Gorski kolesarji smo nadležni

Ko sem s kolesom na cesti, me motijo vozniki avtomobilov. Ko sem z avtomobilom, me ob vseh ostalih motijo tudi kolesarji. Ko sem s kolesom na planinski poti, me motijo planinci, še posebej tisti, ki imajo pse. Ko se s psom sprehajam po planinski poti, me motijo gorski kolesarji.

To je normalno, saj so lahko različni udeleženci v cestnem prometu oziroma uporabniki planinskih poti kompatibilni samo ob vzajemni strpnosti enih in drugih in tretjih. Seveda nam strpnost do drug(ačn)ih ni položena v zibko, ampak jo pridobivamo tekom socializacije, odvisna pa je od različnih dejavnikov.

V pomoč, da sem do drugih udeležencev v prometu bolj toleranten od večine, mi je, da sem tako cestni in gorski kolesar, kot tudi voznik in seveda planinec oziroma kolesar. Ne toleriram pa objestnežev, tako voznikov, ki tesno prehitevajo kolesarje, kot tudi ne skupine gorsko kolesarskih bebcev, ki so me zadnjič pod Toškim čelom skoraj pobili, potem pa še ozmerjali. Lahko sem se samo razburjal, da sem videl več enoslednic kot oni v celem življenju in se ob tem počutil kot starček, ki misli, da je bilo včasih vse drugače, seveda bolje. Vseeno sem prepričan, da smo bili v drugem desetletju razvoja tega športa v Sloveniji gorski kolesarji zmernejši, tudi zato, ker nas je bilo manj. Sam sem imel v nekaj letih, ko sem na enoslednicah oziroma planinskih poteh prebil ogromno časa, le eno ali dve slabi izkušnji, pa zato na stotine pozitivnih, vključujoč občudovanje in navijanje.

Hočem povedati, da strpnosti primanjkuje tudi gorskim kolesarjem, ki preprosto nočejo razumeti, da so 1.) v nadlogo planincem in 2.) niso povsem brez vpliva na okolje, podrast, divjad, planinske poti in tako dalje. Seveda so tudi planinci 1.) v nadlogo kolesarjem in 2.) niso povsem brez vpliva na okolje, podrast, divjad, planinske poti in tako dalje. Vprašanje za vse je, kaj naravi vrnemo. Čeprav v javnosti to pogosto izjavljamo, težko verjamem v teorijo, da po gorah kolesarimo iz ljubezni do narave. Prostodušno priznam, da me gorsko kolo v prvi vrsti privlači zaradi adrenalina, želje po naporu in premagovanju samega sebe oziroma ovir na poti. V razgledih na svežem zraku uživam tudi, ko sem peš, pravzaprav takrat še bolj, ker sem počasnejši in se mi ni treba ukvarjati še z biciklom.

Bodimo si na jasnem, da mi ne bo kdo česa očital: ne trdim, da kolesarji ne sodijo v naravo, nasprotno! Bi si pa želel nekaj več razumevanja in strpnosti do tistih, ki jih utegnemo motiti. Vseeno je, kdo je bil na sprehajalnih poteh prej – to je primitiven argument pohodnikov. Bistveno je razumeti, da smo kolesarji po svoje vendarle moteč faktor in temu primerno prilagoditi naše vedenje. In ne, da, kot tisti cepec, ki je prepir s sprehajalcem posnel in objavil na internetu, češ, poglejte, kakšni bebci so pohodniki, na vse skupaj gledamo zviška in se pri tem spuščamo na raven dinozavrov.

O vplivu na okolje bi rekel še nekaj. Zadnjič smo šli na krajši izlet do slapu Orglice (izhodišče je v Kamniški Bistrici). Nazadnje sem bil tam pred poldrugim letom, ko je do slapu večino časa vodila nezahtevna ožja pešpot. Očitno pred kratkim se je skozi gozd zapeljal buldožer in zdaj je videti, kot da gradijo nov Alpski zid. Nekaj podobnega sem pred dvema letoma videl pod Raduho. Za potrebe udobne pešpoti so razsuli polovico pobočja – zato, da v hribe hodimo po stopnišču!

Problem je pa v kolesarskih žlajfih? Smešno.

Revija Bicikel

Prejšnja objava Naslednja objava

4 komentarji

  • Odgovori Rado 21. 4. 2012 at 10:30

    “Gorski kolesarji smo nadležni”
    Ja!

    “Bodimo si na jasnem, da mi ne bo kdo česa očital: ne trdim, da kolesarji ne sodijo v naravo, nasprotno!”
    Saj ti ne očitamo tega. Očitamo ti ravno nasprotno, kajti kolesarji ne sodimo v naravo.

    “Problem je pa v kolesarskih žlajfih?”
    Prav imaš. Problem ni v žlajfih. Problem je ker kolesarji ne sodimo v naravo.

  • Odgovori chef 21. 4. 2012 at 13:06

    Menda ne misliš, da bom s teboj polemiziral?

  • Odgovori seamus 21. 4. 2012 at 14:01

    Še nad gozdno mejo ne vem, če so kolesarji res moteči pod njo pa nikakor. En primer zakj je neumnost prepovedovati kolesarjenje na račun narave je @Chef navedel že z buldožerjem.

    Drug je pa lahko primer planinske poti na Kamniški vrh (pa še mnogo je takšnih poti) – pot je tako zarezana v pobočje, da se iz Kamnika vidi kje gre. Tisto pobočje je vsako leto slabše in ne verjamem, da se ta škoda da odpraviti v recimo 10 letih. In tega niso naredili kolesarji, temveč neškodljivi planinci. Problem je namreč v številčnosti obiska tega vrha.

    Tretji primer je lahko planina Belščica, kjer so najprej gor speljali cesto in sedaj v koči prodajajo pijačo. Nato pa so naredili še bazene za napajanje živine. Tisto okolje je sedaj čisto drugo, kot pred 10 leti. In ravno tam je bilo vedno veliko kolesarjev pa ni videti, da bi oni povzročali kaj škode. Še več – ravno oni so začeli z opozarjanjem na gradnjo.

    Pa nisem gorski kolesar.

  • Odgovori django 22. 4. 2012 at 8:10

    Konflikti pridejo s skupino (in pogum za jezikanje tudi)

    Solo (tudi duo in tudi večina trio) kolesarji smo praktično neproblematični. Problem so skupine v viteških opravah in črednim nagonom, ki sodijo le v bike parke. Na žalost v bližini LJ tega ni, zato se največji idioti med junaki drajsajo po Toškem čelu in okoliških stezicah. Če jim kdo slučajno da večji (bel) avto za šatlanje, pa škodo najraje delajo po Čavnu in podobnih spustih.

    Nerga, pejt nazaj na cesto – hosta ni zate in za spuščanje cuckov! 😉

  • Komentiraj