Giro 2017

Giro nikoli ne razočara in morda je bila stota izvedba ena najbolj navdušujočih v moderni, dopinga vsaj približno očiščeni eri kolesarstva. Čeprav organizatorjem ne gre očitati, da niso pripravili vrhunske trase, me je spet najbolj navdušila prva polovica dirke, medtem ko bi bila druga zaradi spleta okoliščin precej zaprta in dolgočasna, če je ne bi odprlo – dobesedno sranje.

Med specialisti za dolge etapne dirke primanjkuje navdahnjenih in pogumnih kolesarjev, kot jih najdemo med specialisti za enodnevne klasike. Glavna favorita za generalno razvrstitev nista naredila ničesar za to, da bi zmagala, sta pa izkoristila vsako težavo konkurentov, ki ni bila povezana s samim športom. Recimo nalet v spremljevalni motor, ki je iz boja, ne po njihovi krivdi, izločil Gerainta Thomasa, Mikela Lando in Wilca Keldermana, ključnega pomočnika Toma Dumoulina. Izkoristila sta tudi klic narave. A tudi to ni bilo dovolj.

Nibaliju vsaj ne moremo očitati pomanjkanja poguma. Seveda mu tudi ne moremo očitati zmage – z grenkim priokusom zaradi sranja – na letošnji kraljevski  etapi, ki jo je izvedel perfektno, če je bil njegov namen zmagati eno etapo – in ne Gira. Quintana pa, enako kot lani na Touru, spet ni pokazal ničesar, razen zmage na Blockhaus, ki jo je, sicer z grenkim priokusom zaradi nesreče z motorjem, prav tako izvedel genialno, če je bil seveda njegov namen zmagati eno etapo – in ne Gira.

Sicer sta Quintana in Nibali s precej močnejšima ekipama bolj ali manj samo čakala, da bo Dumouline odpadel sam od sebe. Prepričan sem bil, da bo Quintana v 16. etapi napadel že na Stelvio, saj je imel v ospredju v begu tri pomočnike, a se to ni zgodilo. Raje je počakal, da se je Dumoulinu zgodilo sranje. Očitno so Amador, Anacona in Gorka Izagirre bežali zato, da bi utrdili ekipno vodstvo, ki sicer ne zanima nikogar, razen Movistarja.

K sreči je zmagal gentleman, s tem pa tudi šport. Nepotrebna je bila le Dumoulinova nervoza po 18. etapi, ker Nibali in Quintana nista lovila Molleme, Kruiswijka, Zakarina, Pozzoviva in Pinota. Nibali in Quintana pač nista imela česa braniti. Sicer sta tvegala drugo in tretje mesto, a svojo pozicijo mora braniti roza majica, proti kateri vedno dirkajo vsi. Je pa res, da bi od Nibalija in Quintane v tisti etapi pričakoval, da bosta Dumoulinu izmenično in predvsem učinkovito skakala, a za to enostavno nista bila dovolj dobra. Dumoulin je šel lahko vmes srat, pa je še vedno zmagal za dobre pol minute, pri čemer Giro sploh ni bil pisan na njegovo kožo.

Pri tem je zanimivo, da slog njegove vožnje ne gre nikomur v nos, čeprav taktično morda nekoliko spominja na Froomovega. Je pa res, da je Dumouline na kolesu videti dobro oziroma kot nekdo, ki se zna voziti s kolesom. Dobro bi ga bilo gledati na Touru.

Movistar se lahko tolaži z zmago v skupnem seštevku po času. A nesporno je, da je bila najmočnejša ekipa na letošnjem Giru Quickstep s petimi etapnimi zmagami, vijoličasto majico Fernanda Gavirie in belo majico Boba Jungelsa. Omeniti velja še Mikela Lando, ki je s tretjim, dvema drugima mestoma in eno zmago dokazal, da bi verjetno ob drugačnem razpletu lahko dirkal tudi na zmago v skupnem seštevku. Pierre Roland si zasluži pohvalo, ker je Cannondalu pripeljal prvo zmago v World Touru po več kot dveh letih.

V ospredju smo tako ali drugače videli tudi vse Slovence, posebej pa je treba pohvaliti Jana Polanca. Zmagal je etapo na Etno, nosil modro majico in deseterico na enajstem mestu zgrešil le za tri minute, a ne smemo pozabiti, da je bil blizu najboljšim trem mladim kolesarjem, ki so se zvrstili od 8. do 10. mesta – peti najboljši mladi kolesar je za Polancem zaostal že debelo uro.

Do Toura nam ostane upanje, da je Quintana konkurenco na Giru nekoliko podcenjeval  in prišel v Italijo načrtno v nekoliko slabši formi, ki jo bo moral do Toura še krepko dvigniti. Kolikor mi je po svoje simpatično, da si upa dirkati na obeh grand tourih, se bojim, da ga bodo v Franciji spet oprali – pa ne samo Froome.

Prejšnja objava Naslednja objava

3 komentarji

  • Odgovori Seamus 29. 5. 2017 at 18:38

    Res odlično – še srat je šel, pa bil vseeno prvi. Pri njemu tista – da se nauš usrou, dobi čisto drug smisel.

  • Odgovori Boki 29. 5. 2017 at 21:14

    Jaz sem svoje na dolgo in siroko pokomentiral ze na inner ringu, tako da ne bom se tukaj. Se strinjam z vsem napisanim razen s tem da trasa Tomu ni ustrezala. Trasa mu je se kako ustrezala. 70 km klasicnega kronometra na tritedenskih dirkah nismo videli ze kar nekaj let. Tudi na Touru ne. Trasa je bila Tomu kot pisana na kozo.

  • Odgovori Klemen 29. 5. 2017 at 22:28

    Ob razpletu letošnjega Gira sem zelo vesel. Vesel, ker je 3-tedensko dirko končno zmagal nov obraz, ker je končno zmagala “underdog” ekipa in vesel, ker se Movistarjeva taktika napadanja ob težavah ostalih ni obrestovala.

  • Komentiraj