Franja Deluxe

Vročina preteklega tedna me je izčrpala, zato se, tudi zaradi slabše forme, v nedeljo nisem mogel pripraviti do kolesarjenja po alpskem svetu. Iskal sem pot v kraje, kamor se ne podam vsak dan, morda tudi ne vsako leto. Ker se izogibam množičnih prireditev, še posebej tistih, ki slovijo kot nevarne za dobrobit materiala, telesa in duha, sem si zamislil, da bi na lastno pest odpeljal Franjo. Toda kolikor je res, da je Maraton Franja praznik rekreativnega in manj rekreativnega kolesarstva, bi težko trdil, da je speljan po atraktivni trasi. Na zaprti cesti in v skupini ni to nič hudega, niti malo me pa ne mika kolesarjenje po državnih cestah, če to ni nujno v primerih, ko je treba čim hitreje in s čim manj napora priti od ene do druge točke. Tako je od Franje ostal le najlepši, 50-kilometrski odsek od Godoviča do Gorenje vasi.

Od obljubljenih sobotnih neviht in nočnega deževja ni bilo nič, tako kot tudi ne od načrta, da bi s praga odpeljal že ob sedmih. Ko sem ob osmih teptal po pedalih proti Horjulu po najkrajši poti, je bil zrak že oziroma še zatohel. Horjul. Velika Ligojna. Podlipa. Klanec na Smrečje. Domače ceste, ki smo jih že preveč vajeni, da bi jih še občudovali.

Na klanec sem pohodil preveč optimistično in se od križišča za Šentjošt do Smrečja samo še privlekel v slogu Kwiatkowskega, ko je na letošnjem Touru opravil svoje delo. Izkušnje so mi pravile, da je treba samo prečistiti ventile in bo šlo hitreje. In je šlo. Tako dobro, da sem na poti posnel točno eno fotografijo. Očitno sem spet dobil motivacijo, ki je junija žalostno uplahnila v rutini vsakodnevnega udinjanja zaradi udinjanja samega, le zato, da sem prečistil možgane in nehal tuhtati o besedah na zaslonih pred seboj.

Rovte so po mojem eni najlepših krajev za kolesarjenje. Prometa je bilo še manj kot sicer. Peska na ovinkih pa točno toliko, kot ponavadi. S Smrečja torej v Rovte in naprej, na Medvedje Brdo, potem pa levo in vratolomno v Godovič ter manj vratolomno, a hitro v Idrijo, na prvi postanek za kokakolo in refuel bidonov. Motoristov je bilo na cesti ob Idrijci več kot avtomobilov in dobil sem občutek, da se ta dan vozimo samo uživači, ki ceste ne jemljemo kot nujno zlo, ampak kot poligon za uživanje v svobodi prevažanja sem ter tja.

V Cerknem se nisem ustavljal pa tudi na Kladju ne. V Sovodenj leti po čudovitih asfaltnih krivinah. V Gorenji vasi sem sestopil šele drugič. Nekaj je imela s tem opraviti tudi obljuba, da bom doma zgodaj. Šele v Gorenji vasi sem se res snel z verige. »Ne, ti me pa danes ne boš niti ujel niti prehitel. Niti priložnosti ti ne bom ponudil.« S Suhega Dola bi se bilo najlažje spustiti nazaj v Horjul, ampak sem hotel zašpiliti šele doma, zato sem navil na Planino in po grapah v Polhov Gradec. Veter, ki je zjutraj pihal nasproti lahkotno, se je čez dan obrnil in spet pihal nasproti, ne več lahkotno, ampak odurno. Jebeš to. Ni bilo niti 150 kilometrov, ampak tudi nisem vozil več kot pet ur.

Če bi začel in končal v Javnih skladiščih, bi verjetno prevozil še več kot na klasični Franji, a je moja varianta precej slikovitejša in tudi zahtevnejša, zato si zasluži ime Franja Deluxe. Je pa tudi res, da so ceste preozke za množico kolesarjev, med katerimi je odločno preveč vaških posebnežev, ki ne razumejo, da nimajo z vrhunskimi kolesarji skupnega nič drugega, kot morda vrhunsko opremo.

Bolj temeljito bom moral raziskati Rovte. Preblizu so, da jih ne bi prevozil po dolgem in počez. Enkrat, ko dobim na test gravel specialko, da ne bo treba kar naprej obračati.

Zanimivo je, da v ponedeljek sploh nisem bil utrujen. Očitno je peturna vožnja meja, do katere telesa še ne preženem čez skrajnost, ne glede na tempo. To so še normalne razdalje, ko se domov ne privlečeš potolčen, ampak s ponosno dvignjeno glavo. In potem ženska reče, da si videti grozno slabo. Hvala za kompliment. Naslednjič me glej dvajset kilometrov pred domom.

Trasa: Ljubljana–Horjul–Velika Ligojna–Podlipa–Smrečje–Rovte–Medvedje Brdo–Godovič–Idrija–Cerkno–Kladje–Sovodenj–Gorenja vas–Lučine–Planina nad Horjulom–Polhov Gradec– Ljubljana
Razdalja: 149 km
Višinska razlika: 1900 m
Maksimalna hitrost: 78 km/h

Prejšnja objava Naslednja objava

5 komentarjev

  • Odgovori Rado 9. 8. 2017 at 8:08

    Končno sem dobil klasifikacijo svoje (kolesarske) vrednosti.
    /Po Mateju/ Spadam v kategorijo “vaških posebnežev”, s tem, da z vrhunskimi kolesarji ne delim, niti vrhunske opreme. Frustrirajoče? Niti ne.

  • Odgovori Matej Zalar 9. 8. 2017 at 13:42

    Dvomim, da si razumel kaj hočem povedati.

  • Odgovori laufar 9. 8. 2017 at 20:48

    Takole bi pa tudi jaz odpeljal Franjo. Pa tudi točno vem, kaj si mislil z vaškimi posebneži. Jaz, starec s 15 let staro specialko, sem stalna tarča podobnih tipov.

  • Odgovori Matej Zalar 9. 8. 2017 at 20:59

    Kolega sta letos Franjo odpeljala fajn … startala sta čisto zadaj, s po enim bidonom, in se potem lepo fijakala v lagodnem tempu po zaprti cesti med normalnimi kolesarji, seveda s postanki za kofe. Seveda nista klošarja in se nista švercala, ampak plačala startnino. Če bi bil doma, bi se jima morda pridružil. Lahko pa naslednje leto midva odpeljeva na isti dan tole – mogoče bi celo usposobil svojo dvanajst let staro specialko 🙂

  • Odgovori Rado 10. 8. 2017 at 7:00

    Zdi se Matej, da se ti smeješ le lastnim šalam.

  • Komentiraj