V Ljubljani je v teh norih časih debelih krav le malo gostiln, kakršna je gostilna Pri Žabarju. Na Viču niso podlegli hamburgermaniji. Ne zatekajo se h generični kulinariki. In postrežba je profesionalna, ne da bi natakarji večino svojega delovnega časa kadili in tapkali po telefonu, tako da naključni prišlek sploh ne more ločiti med gosti in osebjem. Gostilna Pri Žabarju je res institucija, z gostilno, sobami, slaščičarno in pivnico.
Zadnjič so me spraševali, če še imajo žabje krake … in seveda jih imajo, pa še v pivnico jih prinesejo, čeprav se ponavadi raje odločimo za narezek in pašteto. In povejte, koliko je bifejev v Ljubljani, kjer vam bodo mimogrede postregli žabje krake ali kako drugo korektno hrano. In s tem mislim korektno hrano, ne kot v Pivnici Union.
Bežen pogled na fotografije razkrije kar šokantno kolekcijo steklenic, katerih vsebino sem tam pognal po grlu v zadnjem letu.
K sreči bodo v kratkem nehali točiti Grim Reaperja, kajti smrtno nevarno je ta zvarek konzumirati v pollitrskih odmerkih. Hitro se zgodi kaj takega, kot se je pripetilo nekega nepozabnega – ali pozabnega, kakor hočete – večera meni, ali kot se redno dogaja tolstemu Bakhusu, ki bržkone nazdravlja z vinom.
Hitro se tudi zgodi, da prideš zjutraj na espresso, potem pa, ko je že deset, po grlu namesto zajtrka poženeš kozarec ekstra staranega ruma A. H. Riise. Ob garanciji, da bo šel na račun hiše, če za razvajeni gosposki okus ne bo dovolj dober. Hudič je bil dovolj dober, je pa res, da pri teh cenah potem res zmanjka denarja za zajrtk – ki ga, mimogrede, postrežejo tudi Pri Žabarju.
Kaj vse mora moški danes obvladati, da sploh lahko blefira. O tem velja napisati kak obširnejši prispevek. Vedeti mora vse o motoroznanstvu, fuzbalu, vinu, dobro je, da zna variti pivo in speči steak, pri čemer mora ločiti vsaj med angus in pohorsko govedino, po novem pa sploh ni več dovolj niti, da je poznavalec konjakov in viskijev, ampak mora vedeti še vse o ginu in rumu.
7 komentarjev
Glede Reaperja se močno strinjam. Sem komej domov prišel, pa čeprav bi moral biti po vseh računicah čist OK.
Lepotica na prvi sliki je nekam otožna. Kot da ji nihče ni dal nič za spit.
Kar zadeva (dobre) krčme in (dobro) pivo, imam osebno le eno težavo: glup sem in si pozneje nič ne zapomnim, kaj in kako sem kje jedel in pil. Bi moral vtise beležiti (denimo na blogu) in ocenjevati, da bi pozneje lahko primerjal ter ustrezno ovrednotil. Hm, ideja, če se kdaj naveličam pisati o filmih. 😎
@Seamus: No, jaz sploh ne vem kako sem prišel domov. Vem pa, da sem prišel dosti pozneje, kot sva odšla. Da sem spil vse skupaj nič, pa tudi veš.
@Anonimno: Mislim, da sem jo par minut prej res raztogotil – ker sem navalil na solato.
@Filmoljub: Filmski recenzist™ tvojega kova bi to počel odlično!
Tole izgleda zelo pespektivno. Po dolgem casu, me mika da bi se zepelal v ljubljano.
Me veseli, da si tako pohvalil to gostilno. Jaz imam namreč nekaj viških genov, moj stari ata je bil v mladosti njihov sosed in je povedal mnogo zgodb o Robežnikovih, kot mulc je tam pomival sode z vinom za kakšen dinar ali priboljšek, sama pa tu nisem bila že kakšnih daset let!
Ja, in takih gostiln, ki prehajajo iz roda v rod, je čedalje manj. Zdaj boi radi pisatelji nagnali še najemnika Pen kluba … Zakaj? Da bomo dobili še eno generično oštarijo s pozdravčki iz kuhinje? To je realnost kapitalizma po slovensko. Ni težava nekakšen neoliberalizem, ampak zanikanje vsakršne tradicije.
Naslednji tak primer je Celica. Jebe se županu za kulturo. Nekdo mu bo pač v žep vtaknil jebenih 10 procentov, ljudstvo pa bo skomignilo z rameni, češ, nekaj je pa vseeno naredil za Ljubljano.