Giro 2016

Že res, da je Tour največji in najbolj gledan kolesarski dogodek leta, na katerem se obrne daleč največ denarja, a je, verjetno prav zaradi tega, tudi eden najbolj dolgočasnih in zadnjih nekaj let me, precej bolj kot generalna razvrstitev, zanima, kdo bo oblekel zeleno in pičkasto majico. Tour je zanimiv za množice, ki kolesarstvo z enim očesom spremljajo tiste tri tedne v letu, medtem ko od večine kolesarskih romantikov slišim, da precej raje spremljajo Giro in še posebej Vuelto, saj sploh v Španiji vsako leto vlada prava zmeda; eni si Vuelto za cilj zastavijo že pred sezono, drugi tam ližejo rane po izgubljenem Touru, tretji se pripravljajo na svetovno prvenstvo.

Na Touru glavni favoriti upajo, da bo rumeno majico čim prej oblekel neki Paragvajec brez vsake možnosti za skupno zmago in do prvega kronometra ali gorskih etap gledamo uspavanko, potem pa stvari na svoje mesto postavijo kolesarji, ki smo jih prej v celem letu videli dvakrat, morda trikrat. Za moj okus je to skrajno antipatično in Valverde, ki še nima zmage na tritedenski dirki, je zame bistveno boljši kolesar kot Froome in Contador, ki nista zmagala niti ene klasike in sta skozi leto skoraj neopazna.

Z Girom je drugače. Roza majico je letos obleklo osem različnih kolesarjev, sicer pa je lastnika zamenjala devetkrat. Od tega se jih je pet uvrstilo v prvo osmerico končne razvrstitve. To je dovolj nazoren podatek o izenačenosti. Pri tem ne gre spregledati novega dokaza, da etapne dirke zmagujejo ekipe in ne posamezniki, čeprav sta bila Esteban Chavez in Steven Kruijswijk, oba s precej šibkejšimi ekipami kot jo je imel Vincenzo Nibali, šokantno blizu zmagi. A na koncu sta tudi onadva izgubila predvsem zato, ker sta v ključnih trenutkih ostala brez pomočnikov.

Drugačna je zgodba Alejandra Valverdeja, ki se je moral za končno tretje mesto boriti ne samo s tekmeci, ampak tudi s člani lastne ekipe. Movistarjeva taktika je težko razumljiva in očitno niti šefi ne zaupajo Valverdeju, samo tako pač razumem Amadorjev juriš na rožnato majico, ki jo je po sreči za en dan celo oblekel, medtem ko so solo akcije Giovannija Viscontija popoln nonsense. Njegov beg na živo in mrtvo vse do ciljne črte že zdavnaj izgubljene 13. etape, ki ni odločala o ničemer, bi morali vpisati v učbenik kot primer najslabše možne prakse. Rezultat tega idiotizma? Valverde je naslednji dan v Corvaro pripeljal tri minute za zmagovalno trojico in dobri dve minuti za Nibalijem. Res je, odpadel je, ker je bil preslab, da bi jih držal, toda prekurjena Amador in Visconti, ki bi mu morala pomagati v trenutkih slabosti, sta se pripeljala še slabo minuto oziroma slabih osem minut za njim. Če že ne zmago v skupni razvrstitvi, je v tej etapi Valverde morda izgubil drugo mesto.

Perfekcijo dirkanja je še enkrat več pokazala Astana z jasno razdelitvijo vlog in borbo za enega samega moža tudi potem, ko je bil praktično že odpisan in smo se iz njega že vsi norčevali. Res je imel srečo, da je Kruijswijk padel, toda v kolesarstvu se pač dirka tudi na spustih – zato nikakor ne delim mnenja tistih, ki pravijo, da bi morali Kruijswijka zaradi padca počakati, češ da tako veleva fair play. Že mogoče, če kolesar ne pade po lastni krivdi, če je sredi spusta šaril po žepih, pa je padec njegova krivda. Nibalijeva zmaga je velika zato, ker je prikazal zgodbo v slogu boksarskih filmskih klasik (ki jim nihče ne verjam več), kjer se glavni junaki po propadu poberejo z dna in pokažejo, da so z veliko volje in požrtvovalnosti njihovih bližnjih mogoči tudi čudeži. Nibali in Astana sta lahko zgled vsakemu od nas. Ko boste naslednjič odpadli, se spomnite na Vincenta.

Boja za generalno razvrstitev je tako povsem zasenčil lov na modro majico, medtem ko je bilo tekmovanje za rdečo majico razvrednoteno v trenutku, ko so odstopili vsi resni sprinterji. Sprinterska preračunljivost me jezi, saj to navsezadnje ni fer do organizatorjev pa tudi do navijačev in ljubiteljev kolesarstva, ki si želijo gledati pravo borbo. Tako pa je rdečo majico oblekel kolesar, ki sploh ni zmagal etape. Res je lani zeleno na Touru oblekel Peter Sagan, ki prav tako ni zmagal, vendar si jo je zaslužil, ker je zanjo garal, in to praktično brez ekipe. Nizzolo pa je bil, z izjemo zmagovitega debakla v zadnji etapi, skozi celo dirko praktično neopazen (ja, vedno je bil pri vrhu tudi v sprintih, toda drugo mesto v sprintu je isto kot deseto). Je pa res, da je vsaj pripeljal skozi cilj zadnje etape.

Slovenskim kolesarjem moramo čestitati: Primož Roglič nas šokira vsako leto znova, Luka Mezgec in Matej Mohorič sta opravila odlično delo, Grega Bole pa je prišel do cilja kljub temu, da na Giro zaradi padca na Amstel Gold Race sploh ni bil pripravljen. Škoda, da slovenski poročevalci o kolesarstvu vsako leto znova dokazujejo, da so nevedni bebci, ki se na kolesarstvo spoznajo slabše kot jaz na nogomet. Tako vsakič znova beremo novice v slogu »Luka Mezgec je prišel v cilj v času zmagovalca na 25. mestu, Matej Mohorič je bil z 20 sekundami zaostanka 86., Primož Roglič 159. (2:54), Grega Bole pa 182. (5:39)«. Ti podatki so povsem irelevantni i to je tako, kot če bi kakovost nogometašev ocenjevali izključno po številu golov. Povsem nepomembno je, ali sta bila Mezgec in Mohorič v neki etapi na 20. ali 40. mestu in ali je Primož Roglič kot Kruijswijkov pomočnik v cilj pripeljal s sedmimi ali dvajsetimi minutami zaostanka. Pomembno je, ali so opravili svoje delo pomočnikov kapetanom ekipe! Tega novinarji agencij in prepisovalci na spletnih portalih, ki kolesarstvo spremljajo šele dve leti, seveda ne morejo razumeti.

Prejšnja objava Naslednja objava

13 komentarjev

  • Odgovori J 30. 5. 2016 at 19:21

    Kaj? A kdo gleda tole še zaradi česa drugega kot panoramskih posnetkov in uspavalnega potenciala v času sieste? 😉

  • Odgovori Matej Zalar 30. 5. 2016 at 19:30

    Zdaj sem se spomnil, da so nas enkrat vmes podučili tudi o tem, da so partizani na nekem mestu pobili nekaj nedolžnih Italijanov 🙂

    • Odgovori Boki 31. 5. 2016 at 14:44

      Seveda, brez tega italijani ne morejo. Po drugi strani niso pa povedali prav nic, da Benecija in Juzna Tirolska nista nikoli bili italijanski 😀

  • Odgovori Anonimno 30. 5. 2016 at 21:07

    Offtopic, Valverde je mislim da 2009 zmagal vuelto

  • Odgovori Matej Zalar 30. 5. 2016 at 21:16

    A, seveda. Grdo. Seveda je zmagal. Sorry.

  • Odgovori Harlock 30. 5. 2016 at 21:47

    Mene pa zanima če si spremljal Giro v času Berzina, Pantanija in Induraina? Meni je bial to čista romantika… ko se je pričel Giro se je vedelo, da prihaja konec šole in lepo vreme.
    In seveda Pantani – Urlich dvoboji na Touru. Pol je bil še en Danec, ki je osvojil (?) Tour.

    Pa kje je še Chiapucci…če se prav spomnem.

    • Odgovori Marko Lisec 31. 5. 2016 at 15:04

      Bjarne Riise, zmgal Tour in kasneje priznal, da s pomočjo dopinga.

  • Odgovori Pina 31. 5. 2016 at 9:41

    Se strinjam, da Tour ni pol toliko zanimiv kot Giro. Kako Sky z pogledom uprtim na števec razbije skupino v hrib pač ni zanimivo, nepredvidljivo ali napeto.
    Pri poročanju športnih medijev pri nas me vedno znova zmoti, da o uspehih kolesarjev (in drugih športnikov, ki niso nogometaši) poročajo kot “več o uspehih kolesarjev si preberite na našem portalu.
    Zanimivo in rahlo nepravično se mi zdi v kolesarstvu tudi, jkako se delijo denarci od televizijskih pravic. Mislim, da bi tako kot hokejski klubi v NHL morale svoj delež dobiti kolesarske ekipe.

    • Odgovori Boki 31. 5. 2016 at 11:08

      Da ne zaidemo prevec v custvene vode, dejstvo kateremu se pac ne moremo izognit se vedno je, da nogomet zanima veliko vec ljudi kot kolesarstvo. Posledicno tudi vec novic o nogometu kot kolesarstvu. In ne obratno, da bi mediji ker so zleht raje porocali vec o nogometu. Mediji zivijo od branja, poizkusili bodo pisati tisto, kar ljudje radi berejo.

      Delna resitev, da kolesarstvo postane bolj popularno za gledanje pa so krajse, zanimive etape. Ljudje pac nimajo casa preziveti 5 ur pred televizijskimi ekrani in cakati, da se v zadnjih 10 km (pol ure) nekaj zgodi. In jih razumem. Pa naj si bo se tako lepa pokrajina skozi katero kolesarijo. Npr. iz sluzbe prides po koncu etape, seveda nimas casa gledati 5 urni posnetek. Dvournega, v kolikor je zanimiv, pa si marsikdo bi ogledal.

  • Odgovori Boki 31. 5. 2016 at 9:59

    Tour de France je seveda dirka, katere nikakor ne mislim kritizirat, a se v veliki meri strinjam s tabo. Giro in Vuelta znata biti bolj zanimiva. Tour je v veliki meri dobra pasa za oci zaradi sova, ki ga uprizorijo mnozice gledalcev ob cesti, pa pravo poletje, oddaje iz zakulisja pred in po etapah na razlicnih televizijah (npr. flamska televizija ima enourno pogovorno oddajo v studiu, katerega postavijo zunaj, vsak dan na neki drugi romanticni lokaciji), itd. Tour je definitivno dogodek za mnozice, ki drugace kolesarstva ne spremljajo. To opazam na nizozemskem, ko npr. nihce nek povprecni kolesarski navdusenec prav malo ve o profesionalnem kolesarstvu, medtem ko Tour pa tako kot evropsko ali svetovno prvenstvo v nogometu spremlja prakticno celotna moska populacija in kar naenkrat so vsi najvecji eksperti.

    Za tradicionalno nezanimive etape Toura do prvega paketa gorskih etap je treba seveda tudi upostevati geografijo Francije v primerjavi z Italijo in Spanijo. Francija je z razliko Alp in Pirenejev precej bolj ravninska kot Italija in Spanija. Italija ima Apenine in ubistvi edina prava ravnina je res samo padska nizina, Spanija pa je tako li tako cela hribovita. Seveda Toura brez denarja ne bi bilo in zato morajo iti etape tudi cez osrednja nizavja in ne morejo vsega skoncentrirati samo v Pirenejih, Alpah in Vogezih.

    Drug pomemben faktor je dolzina etap. V zadnjih letih z eksperimenti predvsem na Giru, ko so v traso umestili nekaj kratkih, priblizno 130 km dolgih etap, predvsem v Apeninih, se je izkazalo, kako zelo lahko taka etapa popestri dirko. Na polno gre cel cas, brez taktiziranja in dejansko si lahko “prpopan” na TV ekran od prvega do zadnjega kilometra. In etapa traja samo 3,5-4 ure. 230 km dolge etape cez 5 klancev izven kategorije samo izmuci vse do take mere, da se na koncu niso sposobni vec konkretno vsekat med sabo in gledamo samo se boj za prezivetje v zadnjih 7 kilometrih.

    In se o Valverdeju…on je zame eden najboljsih kolesarjev vseh casov. Zato, ker je konstanten in konstantno dober! Se kdo spomni dirke, ko bi Valverde popolnoma pogorel? Ne. In ne koncentrira se samo na eno tritedensko dirko na letu, tekmuje v vrhunski formi od marca do oktobra. Res je da ga lahko, mogoce posledicno, oznacimo za vecno drugega na etapnih dirkah ampak njegovo veselje ob tretjem mestu na tem Giru pove vse. Za povrh je pa se eden redkih iz njegove generacije, ki spoh se tekmujejo. Bravo!

    Kruijswijka mi je seveda zal, ampak padci so, kot si ze omenil, del tega sporta. Marsikdo se je tisto etapo vracal nazaj v zgodovino, ko je Lance pocakal Ulricha ko je padel v tisti graben. Ampak to je druga zgodba, takrat je bil Lance v rumeni majici in verjetno je zelo dobro vedel, da Ulrich nima za burek. Kruijswijk je padel povsem zaradi svoje lastne krivde in Nibali je moral nadoknaditi zaostanek. V kolikor bi takrat cakal Kruijswijka, bi Giro verjetno zmagal Chavez, kar ne bi bilo prav nic bolj fer. Tudi padci niso odvisni samo od srece. Menim, da Lance se zdalec ni imel samo srece, da je 7 Tourov zvozil prakticno brez enega samega resnega padca, prav tako kot Brajkovic ni imel samo nesrece, da se je na skoraj vsaki dirki za katero se je pripravljal celo leto, nato polomil in moral odstopiti.

    Vive le velo! Kolesarstvo je super, saj se od konca februarja do oktobra prakticno cel cas nekaj doagaja. Ze z nestrpnostjo cakam na Dauphine in dirko po Svici, ter seveda potem legendarni Tour!

  • Odgovori Gregor 31. 5. 2016 at 13:58

    Meni pa nekako ravno Vuelta nekako ne potegne. Giro pa Tour pa sta mi o v istem rangu in jih z veseljem pogledam.
    Kar pa se Movistarja tiče pa se povsem strinjam. Pa to se ponavlja že kar lep čas. Tudi Quintana bi verjetno dobil kakšno dirko več, ampak enostavno nima prave pomoči in hitro ostane sam.

  • Odgovori Matej Zalar 1. 6. 2016 at 10:56

    @Harlock: Kolesarstvo sem začel spremljati nekje v obdobju Pantanija. To so bili še časi nadljudi, ko je bil skok res skok, zadnji tak je bil Ricco, ampak vemo, kako je končal 🙂

    @Pina: Vsak šport je zastopan toliko, kot je tržno zanimiv. Kar pa še ne pomeni, da je sprejemljivo, če kolesarstvo komentirajo popolni analfabeti.

    @Boki: Absolutno se strinjam, sploh kratke etape so čista zmaga.

  • Odgovori Harlock 1. 6. 2016 at 14:04

    Uh…lepo. Jaz pa sem končal s spremljanjem nekje, ko se je pojavil Armstrong. Nekako me ni bilo več toliko doma, pa so prišle tudi nove generacije. Ricca sem poguglal… Noro!

  • Komentiraj