Gozdni telovadci

Pridejo dnevi, ko je lastništvo psa prej breme kot veselje in takšnih dni je največ pozimi. Seveda jo peljem na teren tudi v teh dneh in tedaj se kar ne morem načudit, kje je pasja zverjad, ki je še jeseni razposajeno bevskala v, bežala pred ali skakala na mojo psico. Le kje? Doma vendar, ker imajo zverine lene in razvajene šefe, ki cel november tarnajo, ker je megla, decembra so preveč veseli, januarja preutrujeni, februarja je pa še vedno mraz. Potem vendarle pride pomlad, prebudijo se iz zimskega spanja in se okorno zavlečejo na Rožnik, kjer spomladi mrgoli belih bevskačev, ki jih skrbne lastnice ob srečanjih z drugimi psi urno dvigujejo v naročje. Jaz pa končno spet uživam, ko me na sprehodu ob Večni poti iz Mosteca proti živalskemu vrtu, tam, kjer je Šport Ljubljana postavil telovadišče, ki mu pravijo trim steza, spet razveseljuje ptičje petje – in …

Zapali grad!

Ampak preden zapalijo grad, oblečejo trenirke s petnajstcentimetrskimi patenti na hlačnicah in XXXL puloverje, v pederuše stlačijo fitnes rokavice in litrske bidone proteionovpikasi in se z dvajset let starimi bajki s pravokotno privitimi rogovi na balanci in dvajset centimetrov prenizko nastavljenim sedežem pripeljejo na štango v Mostec. Dva sta parodija telovadcev, tretji, omara, pa švica pod telovnikom z utežmi in obvlada latinščino, latissimus dorsi, rhomboid in trapezius pa take fore. Poletje bo, a razumete, ludilo, treba se je pripravit, vodi me na Bahame preko San Tropeja!

Komaj čakam poletno ženitev. Takrat slečejo prevelike puloverje in obtežene lajbiče, in ko mimo priteče kaj omembe vrednega, se v paritvenem nagonu napihnejo kot žabe. Hočem te lizat, hočem te grist, dej povej, a fotr ti je terorist, ker ti si bomba in sede mi čist.

»Ej, hudo, poglej tega psa, a to je pitbul? … A, bokser, angleški … stari, to je najaći pes … grize?«

Život traje nam kratkozapali grad!

S parade šampionov se raje umaknem 100 metrov naprej, na orodje za izvajanje trebušnjakov, kjer žensko bitje v beg poženem že s svojo pojavo. Človek že misli, da bo imel mir, ko prisopiha Janez, z raztrgano trenirko in glavo, potisnjeno globoko med ramena. Trebušnjakov se loti z največjo možno amplitudo, več je bolje, anede, in ob tem sopiha kot ob dvominutnem orgazmu. »Sedemnajst, osemnajst, … pičkumater, … devetnajst, … kurba, … dvajset! Aaaaaaaaa! Jebemumater.« In me pogleda:

»A to je bokser? Grize? Lahko pobožam«

Po novem odgovarjam, da lahko pobožajo na lastno odgovornost.

Moj grad Ljubljana, a v srcu Balkan.

Prejšnja objava Naslednja objava

13 komentarjev

  • Odgovori Devterij 8. 4. 2015 at 19:08

    Sedi 5!

  • Odgovori Samo 8. 4. 2015 at 19:45

    Neznosna lahkost bivanja, pizdajimjematerina… Na nek sprevržen način jim malo, ampak čisto malo, zavidam.

  • Odgovori filmoljub 8. 4. 2015 at 20:48

    A ha ha 😆 lepo je biti antropolog na debilni strani Alp.

    http://www.youtube.com/watch?v=x4d84V6MN48

  • Odgovori filmoljub 9. 4. 2015 at 8:16

    p.s. Ob zgornji ‘glasbi’ mi je pravkar odmrlo približno 2.08% sinaps v čelnem režnju, zato moram malce okrevati, brez zamere. Mimogrede: ali kdo 25. junija ne gre na Boba Dylana?
    http://www.youtube.com/watch?v=jD7_FfGJI0E

  • Odgovori Matej Zalar 9. 4. 2015 at 8:25

    Drhall je vrhunska!!!

    Sploh nisem vedel, da Bob Dylan je. Nekako se mi Stožice gabijo, ampak zna bit, da bi šel to res poslušat.

  • Odgovori NatasaP 9. 4. 2015 at 8:39

    Zabaven in realen zapis 🙂
    V bistvu ti zavidam, ker pred tvojo psico bele bevskače dvignejo v naročje. Moja dva sta pa manjša in se lastnikom zdi prav fino, da gredo njihovi ljubljenčki na druženje z mojima in potem skačejo po njima, lastniki pa odreagirajo šele, če kdo od psov zarenči. Če jaz kaj rečem in zarjovem na njihove cucke mi pa siknejo nekaj v smislu “saj ne bo nič naredil”… In taki psi se čudežno pojavijo zunaj samo ob lepem in sončnem vremenu, zato gremo mi v takem potem na sprehod v kakšen odmaknjen gozd 🙂

  • Odgovori primoz 9. 4. 2015 at 9:22

    ahaha, tudi jaz sem se v ponedeljek sprehajal tam mimo (morda sva se celo srečala, enega bokserja s plmeterskim polenom v gobcu sem sigurno videl) in občudoval sceno. In, ja, poleti je še bolj špasno.

  • Odgovori Anonimno 9. 4. 2015 at 20:13

    Iz kje poznaš vso to slabo muziko? 😀
    Težka je blogarjeva, vse to preposlušat in izbrat primerne verze. Hrabro početje! 😉

  • Odgovori Mojchka 10. 4. 2015 at 10:38

    Hehehe, dobesedno bom prepisala komentar NataseP:
    V bistvu ti zavidam, ker pred tvojo psico bele bevskače dvignejo v naročje. Moja dva sta pa manjša in se lastnikom zdi prav fino, da gredo njihovi ljubljenčki na druženje z mojima in potem skačejo po njima, lastniki pa odreagirajo šele, če kdo od psov zarenči. Če jaz kaj rečem in zarjovem na njihove cucke mi pa siknejo nekaj v smislu “saj ne bo nič naredil”… In taki psi se čudežno pojavijo zunaj samo ob lepem in sončnem vremenu, zato gremo mi v takem potem na sprehod v kakšen odmaknjen gozd

  • Odgovori Matej Zalar 10. 4. 2015 at 11:16

    @Primoz: Mislim, da si res opisal Pippo 😀

    @Anonimno: Kakšne pol ure dela je bilo samo izborom glasbene podlage 🙂 Zanimivo je, da sti sčasoma muzika postane všeč. “Kad čujem zvuk od iks šestice” je eden boljših verzov.

  • Odgovori filmoljub 10. 4. 2015 at 15:02

    “Zanimivo je, da ti sčasoma muzika postane všeč.”
    😕
    Ná, daj si duška:
    http://www.youtube.com/watch?v=63gtxWBmVbU

  • Odgovori afna 10. 4. 2015 at 18:03

    Ko sem imel še svojo psico so me vedno fascinirale lastnice malih popadljivih ščenet. Moja se nikoli ni zmenila za druge pse, razen takrat, ko se ji je kateri preveč približal. Ker je bila skoraj vedno na povodcu (ne na tisti kurčevi elastiki od vrvice) je bila alergična samo na tiste štirinožce, ki so skaklali brez kontole okoli nje. Ko je pokazala svojo “nadmoč” nad omenjenim nadlegovalcem, me je največkrat njihova lastnica okurcala kakšno psico imam. Jebemti, najbolj me pojezi stavek: “saj bi se samo igral”

  • Odgovori Matej Zalar 11. 4. 2015 at 22:09

    @Filmoljub: OK, to je zanič na vseh možnih ravneh 🙂

  • Komentiraj