Hiperprodukcija

Mislim, da na blogu še nikdar nisem bil tako produktiven kot v zadnjih tednih. Odkar je Nergač 26. januarja zaživel v novi podobi, sem objavljal vsak dan 51 dni, to pa je torej 52. zaporedni zapis n približno 130.000. znak. Štofa je za vsakodnevno objavljanje več kot dovolj, ideje letijo na kup same od sebe, ampak včasih se je težko spravit na blog potem, ko se že cel dan ukvarjam z redakcijo in pisanjem besedil. V idealnem svetu bi vsak mesec kapnili trije jurji prihodkov od bralcev bloga in oglaševalcev, jaz pa bi zjutraj udobno zleknjen v gugalnik prelistal dnevno časopisje in čez dan napisal zgodbo o zabavnem fenomenu ter komentar dnevnega dogajanja, vmes bi odgovarjal na pisma bralcev in dal kakšen intervju, večere pa bi posvetil iskanju inspiracije v zanikrnih beznicah. Ampak tako seveda ni. V teh dneh sem se malo bolj potrudil zato, da bi se bralci čim prej navadili na novo obliko in iz tega razloga sem odprl tudi stran na Facebooku, s katero se mi pa, resnici na ljubo, sploh ne ljubi ukvarjat, ker še vedno gojim grozljiv odpor do Facebooka.

Morda je po skoraj dveh mesecih čas za divje neanalitično evalvacijo stanja. Kljub spremembam ne opažam bistvenega upada obiska. Po StatCounterjevem štetju še vedno zabeležim v povprečju okoli 1000 unikatnih obiskovalcev, kar je glede na popolno nepoznavanje pravil optimizacije in pozicioniranja po mojem še kar v redu. Razumljivo je, da nekateri spet z veseljem komentirajo in brez dvoma blog večkrat obiščejo tisti bralci, ki jim je prejšnji dizajn izzval refleks za bruhanje ali celo kaj hujšega še preden so se sploh lotili branja. In takih menda ni bilo malo.

Po drugi strani me težje najdejo komentatorji, ki se oglašajo bodisi zaradi lastne promocije bodisi zato, ker se čutijo dolžne obelodaniti, da je avtor zapisa popoln tepec, morda celo psihopat, gotovo pa da premalo fuka. To pomeni, da komentatorjev sploh ne morem več korektno nahrulit, zato mi je včasih skoraj malo dolgčas. Zdaj je videti kot da smo s komentatorji srečna internetna družinica, vsi se v vsem strinjamo in drug drugega hvalimo kot na uvodih v okrogle mize, kjer udeleženci drug drugemu v izbranem besednjaku ližejo rit, po vogalih pa drug drugega opravljajo.

V glavnem sem zadovoljen in blog še po sedmih letih pišem z večjim veseljem kot kadarkoli prej. Samozavesten bloger mora po mojem funkcionirat na lastni domeni in izven nekakšnih blogerskih skupnosti, ki so, tako se mi zdi, slovenski lokalni fenomen. Da je v mojem primeru do ločitve od tovrstnih skupnosti prišlo šele po sedmih letih, mi ni ravno v čast, moj edini izgovor pa je, da sem pač lenuh in se mi prej ni ljubilo.

Naslednja stopnička? V maniri občega družbenega narcisizma je lahko to samo še knjiga zbranih del v recimo 200 izvodih, ki jih iz usmiljenja kupi nekaj tistih znancev, ki knjige niso mogli dobiti brezplačno.