobeni high-tech škorenjci. Tebe in mehkužneža poleg tebe bo preletela ena raketa ali en dron na poti do strateškega cilja, in to je to od vojne. Razen, če se pridružiš Šiškovim pionirjem, tam bi se še znal plaziti po kaki praproti in mahati s sekiro.
      Bolj je verjetno, da bi moral pomanjkanje trpeti zaradi kakšnega embarga (brez plina in nafte bi nam kar trda predla) ali pa zaradi naravnih nesreč.

  • Odgovori Matej Zalar 8. 2. 2019 at 7:53

    Če prideš po dozo cinizma, domnevam, da si sposoben doumeti tudi sarkazem o “organizaciji vojne”. Tudi to, da gredo na fronto tako rekoč civilisti, ni nič nenavadnega. Kot smo lahko brali pred časom, so tam gor, resda v zimskih razmerah, zajokali tudi slovenski profesionalni vojaki – na vaji.

  • Komentiraj