Generacija generaciji volk

Od ceha oziroma poklicnega interesnega združenja bi morali pričakovati aktivnosti v korist vseh članov, a v moralno iztirjeni deželi je logično, da se znotraj cehov pojavijo manjše interesne skupine, ki zasledujejo partikularne interese posvečenih starih prdcev, ki svoj položaj na račun mladih kolegov brez sramu vzdržujejo tudi na najbolj odvratne načine, kot na primer v primeru odvetniške zbornice.

Povišanje cene vpisnine v odvetniški imenik na devet tisoč evrov je seveda čisto navadna svinjarija, sklicevanje na ustreznost postopka, skozi katerega so to povišanje cene sprejeli, pa klasičen primer pravnega formalizma , ob katerem postane po svoje razumljiv tudi ljudski prezir do odvetniškega poklica. Včasih si iz nerazložljivega mazohizma ogledam Polnočni klub in za najbolj epsko trpljenje so nekoč poskrbeli s pogovorom o odvetniškem poklicu. V neki točki je stari Čeferin visoke odvetniške tarife opravičeval z nujnimi stroški, ki da si jih uboga raja sploh ne more zamisliti. Jasno je, da odvetniški poklic zahteva določene stroške, ampak razumnemu človeku se je moral obrniti želodec, ko je – skoraj po vzoru debilne Pahorjeve trditve, da ima kot premier prenizko plačo – med drugim našteval članarino za knjižnico, tajnico in … avto.

Seveda je vsakemu tepcu jasno, da finančno pogojena vpisnina za vstop v poklic nima nobene zveze z zagotavljanjem kakovosti bodočih odvetnikov. Po mojem laičnem prepričanju je tudi v nasprotju z 49. členom ustave, ki govori o svobodi dela, in to ne glede na to, ali bi vpisnina stala 12.000 evrov, kot je predlagal Stojan Zdolšek ali 2.500 evrov, kolikor je stala pred povišanjem. Bistveno se je vprašati po vzrokih, ki interesno skupino znotraj interesnega združenja vodijo v tako bizaren omejevalni ukrep, ko pa bi lahko vzpostavili sistem preverjanja znanja, po katerem bi v zbornico sprejeli le najsposobnejše, najbolj pridne in najbolj moralne kandidate, ki bi bili v ponos poklicu.

Odgovor je seveda jasen. Prav takšni kandidati lahko škodijo ugledu interesne skupine znotraj interesnega združenja. Morda so pripravljeni delati več, bolje in za nižjo ceno, ker se jim službeni avto morda ne zdi obvezen strošek, po katerem bi se odvetniki razlikovali od kogarkoli drugega.

V novinarskem cehu je hipokrizija nekoliko bolj prikrita. Medtem ko mlajša generacija svoj potencial zapravlja za nabijanje znakov, druga vrsta novinarjev iz iste hiše v skladu s pravimi pravcatimi delavskimi pravicami za bistveno boljši denar dela bistveno manj in bistveno bolj donosne projekte. Ob tem si upajo mladim novinarjem razlagati, da ne znajo opravljati svojega dela tako, kot so ga oni sami pred dvajsetimi leti. Seveda ne morejo razumeti, da je prišlo v tem času do očitnih sprememb, kajti za staro garnituro se ni spremenilo prav nič. Solidarnost do vseh mogočih skupin in manjšin se konča pri solidarnosti do kolegov, ko se niso pripravljeni izpostaviti z ničemer drugim kot z blebetanjem o prekarizaciji poklica. Ne povedo pa da s svojim položajem povsem korektne ali v nekaterih primerih glede na obseg dela celo ekscesno visoke mezde služijo prav na račun prekarcev.

Obenem celo pričakujejo, da jim bodo čez deset ali dvajset let plačevali pokojnino.

Prejšnja objava Naslednja objava

Brez komentarjev

Komentiraj