HHhH

Če je težava zgodovinopisja duhamornost, je težava romaneskne obravnave zgodovine pretirana fikcija. Temu so toliko bolj podvrženi zgodovinski romani o kontroverznih osebnostih. Objektivna obravnava Reinharda Heydricha, ki ga je imel Hitler za vzor nacionalsocialista, sodelavci pa so mu nadeli laskave vzdevke kot sta Praški klavec ali Plavolasa beštija, je verjetno nemogoče, tako kot je skoraj nemogoče objektivno obravnavati njegova atentatorja Jozefa Gabčíka in Jana Kubiša, eni najpomembnejših figur češkoslovaškega, da ne zapišem evropskega odporniškega gibanja med drugo svetovno vojno. Laurent Binet se je te težave prav dobro zavedal, zato je roman HHhH napisal kot prvoosebni pripovedovalec.

HHhHNaslov knjige HHhH je akronim nemškega stavka Himmlers Hirn heißt Heydrich – Himmlerjevi možgani se imenujejo Heydrich. Tvorec praktične izvedbe holokavsta je bil namreč Reinhard Heydrich, premeteni povzpetnik, ki je za svoj vzpon proti vrhu Himmlerja potreboval točno toliko kot Himmler njega za obstanek. Kljub namigom o židovskih koreninah se je že pri tridesetih letih povzpel na mesto vodje Gestapo, čez štiri leta postal šef varnostne službe RSHA (Reichssicherheitshauptamt), leta 1941 pa je glavni organizator noči dolgih nožev n kristalne noči ter strateg rešitve judovskega vprašanja postal vršilec dolžnosti guvernerja protektorara Češke in Moravske.

Binet podrobno pripoved o Heydrichovem vzponu proti vrhu začini s pikantnimi dogodki njegovega vsakdanjika, pripoved o aneksiji Sudetov in okupacije Češkoslovaške s prav nič objektivnimi mnenji o Nevillu Chamberlainu in češkoslovaškem predsedniku Emilu Hachi, pripoved o izvajanju holokavsta pa z odvratnimi podrobnostmi, ob katerih se zazdijo plinske celice skorajda humana rešitev. Toda pripoved niti ne poskuša biti objektivna – Binet že na začetku prizna, da zgodbo jemlje osebno. Občasno ga zanese v banalnosti, a se že v naslednjem stavku opraviči oziroma prizna, da si je nek stavek, ki naj bi ga nekdo izgovoril, preprosto izmislil. V knjigi ohrani tudi netočnosti, ki jih je odkril šele ob nadaljnjem pregledovanju gradiv – na napake raje opomni v nadaljevanju romana. Skozi pripoved tudi hvali in kritizira knjižna in filmska dela, iz katerih je črpal informacije, pri svoji natančnosti pa gre celo tako daleč, da se resno posveča barvi avtomobila, v katerem se je zadnjič peljal Heydrich.

Atentatu s kodo operacija Antropoid se posveti šele v drugem delu knjige: napeta srhljivka bi se brala banalno, če ne bi bila resnična. Roman tako nevsiljivo opeva češke in slovaške odpornike, navadne ljudi, mučenike iz Lidic, in neverjetno bitko v cerkvi sv. Cirila in Metoda, kjer je sedmerica osem ur odbijala napade 700 esesovcev.

Roman HHhH je bil leta 2010 nagrajen z nagrado Goncourt za najboljši prvenec, letos je izšel pri Mladinski knjigi, ki mi jo je brez obvez zaupala v branje, da sem jo odprl, pa je trajalo skoraj pol leta. Toplo priporočam!

HHhH
Laurent Binet
Prevod: Vesna Velkovrh Bukilica
Založba: Mladinska knjiga, 2015
Trda vezava, 420 str.
Cena: 32,96 €

Prejšnja objava Naslednja objava

3 komentarji

  • Odgovori Janč 23. 7. 2015 at 19:17

    Zanimivo, da Pulj ni le po slovensko, ampak tudi po čakavsko, kakor govorijo domačini.

  • Odgovori filmoljub 24. 7. 2015 at 11:48

    Ne morem drugače, kot da priporočim tudi televizijski film Zarota (Conspiracy, 2001).

    http://filmoljub.blogspot.com/2011/09/conspiracy-2001.html

  • Odgovori Matej Zalar 24. 7. 2015 at 15:27

    Hvala! Pogledam ob priliki – bom pa po tej izvrstni knjigi vseeno še nekaj časa počakal.

  • Komentiraj