Giro della Sella

Profesorjevo vabilo na tridnevni kolesarski i izlet v italijanske Dolomite sem, tako kot pred leti noro kolesarko stavo za ohranitev časti in dobrega imena – ki sem jo dobil –, sprejel v rahlo okajenem stanju, neupoštevajoč pomembno podrobnost, da se bo sredi maja odvijal na nadmorskih višinah med 1.200 (Pokljuka) in 2.300 metri. Vremenska napoved navsezadnje le ni bila tako slaba in deževalo je le prvi dan. Italijani znajo poskrbeti za občutek, da se bo dogajalo nekaj posebnega. Namen izleta je bil prevoziti kraljevsko etapo letošnjega Gira … v dveh dneh.

Spala sva v Badii, slabih deset kilometrov od Corvare, prav nasproti pokopališča. Hotel Cavallino je vreden vseh pohval. Za relativno ugodno ceno sva lahko koristila tudi savno in vse kar sodi zraven, avto je bil v garaži, bicikli pa na balkonu.

Za občutek, da se bo dogajalo nekaj posebnega, zna z okrasitvijo sobe poskrbeti tudi Doktor.

V petek, ko je Giro gostoval v Beneški Sloveniji, smo se lotili kroga okoli gorske skupine Sella, torej prvega dela pentlje 210 kilometrov dolge etape z več kot 5.000 metri višinske razlike.

T15_MadonnaDC_2_alt

Najboljši na svetu so s Passom Campolongo (1875 m) opravili šele po krogu okoli Selle – in potem ko so že prevozili dobrih osemdeset kilometrov iz Alpaga –, midva pa sva morala za začetek čez ta prelaz druge kategorije.

Vremenoslovci so svarili pred precej nizkimi temperaturami, zato sem se preveč oblekel ne samo prvi, ampak tudi drugi dan, ravno prav pa šele v tretje, ko sem se oblekel povsem poletno.

V Arabbi je prišlo do krajše italijansko-srbske – v angleščini ni šlo – izmenjave mnenj z nekim imbecilom, ki je na sedež visečega kolesa postavil čelado s kamero, potem pa trdil, da jo je po tleh zrušil neki Kaco, čeprav sem bil v neposredni bližini samo jaz, ki se njegovega bicikla še dotaknil nisem, pač pa snel samo svojega. Isti bebec s kamero na čeladi me ni mogel iztiriti niti s poskusom ustrahovanja v obliki opičjega renčanja na vrhu vzpona na Pordoi (2239 m). Vzpon je sicer že kar dolgočasno enakomeren, a razgledi tako lepi, da se sploh nisem spomnil, da bi lahko srboriteža ohladil z vodo iz bidona.

Od nekdaj me je zanimalo, kako bi se Fausto Coppi peljal, če bi mu dali med noge nekaj takšnega kot jezdim jaz.

Profesor je tokrat tudi spuste vozil kot profesor!

V tem je tako užival, da si je zaželel zaviti s trase kraljevske etape in vzpon na Passo Sella (22124 m) podaljšati tako, da smo se spustili v Canazei.

Če bi na Passo Sella zavili sredi spusta, ne bi bil vzpon nič posebnega, iz Canazeia pa je že vreden vihanja rokavov, pospravljanja vetrovke v žep in odpenjanja majice.

Tukaj smo imeli po moji, od spoštovanega kolega precej bolj skromni oceni, za seboj dobrih 2.000 metrov višinske razlike.

12_IMG_20160520_145357

Spust do križišča, kjer se cesta vzpne na Passo Gardena (2121 m), mi je uspel približno tako kot se spodobi in kot sem nekoč že znal, brez napak, brez oklevanja in s kolenom tik ob obcestnih količkih. To je v meni vzbudilo olimpijski duh, tako da sem pohodil še do vrha. Najlepši pa je bil spust v Corvaro, večidel ceste so namreč, tako kot drugod, pred Girom na novo asfaltirali s tako grabljivim asfaltom kot si ga lahko pri nas samo želimo … a dobili ga ne bomo, ob pomanjkanju kolesarjem prijazne zakonodaje in infrastrukture pa nas bodo turistični birokrati še naprej farbali, da je Slovenija kolesarska dežela.

Kdor ni popoln ignorant ali kolesarski analfabet, je s fotografij gotovo razbral, da je imela Profesorjeva Giro De Rosa samo eno pomanjkljivost: črn trak za balanco. A ne dolgo. Sumim, da ga je Dramateršek razrahljal nalašč, zato, da smo šli v Corvari v šoping in ne-potrpežljivo počakali celo na profesionalno menjavo. Mene je vmes volja do kolesarjenja že minila, on jo je šele dobil, Kristijan in Vladimir pa še ne izgubila, zato smo podaljšali še na Valparolo (2192 m), a šele po ogledu zadnjega klanca kraljevske etape pred ciljem, ki še najbolj spominja na Ardene. Tu pa se cesta že zlagoma vzpenja na Valparolo.

Vzpon je s te strani res monumentalen, tako kot pokrajina na vrhu.

Vedno, kadar sem kolesaril v Italiji, me je skrbela količina hrane, a tokrat so se v Cavallinu izkazali, ne samo z zajtrkom, ampak tudi s pašto za večerjo, ki je bila ne samo boljša kot jo pripravim sam – in kot jo pripravi večina slovenskih oštirjev –, ampak tudi precej bolj kalorična.

16_IMG_20160520_200744

V skoraj 113 kilometrih se je po moji oceni nabralo za dobrih 3200 metrov višinske razlike, nekateri pa poročajo celo o 3500 metrih, verjetno če prištejemo prav vse kuclje. Hitri nismo bili, a ko razmišljam za nazaj, bi verjetno v isti zasedbi brez večjih težav in z nekoliko zgodnejšim startom v soboto prevozili celo pentljo.

17_2016_05_20_Dolomiti

Trasa: Badia–Corvara–Passo Campolongo–Arabba–Passo Pordoi–Canazei–Passo Sella–Passo Gardena–Corvara–La Villa–Passo Valparola–La Villa–Badia

Prejšnja objava Naslednja objava

7 komentarjev

  • Odgovori Seamus 24. 5. 2016 at 21:30

    Kapo dol za tole, pa še slikal si vmes!

    In na sredini prispevka, ko sem ravno začel delat primerjave z našo revščino in odnosom, butneš tisto o asfaltu … Lahko, da je tudi to razlog da Giro ne pride več k nam. Le kdo se bo ubijal po polmakedamu čez Vršič.

  • Odgovori Matej Zalar 25. 5. 2016 at 16:16

    Saj bi pred Girom asfaltirali. Glavna težava, zakaj ne pride v Slovenijo, je denar, ker oblasti ne pogruntajo, da je to najcenejša reklama za (kolesarski) turizem. To so ugotovile hrvaške oblasti, zato je dirko po Hrvaški prenašal Eurosport, enako kategorizirane dirke po Sloveniji, kjer nastopajo ekipe najvišjega ranga, pa slovenske oblasti ne prepoznajo kot izvrstne priložnosti.

    Zato pri nas odgovorni o kolesarskem turizmu nabijajo, v Italiji pa se dogaja praktično sam od sebe.

  • Odgovori Anonimno 25. 5. 2016 at 22:24

    ˝Izolan˝ je pa žverca

  • Odgovori vesna 26. 5. 2016 at 12:14

    Italiji se res pozna, da je “kolesarska dežela”. Do zadj sem 2x počitnikovala v Trentinu in vsakič znova me navduši urejenost kolesarskih poti. Kapo dol!

  • Odgovori Anonimno 26. 5. 2016 at 20:01

    Človek mora iti kolesariti v nebesa na zemlji, da bi ob komaj opisljivi lepoti in čarobnosti narave malo spregledal … s kakšno lahkoto vrti pedala M.Z. Brko.

  • Odgovori Matej Zalar 26. 5. 2016 at 20:23

    No, no … ko enkrat umiriš trup in se na biciklu ne zibaš kot gospod Voeckler in če ob tem ne tiščiš jezika ven iz gobca, je mogoče res videti kot da gre z lahkoto 🙂

  • Odgovori Matej Zalar 26. 5. 2016 at 20:24

    Aja, in potem se z nebes vrne domov in reče po slovensko: “Povsod lepo, doma najlepše.”

  • Komentiraj